Lažnjivi Kljukec: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Anja Antloga (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 13:
== I. <br> ''Kaj je lažnivi Kljukec doživel na potovanju v Rusio, v Rusii, v turški vojski, v sužnosti in na poti nazaj na Nemško.'' ==
 
V gostivnici pri „angležkim kralju“ se je zbrala vsaki večer pred kakimi sto letmi tovaršija, ki si je pri kozarcu vina z veselimi pogovori čas kratila in skerbi preganjala. V to tovaršijo je tudi lažnivi Kljukec zahajal. Dobro je znal pripovedovati in rad je pripovedoval svojim tovaršem. Enega večera v jeseni, ko je veter černe oblake po obnebju preganjal in debele kaplice dežja, med kterimi je tudi sneg naletoval, na okna zanašal, je rekel eden tovaršev: „Danes, gospod Kljukec, nam morate kako kratkočasno povedati.“ — Vsi so to prošnjo ponovili. „Zakaj pa ne,“ je odgovoril Kljukec „če vam dopade, kar povem, iz serca rad. Mene gerdo vreme ne pripravi ob židano voljo. Povsod me spremlja in povsod mi je. Še zvesta tovaršica bila, na mokrim in na suhim, v težavnih vojskah in pri vsih mojih započetjih. Kaj bi pa radi slišali, Gospodje?“ „Kako ste na Rusovsko potovali {{prelom strani}} in ondi živeli, preljubi!“ mu je rekel nekdo. — „Vsi smo sicer že to slišali; pa vem, de ga ni med nami, kteri bi tudi v drugo rad ne slišal.“
 
„Dobro!“ je odgovoril Kljukec.
Vrstica 27:
„Moj sin! Plačilo ti ne bo odšlo!“
 
Dalje sim potoval. Mračilo se je že in kmalo se je černa tarna na zemljo vlegla. Nikjer ni bilo ne sluha ne duha kakega sela. Vsa dežela {{prelom strani}} je bila pod snegom in meni ni bila znana ne pot ne steza.
 
Naveličal sim se že jahanja. S konja sim šel in ga privezal na nekaj, ki je bilo veršiču drevesa podobno, ki je iz snega molil. Zavoljo varnosti sim vzel svoje pištole k sebi, se vležem truden, kakor sim bil, kar na sneg in zaspim te o sladko, de se nisim pred zbudil, kakor ko je že sonce visoko stalo. Kako sim se pa čudil, ko sim vidil, de v nekim selu na pokopališu ležim! Povsod sim se po konju ozeral, pa nikjer ga ni bilo viditi. Kviško pogledam in vidim, da je uboga žival za verh zvonika privezana in doli visi. Zdaj sim spoznal, pri čim de sim. Sneg je namreč čez noč selo zamedel. Vreme je naenkrat odjenjalo, v spanji sim počasi, kakor se je sneg tajal, niže in niže zlezel in kar sim v tamoti za verh drevesa imel, ki je iz snega molil, in h kteremu sim konja privezal, — to ni bilo nič druzega, kakor verh zvonikov.
 
Brez da bi bil dolgo mislil, kaj storiti, uzamem urno pištolo v roko, vstrelim v ujzdo in pridem tako srečno do svojiga konja, se vsedem nanj in jaham naprej. Potem je šlo vse dobro, da sim na Rusovsko prišel, kjer ni sploh navada, pozimi s konjem potovati. Ker je sploh moja navada, se po šegah dežele ravnati, v kteri sim, sim si kupil majhne seni, vprežem konja in se peljem v Petrov grad. Ne vem že več dobro, v kteri deželi da sim bil, toliko se pa še prav dobro spomnim, da sim v sredi strašnega gojzda. Kar zagledam neizrečeno velicega volka urno urno na mene iti. Kmalo je bil pri meni in nemogoče {{prelom strani}} je bilo, mu oditi. Po dolgim se vležem v seneh in pustim konja iti, kakor mu je bilo drago. Kar sim si sicer mislil, pa s pičlim upanjem, to se je kmalo potem zgodilo. Volk se ni prav nič za mene pečal, temuč čez-ine skoči, popade konja, odterga in požre naenkrat zadnji konec uboge pare, ki je s strahom ili bolečinami toliko berzeje derjala. Ko sim vidlj, da sim sam tako rešen, vzdignem tiho svojo glavo in vidim s strahom, da se je volk skoraj vsega in vsega v konja zažerl. Komej je pa tako se lepo noter splazil, kar planem po koncu in ga začnem serčno po kožuhovini udrihati. To mu v meseni nožnici ni malo kropa prililo. Z vso močjo si je prizadeval naprej priti; konjovo truplo pade na tla in glejte! Namest njega je bil moj volk oberzdan in vprežen. Še menj sim nehal napletati in dirjaje prideva srečno in zdrava v Petrov grad zoper najino pričakovanje in v veliko čudenje ljudstva.
 
