Kako je Mihov Jok postal pravi zakonski mož: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
ureditev |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov = Kako je Mihov Jok postal pravi zakonski mož
| avtor = Anton Ingolič
| opombe =
| izdano = ''{{mp|delo|Domovina}}'' št. 17, {{mp|leto|1937}}
| vir =
| dovoljenje = javna last
| obdelano = 4
}}
{{
== 1. ==
Če so hoteli Brezovčani podražiti kakšno dekle, ki ni bilo posebno lepo, so dejali: »No, za Mihovega Joka bo že dobra!« S tem pa niso mislili samo na Jokovo postavo, ki je res bila takšna, da ga nobeno dekle ni pogledalo s posebnim užitkom, marveč še mnogo bolj na Jokov značaj. Jok je namreč živel s svojo materjo na robu brezovškega gozda in se ni brigal za ničesar drugega kakor za materino hišo in precej obsežno posestvo in za mežnarsko službo, ki jo je opravljal z največjo gorečnostjo v domači cerkvi. Nikoli ni bilo slišati, da bi zavriskal ali zapel prešerno fantovsko pesem, nikoli ga tudi ni bilo videti v gostilni; sploh tam ga ni bilo, kjer so se zbirali mladi ljudje, peli in celo plesali. Stara Gabova Liza je nekoč dejala: »Mihov Jok si pač misli, da je povsod v cerkvi!« Res, če je šel na polje s koso na rami, je stopal prav tako ponižno, kakor če je odhajal s kajfežem prižigat sveže h glavnemu oltarju. — Postave je bil bolj majhne, v pleča pa izredno širok, tako da mu je bilo komaj videti sicer veliko glavo; tudi nekoliko grbast je bil.
Živel je sploh tako, da ni bilo čudno, če so ga stare ženice kar na glas blagrovale: »Poglejte ga, Mihovega, to vam je živ svetnik!« Marsikatera mati ga je stavljala svojim otrokom v zgled, čeprav si na tihem nobena ni želela, da bi bil njen otrok takšen, kakršen je bil Jok. Celo njegova mati ni bila zadovoljna z njim. Posebno, ko je prišla v leta in je vedno bolj čutila, da je potrebna pri hiši mlada ženska roka. Večkrat mu je omenjala o tem, toda Jok je vselej tako zardel, da si mati spet dolgo ni več upala napeljati besedo na to reč.
Vrstica 37 ⟶ 19:
Tako je minilo več let. Mati je ostarela, Joku pa je že tudi bilo blizu trideset. Toda na njem skoraj ni bilo opaziti spremembe: zrasel ni, mogoče se je malce zredil, svoje delo pa je opravljal še vedno s prav takšno vnemo kakor nekoč: skrbel je za posestvo, poleg tega pa zahajal vsako jutro k maši, zvonil, prižigal sveče, pomagal gospodu župniku pri oblačenju in opravljal še druge posle v cerkvi. Že je Gabova Liza napravila čezenj križ: »Z Jokom je že konec. Če se doslej ni, se tudi odslej ne bo!«
Toda prav v tem času bi lahko dekleta povedala, kako se je pri prižiganju sveč na stranskem oltarju skrivaj oziral na dekleta, ki so klečala pred oltarjem. Sprva se ni nobena brigala za njegove poglede, ker je mislila, da se je pač slučajno ozrl. Toda ko je Jok postajal vedno vztrajnejši, so se dekleta kmalu jela spogledavati in nasmihati.
Najbolj pa jih je zabavalo, ker so se Jokove oči ustavljale najpogostejše na Meškovi Lenčki, ki je veljala za najlepšo na Brezovcih. Kmalu se je o tem razvedelo in Gabova Liza je dejala: »Saj sem rekla, nobeden temu ne uide, tudi Jok ne bo!« Meškova Lenčka se je sprva zelo jezila, naposled pa je spoznala, da to vendar ni kar tako, če je premotila celo Mihovega Joka. Sramežljivo je zardevala ob njegovih pogledih, če je le mogla, se je naskrivaj (a tako, da je Jok videl) ozirala nanj in sploh iskala prilike, da sta se mogla videti.
