Kdo razume slovenski: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{naslov-mp
== Fridolin Kaučič: Iz vojaške torbe ==
| naslov=== Iz vojaške torbe: III. Kdo razme slovenski? ===
| avtor= Fridolin Kaučič
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' {{mp|leto|1. avgust 1888 (21/175), 2–3}}
| vir= {{http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-6RVHH6IC}}
| dovoljenje= javna last
| obdelano= 4
}}
 
„Eins, zwei, eins, zwei!" kričali smo na vež-bališčivežbališči „Piazza d'armi" v TrideutuTridentu instruktori, tako nas nazivlje novi pravilnik; — preje so nam rekali „abrichter", — ter učili nerodne novince, kako treba prestavljati podkovano obuvalo, katero jim je tičalo na sila nesretnih nogah, na trda tla, uprav po vojaškem predpisu.
Kar se piihaže pri uhodu na suhem kljuBetukljusetu, prava pravcata Don Quixottova „Rosinante", kate rejkaterej je bil i rep do cela izpuljen, naš strogi major X.
Sedaj smo pa še huje kričali „eins, zveizwei, eins, zwei!"
„Gospoda moja kdo od Vas dobro ume slovenski?" vprašal je obrnivši sse k navzočnim častnikom.
„Jaz!u oglasi se nadporočnik F.
„Ich be mitingebenöthige einen Pferdewarter, fragen Sie die Leute, wer mit Pferden gut umzugehen ver-stehtversteht?"
Takoj je potihnilo kričanje, na povelje nadpo-ročnikovonadporočnikovo stopali smo vsi drug za drugim proti njemu.
„Habt Acht!" — nKdor„Kdor izmej Vas zna s konjem dobro okolu hoditi, naj stopi naprej!"
Takoj je izstopila četvorica, a oglasil se je le najpogumnejši in gotovo tudi najnerodnejši novinec iz moje vrste.
„ Dosti sem že okolu hodil z očetovim konjem, ko smo orali, kajti bil je slep — moral sem ga torej voditi, ker vajetov niti poznal ni." —
„Hier dieser Mann Herr Major !u
In moj novinec postal je majorjev konjski strežaj, da Bidasi je o konjih toliko umel, kakor zajec na boben .....
vsi češki, in sicer radi, ni treba jih tako rekoč siliti, kakor negde indi, da naj govore po domačem. To opazivši sem se nehote spomnil Ljubljane, kjer mi ni bilo mogoče obeda dobiti po slovenskem in moral sem si pomagati z italijanščino, torej v Ljubljani na kolodvoru znajo italijanski, a ne znajo slovenski. Še nekaj sem zapazil v Budejevicah, kar me je zanimalo in to je, da sem našel v dveh cerkvah vse polno ljudij ob navadnem delavniku, — ali je morebiti sv. Ana tako vlekla v cerkev, — kar je dandanašnji že več ali manj nenavadno ; v Italiji na pr. je narod vender pobožen — in zakaj bi ne bil, saj je v samem Rimu nad 8000 duhovnikov — a cerkve obiskujo samo tujci, domačma ne najdeš tam v cerkvi, ako ni berač , ki te nadleguje s svojo sitnostjo. Ravno tako so v Budčjevicah sneli vsi iz-voščeki klobuke, ko je začelo zvoniti poldne, da so molili — tega še ne najdeš v Gradci ali Celji.
Sinoči sem dospel v Prago in danes sera si že nekoliko ogledal mesto; spremljal me je g. Jan Lego, kojemu sem se predstavil in ki me je vsprejel s pravo slovansko uljudnostjo. Srce igra človeku radosti vid ičemu, kar je Češki narod storil sam sebi: monumentalna nova poslopja te sporo;njalo na slavo zdanjega rodu, in vsak kamen v Pragi na njegovo poprejšnjo slavo. — 0 tem vender drugikrat. Prva ovira pri mojem potovanji me je ove-selila in rad sem, da se mi je ura ustavila in da sem prišel prerano na kolodvor. Prihodnjič več. Mejtem pa zdravstvujte : Na zdar!