Lažnjivi Kljukec: Razlika med redakcijama

Lahko si mislitie, da se nisim prav nič opotavljal, storiti, kakor mi je bilo rečeno. Poklical sim svojega močnega služabnika z njegovo vervjo in sim šel v zaklad z njim. Kar je moj močni potem, ko je svojo culjo povezal, še ondi pustil, po to bi težko kdo vas iti hotel. Naravnost proti morju sim hitel s svojo bero, najamem najmočnejšo barko, ki jo je bilo dobiti, in odrinem dobro preskerbljen, da bi v varnost spravil, kar sim nalovil, preden se je kaj zopernega primerilo. Kar sim se bal, to se je zgodilo. Zakladnik je zaklad do kraja odpert pustil — pa tudi treba ni bilo več, ga še zaperati — teče kakor norc k Sultanu in mu pove, kako sim po njegovih besedah vse storil. Lahko si mislite, kako je Sultan pisano gledal. Kmalo mu je bilo žal, da se je tako prehitel. Zapovedal je tadaj koj z vsimi barkami za mano iti in mi povedati, da nisva tako stavila. Nisim bil še dve milji dalječ, že zagledam vse Sultanove barke za {{prelom strani}} mano, in reči moram, da se je moja glava, ki se je komaj vterdila, spet majati začela. Pa zdaj je bil moj vetrovc pri rokah. Rekel je: „Ne bojite se žlahtni gospod!“ Stopil je potem na zadnji konec barke, tako, da je imel eno nosnico proti turškim barkam, eno pa v naše jadro obernjeno, in je toliko vetra naredil, da niso le turške barke vse polomljene nazaj zagnane bile, ampak tudi da je moja barka v kratkim na Laško prišla. Tode le malo mojega bogastva je prišlo meni v prid, ker so me tolovaji cisto oropali.

Gotovo ste slišali, kadaj je šel kapitan Pipež novih dežel iskati. Spremil sim ga ne kot oficir, ampak kot prijatel. Ko smo že precej dalječ v severne kraje prišli, sim vzel svoj perspektif in ogledoval reči, ki so bile okrog mene. Kake pol ure prednami je plavala cela gora ledu, višej kakor naše barke arblje, na nji sim vidil dva ledna medveda, ki sta se, kakor sim mislil, hudo ruvala. Obesel sim tadaj koj {{prelom strani}} svojo puško čez ramo in grem proti ledu; našel sim pa, ko sim verh gore prišel, silno težavno in nevarno pot. Večkrat sim mogel čez strašne prepade skočiti, na druzih mestih je bil pa led tako gladek kakor zerkalo, tako da sim vedno padal in ustajal. Pa sim vunder tako dalječ prišel, da sim medveda doseči mogel, in vidil sim tudi, da se nista ruvala, temuč le igrala. Prerajtal sim že, koliko so nju kože vredne; zakaj vsak je bil vsaj tako velik kakor pitan vol; pa ko sim ravno hotel puško vanju pomeriti, mi spodleti desna noga, padem znak in ob zavednost sim bil kake pol ure. Mislite si moj strah, ko sim se zbudil in vidil, da me je eno strašnih zverin na moj obraz obernila in me ravno za moje nove jerhaste hlače zgrabila. Gornji del mojega života je bil pod njenim trebuhom in moje noge so naprej molile. Bog ve, kam bi me bila zverina vlekla bila; pa izlekel sim svoj pipec iz hlač, ta je bil, ki ga tukaj vidite, ga zaderem v njeno levo zadnjo taco in odrežem kar tri kremplje. Spustila me je koj s strašnim rjovenjem. Napel sim svojo puško, jo sprožim v ležečega medveda in padel je na led. Vstrelil sim sicer eno teh kervolokih zverin, zbudil sim pa tudi jih več tavžentov, ki so v okolici na ledu spali. Vsi so jo kar proti meni pribrenkali. Časa nisim smel nič zgubiti. Zgubljen sim bil, ali pa mi je kaka nagla zvijača mogla pomagati. Dobil sim jo. V polovici časaj, ki ga vajen lovec potrebuje, da zajcu, na meh odere, slečem mertvemu medvedu njegovo suknjo, se zavijem v njo, in vtaknem svojo glavo ravno pod njegovo. {{prelom strani}} Komej sim to opravil, je bila že cela tropa okrog mene zbrana. Vroče in mraz mi je bilo v temu kožuhu. Pa zvijača mi je izšla popolnama. Po versti so prišli, so me ovohali in mislili so, da sim prav medved, njih brat. Tudi mi ni nič manjkalo, kakor prava velikost, de bi bil ves njim enak. Pa več mladičev je bilo med njimi, ki niso bili dosti veči. Ko so vsi mene in truplo svojega rajneiga tovarša ovohali, smo se prav dobro sprijaznili. Tudi sim jih znal v vsim prav dobro posnemati, samo v mermranju, rjovenju in ruvanju so me presegli. Dasiravno sim bil kakor medved, sim bil vunder le človek. Preudarjati sim začel, kako bi zamogel to prijaznost v svoj prid oberniti.

