Kdo razume slovenski: Razlika med redakcijama

 

„Eins, zwei, eins, zwei!" kričali smo na vež-bališči „Piazza d'armi" v Trideutu instruktori, tako nas nazivlje novi pravilnik; — preje so nam rekali „abrichter", — ter učili nerodne novince, kako treba prestavljati podkovano obuvalo, katero jim je tičalo na sila nesretnih nogah, na trda tla, uprav po vojaškem predpisu.

vsi češki, in sicer radi, ni treba jih tako rekoč siliti, kakor negde indi, da naj govore po domačem. To opazivši sem se nehote spomnil Ljubljane, kjer mi ni bilo mogoče obeda dobiti po slovenskem in moral sem si pomagati z italijanščino, torej v Ljubljani na kolodvoru znajo italijanski, a ne znajo slovenski. Še nekaj sem zapazil v Budejevicah, kar me je zanimalo in to je, da sem našel v dveh cerkvah vse polno ljudij ob navadnem delavniku, — ali je morebiti sv. Ana tako vlekla v cerkev, — kar je dandanašnji že več ali manj nenavadno ; v Italiji na pr. je narod vender pobožen — in zakaj bi ne bil, saj je v samem Rimu nad 8000 duhovnikov — a cerkve obiskujo samo tujci, domačma ne najdeš tam v cerkvi, ako ni berač , ki te nadleguje s svojo sitnostjo. Ravno tako so v Budčjevicah sneli vsi iz-voščeki klobuke, ko je začelo zvoniti poldne, da so molili — tega še ne najdeš v Gradci ali Celji.

Sinoči sem dospel v Prago in danes sera si že nekoliko ogledal mesto; spremljal me je g. Jan Lego, kojemu sem se predstavil in ki me je vsprejel s pravo slovansko uljudnostjo. Srce igra človeku radosti vid ičemu, kar je Češki narod storil sam sebi: monumentalna nova poslopja te sporo;njalo na slavo zdanjega rodu, in vsak kamen v Pragi na njegovo poprejšnjo slavo. — 0 tem vender drugikrat. Prva ovira pri mojem potovanji me je ove-selila in rad sem, da se mi je ura ustavila in da sem prišel prerano na kolodvor. Prihodnjič več. Mejtem pa zdravstvujte : Na zdar!