Vrstica 44 ⟶ 25:
Jok sicer ni pričel vriskati, tudi ne zahajati v gostilno, vendar pa so vsi spoznali, kako se je izpremenil. Saj se mu je bralo kar z obraza, da je s svojimi mislimi drugod, pa naj je kosil pod hišo ali pobiral po cerkvi. Kar prečesto se je dogajalo, da je po četrt ure prižigal sveče in nazadnje še niso gorele, tudi ogenj za kadilo mu je ugasnil prav tedaj, ko je kadilnico prinesel pred oltar. Župnik, blag in dobrodušen mož, se je čudil, tudi zagodrnjal je, a žal besede še ni izpregovoril. Jok pa je vedno bolj mislil na Lenčko, že si je predstavljal, kako bo gospodinjila v njegovi hiši. V ta namen je pobelil hišo zunaj in znotraj, popravil plotove in si naročil novo obleko. Toda z Lenčko še ni spregovoril. Sploh ni vedel, kako naj začne. Večkrat sta se sicer srečala kje med njivami in Lenčka ga je pogledala, da se mu je kar zatemnilo pred očmi. Čeprav si je za takšne primere že vnaprej izmislil prve besede, jih ob Lenčkinem pogledu vendar ni mogel izgovoriti.
Odlašal je in odlašal. Že se je bližal konec predpusta, zato je postajal vedno bolj nestrpen. Slednjič mu je mati pomagala iz zadrege. Sporočila je Lenčki, da bo prišel tistega in tistega dne k nji in ji odkril srce. Jok se je res odpravil dogovorjenega večera na svoje prvo vasovanje. A nič kaj lahko mu ni bilo pri srcu že med potjo, še tesneje pa mu je postalo pod njenim oknom. Vendar se je naposled ojunačil in potrkal. Dolgo je čakal. Potrkal je še enkrat in zašepetal z najmilejšim glasom, ki ga je premogel: »Lenčka, {{prelom strani}} odpri!« Tedaj se je okno narahlo odprlo in zaslišal je nežen glas: »Jok, ali si ti?« Zdaj se je ojunačil in jel je razkrivati svoje skrivne misli in želje, a v okno si še ni upal pogledati. Ko pa je premagal zadnjo bojazen in se ozrl navzgor, je zagledal pri oknu brezzobo Gabovo Lizo. V tistem trenutku pa se je usula odnekod gruča brezovških fantov in deklet, obkolili so presenečenega Joka in se mu začeli na ves glas smejati. Najglasnejša med njimi pa je bila Lenčka.
To je bilo prvo in tudi zadnje Jokovo vasovanje. Zdaj je res opravil z ženskami! Odslej je hodil še ponižneje in celo nekoliko bolj sključeno k tlom. V obrazu mu je ležala posebna trpkost tako dolgo, dokler ni poromal na božjo pot in se od tam vrnil z jasnejšim pogledom. Gabova Liza je razsodila: »Zdaj je menda za vselej ozdravel!« Tudi drugi ljudje so čutili, da se je moralo z njim nekaj zgoditi, le njegova mati je vedela, da je na božji poti napravil zaobljubo, da se ne bo nikoli oženil in da sploh ne bo imel nikakih opravkov z ženskami.
Vrstica 52 ⟶ 33:
Kmalu po njegovem nenavadnem vasovanju in še po bolj nenavadni zaobljubi mu je umrla mati, ki mu je še na smrtni postelji dejala, da je zanj res najbolje, če ostane kar sam. Jok je odslej mislil še manj na to, da bi se kdaj oženil. Čemu neki? Kuhal je tako že prej sam, tudi krave molzel, svinje pital, sploh je opravljal vsa ženska dela.