Želel sim ondi vojak biti. Ker je več mescov preteklo, preden se je to zgodilo, sim imel priložnosti dosti, svoj čas kakor tudi svoje dnarje tratiti in med ljudstvo spraviti. Marsiktero noč sim pri igri prečul, še več pa sim jih pri polnih kozarcih pognal. Mraz dežele in šege ljudi so bokalam bolj častno mesto na Rusovskim odkazale, kakor v kaki drugi deželi, in dostikrat sim tam ljudi našel, ki so bili v žlahtni umnosti, kozarce prazniti izureni mojstri. Pa vsi so bili revni mojstri skaze memo starega, sivobradatega, kufrastega generala, ki je z nami pri eni mizi kosil. Stari gospod, kteri je v turški vojski {{prelom strani}} pokrov svoje čepine (teme) zgubil, in se, kadar koli je kak ptuj človek v družbo prišel, odkritoserčno izgovoril, da mora pokrit ostati, je imel navado, pri jedi par poličev žganja spiti in potem še polič ruma v sebe zliti, in vender ga ni nikolj nihče pijanega vidil. — Ne verjamete mi. Pa ne zamerim vam gospodje. Tudi jez nisim verjel. Dolgo nisim vedel, kako bi si to reč razložil, kar ji pridem enkrat po sreči na sled. General je imel navado, od časa do časa, svoj klobuk nekoliko vzdigniti. To sim ga večkrat vidil storiti, brez da sim si kaj posebnega mislil. Da mu je moglo na čelu vroče biti, in da si je mogel svojo glavo ohladiti, ni nič posebnega. Nazadnje pa sim vidil, da je s svojim klobukom tudi sreberno plošico vzdignil, ktero je imel namest čepine, in da se je potem vselej vsa para žganih pijač, ki jih je povžil, v lahkim oblaku pokadila. Zdaj sim vedel, pri čem da sim. Povedal sim to svojim prijatlom in obljubil, ko sim ravno zvečer to zvedel, jih s poskušnjo prepričati, da je res, kar sim jim povedal. Stopil sim namreč s svojo pipo (fajfo) zad za generala, in prižgem, ravno ko je svoj klobuk vzdignil, z gorečim papirjem soparo, in vidili smo novo in lepo reč. Naenkrat se je vnel dim, ki se mu je iz glave kadil in vidili smo lep, višnjev plame. Kaj sim počel, je general kmalo spazil, pa nič ni bil hud zavoljo tega, ampak dovolil nam je še, to še večkrat storiti.
 
Zdaj vam hočem pa kaj iz svojega lovskega, življenja povedati. Enega jutra sim gledal skozi okno svoje spavnice in vidim, da je bajer, ki ni {{prelom strani}} bil dalječ, ves z divjimi gosmi pokrit. Kar vzamem svojo puško iz kota, skočim iz stanice pa tako nerodno, da sim s svojim obrazam v bangerje priletel, da se mi je ogenj pred očmi kazal. Pa to me ni nazaj deržalo. Ali ko sim nameriti hotel, vidim v svojo nevoljo, da sim, ko sim, tako v bangarje priletil, kamen iz petelina zgubil. Kaj mi je bilo storiti? Časa nisim smel zgubiti. V svojo srečo sim se spomnil, kaj se je z mojimi očmi zgodilo. Nategnel sim tedaj petelina, pomerim po goseh in se kresnem s pestjo po svojim očesu. Isker se je dovelj pokazalo. Ena pade na strelni prah, puška poči in ubil sim deset gosi. Če ima človek svojo glavo pri sebi, že kaj stori.
 
