Pravična in resnična pisma spectabilisova: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 661:
{{prelom strani}}
==XVIII.==
Zdaj smo slišali, da se ne smemo prepirati in kregati nič več; pristajem, spectabilis
cum voto! Meni je čisto po volji to, ker jaz itak ne trpim in nijsem nikoli trpel tistih „poslanih" na zadnjej strani „Slovenskega Naroda", v katerih nij bilo nič druzega najti, nego polemiko osobno in ostrih besedij tudi včasih. Zdaj se nič več ne bojim ni gospé Pavline Pajkove ni druzega koga.
Če bo vender hotel po vsej sili kdo mej svet poslati in priobčiti katero poslano, naj plača inseratno pristojbo, se bo uže s časom tudi naveličal plačevati, in mi vsi drugi, ki nijmamo „roke ni srca" na zadnjej strani lista in se ne kregamo radi, se bomo rešili domačega prepira mej inserati, k večjemu se bomo dali pod rubriko „dopisi" ali pa tukaj-le doli pod črto se bomo, da ne zaspimo vsi skupaj, kolikor nas je še živih Slovencev.
Domač prepir dunajske naše nadezne mladine (ne dunajskih peric) je storil, da smo se po vsej pravici in resnici naveličavali takega domačega vojskovanja, ki ne koristi nič, ampak draži in žali brez posebne potrebe.
Ker pa ravno zdaj po tej suši nijmamo nič takega, kar bi dregalo naše živce, se bojim, da bo gospodu uredniku samemu še žal, ka je tako kategorično izrekel sodbo in izjavil, da ga ne interesira in da mu nij nič mar za nobeno domačo prasko, ko bi še tako nedolžna bila, ampak da se kregati ne bi smeli mej seboj nikdar. Res bi lepo bilo in prijetno, ko bi mir vladal mej nami in ko bi si vsi, kar nas je, dobri bili, ali kdo je kriv naših prepirov, ako nijso uredniki sami, ki sprejemajo v predale lista take članke in dopise, kateri prizazivljejo odgovore, protiodgovore in drugotnice?
V teoriji je lehko reči: ne kregajmo se, bodimo složni, ali v praksi je to čisto drugače, kakor vidimo skoro vsak dan, znamenjuje pa ta živahnost, da ljudje kaj čitajo, da nij govora v apatiji.
Če sodnija sprejme v zapisnik tožbo, mora po vsej pravici in resnici poslušati tudi toženo stranko in jej govoriti dati, kar je potrebno, ravno tako mora tudi urednik po § 19. tiskovne postave sprejeti popravek, če je stvaren, in pri takih „stvarnih" popravkih pride navadno — osoba na vrh, a stvarnost pod osobo, kakor nas skušnja uči in kakor je splošna navada povsodi, ne samo pri nas.
Vsak teden jedno „poslano" bi človek še{{prelom strani}} pozobal za silo, ali vsak dan „poslano" in celo po dva „poslana", to pač presega naše moči in nevarnost je blizu, da se ne zadavi kateri naročnik, nečem reči čitatelj, ker za čitatelja nenaročnika nas nij toliko strah, ne bi namreč bila izguba za list prevelika, ako bi se res zadavil kateri s kakšnim „poslanim".
„Poslanih" se bomo, mislim, lehko iznebili, ako to slavno uredništvo izjavi, da jih ne sprejema brez § 19. tiskovne postave ali brez inseratnega davka. Drugo vprašanje je, kako in kaj tedaj, če se skregamo na prvej ali drugej strani lista in na četrtej mej inserati?
Če se bomo zares skregali in jako zagrizli jeden v druzega, nas niti uredniška košara ne
bo sprijaznila in pomirila, ker nam stoji še več orožja na razpolaganje, namreč so v ta namen prikladne „brošurice", v katerih lehko pove razžaljena stranka vse, kar misli, more razliti ves svoj žolč vanjo in tudi strele sme metati po protivniku in blato tudi, če strele ne bi pomagale.
Tako in tem načinom sem jasno dokazal, da je urednik „Slovenskega Naroda" prava reva napram nam, ako zares hočemo inscenirati domač prepir o tem ali onem, n. pr. da-li ima akademično društvo „Slovenija" več grehov, ali jih ima „literarno društvo" več, kar bi bilo vsekako važno znati.
Mene nikar ne krivite, da osnujem malo revolucijo v našej literarnej vojski, kaj še! Rad imam, če smo si dobri, akopram je včasih tudi treba (tako bi rekel g. Levstik) z žarečim železom izžgati kakšno narodno rano ali brez usmiljenja odpiliti suho vejo na našem narodnem drevesu, pa ako je potrebno povedati kedaj katero pravično in resnično, naj jo le pové vsako, jaz jo tudi rad povém, če tudi dobim potlej jedno ali dve po prstih v zahvalo.
Pri vsem tem pa še „poslanega" nijsem nikoli napisal in nikjer, samo jednega sem bil napisal lani, ali ga je zavrglo uredništvo in anuliralo tako, da nij bilo mej svet poslano, ampak je ostalo mej papiri Jurčičeve zapuščine. —
Iz tega sledi, da je dobro in praktično za nas, ako uredništvo včasih zavrže in anulira kaj takega, bilo poslano ali ne bilo poslano, ker bi utegnilo povodom služiti domačej bitki; samo mi večletni „dobrovoljci" ne smemo biti tako rahli in vrazljivi, da bi nas vsaka malenkost spravila ob voljo podpirati domačo žurnalistiko, ker ravno žurnalistika nas še kvišku drži, brez nje bi se komaj znalo za Slovence, še sami ne bi znali zase, tako se pa le najdemo jeden druzega.
Pravijo, da je boljša vojska nego mrtvilo, to utegne resnično biti in je resnično po mojem mnenji, dokler gremo složno proti vnanjemu sovražniku, o domačej vojski to ne ve{{prelom strani}}lja; domače vojske se čuvajmo, kolikor moremo, če si pa pri vsej opreznosti pridemo navskriž, sklenimo brž ko mogoče mir in delajmo vsak po svojih močeh v prid domače stvari, a osebna ošabnost naj zgine povsod, varnost in napredek naroda naj bode vsakemu izmej nas vedno pred očmi in pri srci.
Posvetnega dobička ni nagrade ne bodem obetel nikomur za delovanje na slovenskem literarnem polji, ampak:
„Lovor zeleni neovenljivi nas čaka"
pravi pesnik in ta pesnik je vaš spectabilis in te pesnikove besede imajo povedati, da mi slovenski pisatelji, ki bodemo dobri, mirni in složni, pridemo vsi skupaj po alfabetičnem, če ne po hronologičnem redu v drugo izdanje Jul. pl. Kleimayrove zgodovine slovenskega slovstva, kjer se bode gotovo in čisto brez dvojbe svetilo tudi „kvasično" ime:
<p align=right>{{razprto|Spectabilis.}}</p>
{{prelom strani}}
==XIX.==
| |||