Nek star zdravnik mi je nekdaj povedal, da v herbtanc zbosti koj umori. Sklenil sim tadaj to poskusiti. Uzel sim svoj nož v roko in ga sunem največjemu medvedu za plečem v tilnik. To je bilo kaj težko in bal sim se, da sim se ves tresel. Zakaj to je bilo gotovo: če bi zverina ne cerknila koj, bi me v drobne kose raztergala. Pa srečen sim bil. Medved se je zvalil mertev pred mene, brez da je čerknil. Sklenil sim tadaj, z vsimi druzimi tako storiti. Lahko me je stalo; zakaj dasiravno so vidili svoje brale na desno in na levo počepati, si vunder niso nič hudega mislili. Nobeden ni vedel, zakaj tako cepajo in to je bila njih in moja sreča. Ko sim jih vse tako mertve vidil, sim se mislil kakor Simsona, ko je toliko sovražnikov pobil. Da bi vse v kratkim spravil, sim se vernil na barko in sim vzel toliko ljudi sabo, da so mi pomagali, {{prelom strani}} kolikor jih je bilo treba, medvede s kože djati in plečeta in stegna na barko znositi. V nekterih urah smo to storili in barko naložili. Ostanke smo v vodo pometali, dasiravno bi bili osoljeni tudi tako dobri kakor stegna.

Kapitan, kakor duša dober mož, sej je začel {{prelom strani}} zopet smejati in rekel je našemu zdravniku, mi žilo pošlatati. Storil je to in povedal, da sim popolnama zdrav. Potem sta več časa nekaj šeptala, kar sim skorej vse dobro razumi!.

Stara mačka ga je tako rada imela, kakor vsako svojih mladih, in silno nevoljna je bila, {{prelom strani}} če je jerebica pre dalječ letela in se ni kmalo vernila. Med unimi šterimi so bile šteri jerebice, kterih je vedno najmenj ena jajca valila, tako da smo na celi poti vedno obilo divjadi jesti imeli. Zvestemu psu sim dal vsaki dan iz hvaležnosti za sto cekinov, ki sim jih po njem dobil, košice, včasi pa tudi celega tiča.

Pazil sim na sovražnika ojstro, in ko sim {{prelom strani}} vidil, da hoče vstreliti, sim dal tudi jez znaminje, vstreliti. V sredi poti ste se obe kugli tako strašno zadele in s tako močjo, da je sovražnikova kugla silno nazaj odletela, da ni samo možu, ki jo je izstrelil, glavo čisto posnela, ampak tudi šestnajst družili glav z vratu snela, ki so ji na pot prišle. Letela je naravnost v Afriko. Preden je pa čez morje prišla, je letela skozi tri po versti stoječe barke, potem še dve sto milj dalječ v deželo, vdari nazadnje skozi streho koče nekega kmeta, zbije neki stari babici, ki je z odpertimi ustmi znak ležala in spala, zobe, ktere je še imela, in obtiči nazadnje v gerlu stare žene. Njeni mož, ki je kmalo potem dam prišel, je hotel kuglo izleči. Ker je pa ni mogel, ji je kar z žokovnikom v želodec porinil, iz kterega je potem po svoji poti prišla.

Kar je najrajše gorelo, to sim položil najzdolej in tako je bilo vse v enim hipu v plamenu. Da bi vso krivico od sebe odvernil, sim bil pervi, ki sim hrup naredil. Ves tabor je bil, {{prelom strani}} kakor si morate misliti, v strašni zmešnjavi in sploh so mislili, da so bile straže podkupljene in da je moglo najmenj sedem ali osem regimentov iz terdnjave priti, da so vse to tako strašno vgonobili. Neki učen mož pise v svojih bukvah, da so Spanjoljci silno veliko zgubo po ognju v taboru imeli. Pa ne ve, zakaj. Tega pa tudi ni mogel vediti, ker še te reči nikomur nisim povedal, in tudi generalu, svojemu prijatlu ne, dasiravno sim jez sam to noč terdnjavo rešil. Španjoljski general in vsi njegovi ljudje so v pervim strahu pete pokazali, in so, brez da bi se bili vstavili, šternajst dni naprej in naprej nevem doklej. Tudi jim je ta strašni ogenj tak strah naredil, da tri mesce nič nič niso ne jedli ne pili.

Kaka dva mesca potem sedim enega jutra z generalom pri mizi, kar pribombna bomba na mizo. General je šel, kakov bi bil vsak drug storil, kar iz stanice, jez pa uzamem bombo, preden se je razletela, in jo nesem naverh skale. Od tod sim vidil na nekim griču blizo sovražnikovega tabora precej ljudi, spoznati pa nisim mogel, kaj so v namenu imeli. Pogledal sim tedaj s svojim peršpektinom in vidil sim, da sta en general in en oberst naših ljudi, ki sta zvečer še z mano večerjala, in se po pol noči kot ogleduha v španjoljski tabor splazila, sovražniku v pest prišla in ravno so jih hotli obesti. Predalječ je bilo, da bi bil mogel bombo z roko do tistega mesta vreči. Po sreči se spomnim, da imam fračo v aržetu, ktere se je rajnci David zoper velikana Goliata tako srečno {{prelom strani}} poslužil. Denem tedej svojo bombo v njo in jo veržem ravno med tiste ljudi. Ko je padla, se je tudi razletela in pobila vse razun generala in obersta, ki sta bila v nju srečo že v kviško potegnjena. Kos bombe je pa ravno pod kol priletel, na kterim sta visela, in ga je poderl. Naša prijatla sta komej čutila, da sta na tleh, kar sta se začela pogledovati, kaj je to, in ker sta vidila, da je straži, rabeljnu in vsim najpervo misel v glavo prišla, smert storiti, sta eden druzega razvezala, proti morju stekla, v španjoljsko barko skočila in mornarje posilila, ju v eno naših bark peljati. Kmalo potem, ko sim ravno generalu to zgodbo pripovedoval, prideta srečno, in veselo smo si srečo vošili in tisti večer obhajali.