Tako je enkrat plavalo na nekim jezeru, po kterim sim se na lovu peljal, mnogo divjih rac. Preveč so bile raztresene, da bi bil mogel upati, le eno usterliti. V svojo nesrečo sim imel tudi svojo puško poslednji pot še nabasano. Race bi bil pa rad vse, ker sim hotel v nekih dneh svoje prijatle na kosilo povabiti. Spomnil sim se, da imam še nekaj svinskega pleča v svoji torbi. To sim privezal na precej dolgo vervico, ktero sim razsukal in tako štirikrat tako dolgo naredil. Skril sim se v terstje na bregu, veržem košček mesa na vervici in veselje sim imel viditi, kako je perva raca priplavala in ga požerla. Za njo so pa kmalo vse druge priplavale, in ker je gladki košček mesa kmalo nepovžit iz race zadej prilezel, ga je kmalo druga požerla in tako je šlo po versti. Nabrale so se race kakor jagode na paternoštru. Potegnil sim potem vervico lepo {{prelom strani}} na suho, jo ovijem parkrat okrog pleč in života in se napravim proti domu. Ker sim imel še precej dalječ do doma in so me race precej težile, mi je bilo skorej žal, de sim jih toliko vjel. Zdaj se mi je nekaj naključilo, da sim se v začetku skorej bal. Race so bile namreč še vse žive in so začele, ko so se nekoliko s pervega straha zbrihtale, kaj močno s perutami tepsti in so se vzdignile z mano vred kviško. Marsikomu bi se bili tu možgani zmešali. Jez pa sim to po mogočosti v svoj prid obernil in sim plaval z racami v višavi proti domu. Ko sim ravno nad svojo hišo prišel in je bilo treba, se brez škode na tla spustiti, sim začel racam, eni za drugo, vratove zavijati; tako sim prišel počasi naravnost skozi dimnik hiše na ogniše, na kterim še v mojo srečo ni bilo zakurjeno. Kdo more strah mojiga kuharja popisati?
 
Nekaj enacega se mi je kmalo potem s kokošmi zgodilo. Šel sim novo puško poskušat in sim vso svojo pripravo postrelil. Kar zleti tropa kokoši pred mano. Ker sim želel, ktere na svoji mizi imeti, sim si nekaj zmislil, kar svetjem tudi vam gospodje, kadar se vam priložnost pokaže, storiti. Koj ko sim vidil, kam so se kure vsedle, nabašem svojo puško, in denem vanjo namest svinca svoj rameželj, kterega sim popred urno ošpičil. Zdaj sim šel nad kure, sprožim ko so zletele, in veselje sim imel viditi, da je moj rameželj, ki je lete sedem kur nasadil, ne dalječ od mane na tla padel. Vem, da so se kure čudile, kako so bile tako urno na ražnu nabrane.
 
Drug pot sim naletel v gojzdu na {{prelom strani}} Rusovskim na silno lepega černega lesjaka. Silno škoda bi bilo, njegovo lepo kožo razstreliti. Tik drevesa je stal. Ko bi bil trenil, potegnem kuglo iz puške, jo nabašem z velikim žebljam, vstrelim in zadenem tako dobro, da sim mu sprednjo nogo na drevo pribil. K njemu grem, uzamem korobač in ga začnem tako lepo pretepati, da se mi je serce smejalo, ko sim vidil, da je iz kože skočil in kakor nag jo v gojzd pocedil.
 
Včasi človeku sreča sama pomaga. Tega sim se enkrat prepričal, ko sim vidil v velikim gojzdu divjo svinjo in prasčka enega za drugim štorkljati. Strelil sim pa nič nisim zadel. Pa vender je prasček sam naprej tekel, starka je pa nepremakljivo obstala, kakor če bi bila v tla vrašena. Ko sim to reč bolj natanjko pregledal, sim vidil, da je bila svinja slepa, in je praščkov repek v gobcu deržala, da jo je lepo peljal. Ker je moja kugla repek presterlila, je starka en konec v gobcu obderžala. Ker jo prasček ni več naprej peljal, je obstala. Prijel sim tadaj odstreljeni konček prasčkovga repa in peljal staro okorno žival prav lahko in brez opore dam.
 
Kakor so divje svinje strašne, toliko bolj strašni in nevarni so divji merjasci. Enkrat sini na enega v gojzdu zadel, ko nisim bil pripravljen, ne se ga lotiti ne se mu braniti. Komaj sim mogel za drevo skočiti, ko je divji vrag po meni ravsnil. Pri tej priložnosti so se pa njegovi zobje tako v drevo vsadili, de jih ni mogel ne iz drevesa potegniti ne še enkrat po meni vsekati. „Ho, ho,“ sim si mislil, „zdaj se bova {{prelom strani}} pomenila!“ — Brez da bi se dolgo opotavljal, vzamem kamen, ki je poleg mene ležal, pribijam po sercu na zobe in jih tako popolnama zanetam, da ni mogel se stergati. Tako je mogel tedej čakati, da sim se z bližnjega sela vernil z vozičkom in vervjo, da bi ga živega in zdravega dam pripravil, kar se je tudi zgodilo.
 