Toda drugi ljudje so mislili drugače. Če so prej dekleta tako malo mislila na Joka, je bila temu bolj kriva jezljiva in prepirljiva mati, kakor on sam. Zdaj, po materini smrti, pa je marsikatero dekle začelo misliti ... {{nejasno|Na Jokovo
Posebno vneta zanj je bila Kobanova Meta na Podlehniku nedaleč od Jokove hiše. Bila je vdova in imela je dve hčeri. Mico in Lizo, zemlje pa komaj toliko, da so se s težavo preživljale. Že za časa, ko je Jokova mati živela, je večkrat premišljala o tem, kako bi spravila eno hčer na Brezovce. Toda tedaj je živela še Mihovka, s katero sta imeli še star neporavnan raččun. Zdaj pa prav za prav ni bilo nobene ovire, kakor si je Kobanovka mislila. »Kako, Jok?« ga je vprašala nekoč, ko sta šla skupaj od rane maše.
Vrstica 60 ⟶ 41:
»Mislim, kako boš brez ženske?«
Jok je pogledal po travnikih okoli sebe in se nasmehnil:
»Ne bo sile, mati.«
Več ni spravila tistega jutra iz njega. Kmalu nato je začela redno hoditi tudi ob delavnikih k maši, kar se prej nikoli ni dogajalo. Neprestano je iskala prilike, da spregovori z njim kako besedo in ga vpraša, kako je doma. Potem je nekoč prišla pred mašo k njemu na dom.
»Dolgo je še do maše, pa sem se oglasila,« je dejala in se kar lotila dela. Tega pa je bilo toliko, da sploh do besede ni mogla priti. Lonci niso bili umiti že od bogve kdaj, v edini sobi ni bilo pometeno, sploh je bilo vse narobe.
Vrstica 94 ⟶ 73:
Ko se je Jok čez čas hotel odpraviti domov, ga je Kobanovka zadržala:
»Za božjo voljo, Jok, zdaj vendar ne boš hodil domov. Gotovo te čakajo spodaj v klancu. Veš, da se bojim zate. Kar pri nas spi!«
In dala mu je svečo, ga odvedla skozi vežo, potisnila v zadnjo izbo ter odšla.
Vrstica 100 ⟶ 79:
Jok je sedel nekaj časa na stolu ob vratih, nato se pa začel ozirati okoli sebe. Tedaj pa je z grozo opazil v izbi dve postelji in na eni Lizo, na drugi pa Mico. Kar zona ga je obšla; roka mu je začela tako drhteti, da je sveča zatrepetala in je hotela vsak čas ugasniti. Bil je tako zmeden, da ni mogel storiti drugega kakor sedeti s svečo v rokah in strmeti predse.
»Kar s svečo si prišel?« ga je smeje se nagovorila Mica, ki je bedela že ob njegovem prihodu. Dvignila se je v postelji, se uprla na komolec in tako pogledala Joka, da ga je obšla mrzlica.
V tem se je prebudila še Liza; široko je odprla oči in se začudila:
Vrstica 132 ⟶ 111:
Jok je zazijal:
»Kaj imam vendar opraviti v vašo Mico?«
»O, križani Jezus, zdaj bo še pa tajil!« je začela vpiti Kobanovka tako na glas, da jo je bilo slišati na cesto. »Kdo pa je spal pri njej, če ne ti!«
Vrstica 144 ⟶ 123:
»Seveda lahko pove in je tudi povedala, kako je bilo. O, da ne bi bilo tako! In to se je moralo zgoditi moji Mici,« je nadaljevala Kobanovka s pretresljivim glasom, nazadnje pa se je vsa skrušena sesedla za mizo in glasno zajokala.
Jok se je prestrašen oziral zdaj nanjo, zdaj na svete podobe, ki so visele po vseh stenah. Kobanovka pa se je kmalo utolažila, obrisala si je solze, sedla k Joku in dejala s prijaznejšim glasom: »No, Jok, saj to ni takšna reč. Vzela se bosta in vse bo dobro.«
Zdaj pa je Joka dvignilo:
Vrstica 224 ⟶ 203:
»Saj ni napačen, dober človek je. Samo, kaj hočeva tako ... in brez otrok ...«
Župnik je še nekaj časa stopal po sobi, nato pa dejal Mici, naj gre po svojega moža.
Čez dobro uro je vstopil Jok. Župnik ga je prav tako osorno nagovoril kakor prej Mico:
| |||