Na obrazih vam berem, da bi radi slišali, kako je ta frača v moje roke prišla. Poslušajte, kako se je to zgodilo. Zvedite, da sim jez naslednik gospe Urie, ki je bila velika prijatlica kralja Davida. Oče mojega rodu je bil neki silno učen mož. Imel je pa, kakor vsi učeni in neučeni svoje muhe v glavi, najmenj je pa terpel, da bi mu bila zoper govarjala; ona je pa imela napake svojega spola; zakaj povsod in v vsih rečeh je hotla ona prav imeti. Z eno besedo, ločila sta se. Mnogokrat mu je od frače pripovedovala, kot od velicega zaklada, in za dobro je spoznala, jo menda v spominj sabo vzeti. Preden je pa še iz dežele prišla, je pogrešil mož fračo in celih šest vojakov je pognal za njo. Sukati je pa znala fračo tako dobro, da je enega izmed zasledovavcov, ki si je menda {{prelom strani}} hotel kaj zaslužiti, na ravno tisto mesto čelo zadela, kamor je David Goliata kušnil. Ko so ga tovarši mertvega na tla pasti vidili, so se nekaj časa posvetovali, kaj storiti, in sklenili so, se lepo verniti in doma povedati, kaj se je zgodilo. Gospa je za najbolje spoznala, pred ko je mogoče bilo v Egipt zbežati, kjer je mnogo prijatlov in znancov imela. Ondi je več časa živela in preden je umerla, je zapustila to imenitno fračo nekemu sinu nekega žlahtnika, in po njem je prišla po ravnim rodu do mene.

„Ko sim že blizo kraja prišel in je bilo vode {{prelom strani}} še komej dvajset komolcov nad mojo glavo, se mi je zdelo, kakor če bi človeška podoba v ženski obleki pred mano na pesku ležala. Zdelo se mi je, da še živi, in ko bliže pridem, sim res vidil, da z roko miga. Primem jo in jo prinesem dozdevno mertvo na suho. Dasiravno še takrat ljudje niso bili v oživljevanju mertvih tako izureni, kakor so zdaj, je vunder nek prebrisan apotekar čez dolgo malo iskrico življenja, ki je še v ženi ostalo, spet vpihal. Bila je žena nekega mornarja, ki se je malo pred z barko odpeljal. Po nesreči je pa v svoji zmoti drugo ženo sabo vzel. To je kmalo po čuvaju domačega miru zvedla in ker je bila terdno prepričana, da veljajo zakonske pravice tako kakor na suhim, se je vsa razkačena v čolničku za njim peljala, in je skusila, ko je na barko prišla, po kratki pridigi, ki se ne da prestaviti, svojo pravico tako krepko dokazati, da je njeni zvesti mož za dobro spoznal, par stopin nazaj se vmakniti. Žalostni nasledek tega je bilo, da je s svojo košeno desnico, ki je bila ušesim moža namenjena, morje za uho udarila, in ker je to še menj poterpežljivo bilo, kakor njeni mož, je še le na dnu morja oporo našla, ktero je iskala.“

Kmalo potem sim se v Anglio vernil. Tam se mi je kaj posebnega primerilo. V mestu Vepink sim mogel iti, kjer so več reči v barko nakladali, ktere sim nekemu prijatlu na Nemškim namenil. Potem sim se nazaj vernil. Poldne je bilo. Strašno sim bil truden in sonce me je tako peklo, da sim v neko kanono zlezil, počivat. Komej sim v njo prišel, sim koj terdno zaspal. Bil je ravno kraljev god. Kanone so vse zjutrej nabasali in ob eni z njimi streljali. Nihče ni vedel, da sim jez v nji. Izstreljen sim bil in na drugi strani mesta priletim na dvoriše nekega kmeta na veliko kopico sena, kjer sim v omami obležal, brez da sim se zbudil. Čez tri mesce je slama v ceni tako poskočila, da je kmet velik dobiček storiti mislil, če ga proda. Kopa, na kterim sim jez ležal, je bila naj večji. Začeli so tadaj to poderati. Hrup ljudi, ki so hotli po lojtrah na kopo zlesti, me je zbudil; še pol v spanju in brez da sim vedel kje da sim, sim hotel steči in telebnem s kope {{prelom strani}} na gospodarja sena.