Gotovo ste že kadaj od patrona vsih lovcov in strelcov, od sv. Ilna, kaj slišali, gospodje, in slišali ste tudi gotovo, od lepega jelena, ki ga je v gojzdu srečal in je sveti križ med svojimi rogmi imel. Poslušajte me, kaj sim z lastnimi očmi vidil. Enkrat, ko sim ves svoj svinec postrelil, mi pride zoper moje upanje najlepši jalen sveta naproti. Gledal me je tako meni nič, tebi nič, tako prosto v oko, kakor če bi bil vedel, da imam prazno mošnjo. Pa kar naenkrat nasujem v svojo puško strelnega praha in verh njega polno pest češnjevih pešak. In puhnil sim mu jih vse v sredo čela med rogove. Omamljen je sicer se zvalil, pa kmalo mi je pokazal pete. Čez nekaj let sim bil v tajistim gojzdu na strelju, in glejte, prikaže se mi berhek jalen z lepim češnjevim, več kot deset komolcov visokim drevesom med rogovi. Kmalo sim se spomnil, kaj sim pred nekimi leti doživel. Mislil sim si, ta jalen je moj, in poderem ga z enim strelom na tla. ln tako sim prišel naenkrat k mesu in češnjam. Na drevesu namreč je viselo polno češinj, kakoršnih še moje žive dni nisim jedel.
 
Kaj pa pravite, gospodje, k temu? Enkrat mi je pošel dan in strelni prah (pulfer) v nekim {{prelom strani}} poljskim gojzdu. Ko sim proti domu šel, prirenči silno velik medved z odpertim gobcom na mene, da bi me raztergal. Zastonj sim iskal svinca in praha. Druzega nisim našel, kakor dva kresivna kamna. Enega veržem z vso močjo v odperti gobec. Ko mu to ni prav dopadlo, se je medved obernil, tako da sim mu druzega v zadnjo kračo zadegati mogel. Silno čudno in lepo je šlo to. Kamen ni šel samo v medveda ampak se je tudi z drugim tako zadel, da sta oginj vkresala in medveda s strašnim pokom raznesla. Dasiravno se mi nič ni zgodilo, se vender še smejati nisim mogel in oklenil sim, se nikolj več nobenega medveda ne lotiti, brez da bi se s čim braniti imel.
 
Zdi se mi pa, da me je prav nesreča preganjala, ker so se najbolj divje in nevarne zverine vselej takrat me lotile, kadar mi je bilo nemogoče se jim braniti, kakor če bi jim bilo nekaj povedalo, da sim neborn. Tako sim enkrat ravno kamen s puške odvil, da bi ga malo poklepal, kar mi strašin medved naproti prirenči. Druzega nisem vedel storiti, kakor na drevo splezati in se ondi v bran postaviti. Po nesreči mi je pa, ko sim na drevo plezal, nož na tla padel, in zdaj nisim imel nič, s čimur bi bil petelina prišravfal. Zdolej je stal medved, in vsako minuto se mi je bilo bati, da bo za mano priplezal. Si iskre iz oči kresati, kakor sim že enkrat storil, nisim hotel več poskusiti, ker me je takrat že preveč bolelo in oko tudi še ni bilo prav zdravo. S hrepenjenjem sim gledal na svoj nož, ki je bil v sneg zasajen. Pa pogledovanje {{prelom strani}} mi nič pomagalo. Nazadnje mi pride pa misel v glavo, ki je bila ravno tako posebna, kakor srečna. Naravnal sim namreč curk vode, ktere ima človek v strahu vselej največ, tako, da je ravno roč mojega noža zadel. Ker je bilo ravno strašno mraz, je voda koj zmerznila in v par minutah je led nad mojim nožem tako visoko zrastil, da sim ga mogel z drevesa doseči. Zgrabil sim tadaj podaljšan roč in ga potegnem brez težave, pa vender previdno k sebi. Komaj sim z nožem kamen prišravfal, ko je medved priplezal. V resnici sim si mislil, tako moder mora biti človek, kakor medved, da pravega časa ne zamudi, in sprejel sim ga s tako serčnostjo, da sim mu veselje pregnal, še kadaj na kako drevo plezati.
 
Ravno tako je prišel drug pot strašen volk nenavadoma tako blizo do mene, da mi ni nič druzega ostalo, kakor mu pest v žrelo poriniti. Zavoljo svoje varnosti sim mu pest globočeje in globočeje rinil in sim prišel s svojo roko skorej do pleča. Kaj mi je bilo pa storiti? Ne morem reči, da se mi je to prav dobro prileglo. Le mislite si, čelo proti čelu z volkam! Nisva se ravno ljubeznivo gledala. Če bi bil svojo roko nazaj potegnil, bi me bila zverina še huje prijela. To sim posnel iz njegovih svitlih napetih oči. Z eno besedo; zgrabil sim ga za drob, obernil kakor rokovico, vergel na tla in pustil ležati.
 
Se ve, da bi kaj tacega ne bil hotel s steklim psam storiti, kteri jo je kmalo potem v nekih ulicah v Petrovim gradu proti meni pricedil. Da bi bil bolj gotovo mu odšel, veržem svojo {{prelom strani}} zgornjo suknjo pred njega in skočim v bližnjo hišo. Potem sim ukazal hlapcu po suknjo iti in jo k drugi obleki obesti. Drugi dan se silno vstrašim, ko je začel moj Janez vpiti: „Bog se usmili, gospod Kljukec, vaša suknja je steklja!“ Urno planem s postelje in vidim vse moje oblačila okrog razmetane in raztergane. Janez je dobro zadel, da je suknja stekla. Ravno sim prišel, ko je čez novo prazniško obleko planila in jo neusmiljeno tresla in tergala. —
 
V vsih teh prigodkih sim bil res srečen, pa odšel sim vselej z veliko silo s pomočjo svojega bistrega uma, ki mi je vselej, bodi si v gojzdu, na travniku ali v vojski pomagal. Imel sim tudi dva psa, ki sta mi tako dobro služila, da jih nemorem pozabiti in tudi tu vam moram kaj od nju povedati. Eden je bil tako nevtrudljiv, pazljiv in previden, da mi je bil vsak, kteri ga je vidil, zavoljo njega nevošljiv. Ponoči in podnevi sim se ga mogel posluževati. Ko je namreč se noč storila, sim mu obesel laterno na rep, in lovil sim z njim bolj kakor v svitlim dnevu. Enkrat, kmalo ko sim se oženil, je imela moja gospa veselje, na lov iti. Naprej sim jezdaril in ni dolgo terpelo, je moj pes že pred tropo jerebic stal. Čakal sim in čakal svoje žene, ki je s hlapcom kmalo za mano jezdarila. Pa nikogar ni bilo viditi ne slišati. Začelo me je skerbeti, se vernem in na polovici poti zaslišim silno žalostno zdihovanje. Prav blizo se mi je zdelo, pa vunder ni bilo dalječ okrog nobene žive duše. S konja stopim, se vležem z ušesom na zemljo in zdaj slišim ne samo, da je to zdihovanje pod zemljo, ampak tudi, da pride od moje žene in od mojega hlapca. Vidil sim tudi ne dalječ od mene luknjo v zemljo. Druzega si nisim mogel misliti, kakor da sta moja žena in njeni tovarš v njo padla. Kar sim mogel sim derjal v bližnjo vas po ljudi, ki so čez dolgo nesrečna dva iz dvesto komolcov globoke jame izlekli. Čudo je pa bilo, de se ni nobeden nič poškodoval; le hlapec je bil malo pobit. Samo strahu sta dosti prestala. Da mi zdaj na lov ni bilo več misliti, si lahko mislite. In ker ste, kakor mislim, v tej povesti mojega psa pozabili, mi ne bote zamerli, da sim ga tudi jez pozabil. Služba me je koj drug dan na pot gnala. Vernil sim se še le čez štirnajst dni. Komaj sim bil par ur doma, kar pogrešim svojo Dianco. Moji posli so mislili, da je šla z mano. Nikjer je ni bilo najti. Nazadnje mi pride misel: Kaj pa, če je pes morde pri jerebicah ostal? Upanje in strah sta me na tisto mesto gnala, in glejte! Z neizrečenim veseljem zagledam psa tam, kjer sim ga pred šternajstimi dni pustil. Diana! Ga pokličem in koj je bil pri meni. Enkrat sim vstrelil in pet in dvajset jerebic je bilo mojih. Toda pes je bil tudi tako izstradan, da se je komej še k meni priplaziti mogel. Na konja sim ga mogel k sebi uzeti. Ker je imel pa doma dosti jesti, se je kmalo spet popravil in čez par tednov mi je pomagal, reči na konec priti, kar bi mi brez njega mende nikolj ne bilo mogoče.