Noč v očesu, noč v duši: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: Pred prohodno palačo, koje portal sta nosili dve veliki sohi karijatid, stal je z dne na dan pod večer mlad, meroma tridesetleten mla d mož igraje na harmoniko. Bil je re...
 
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
Pred prohodno palačo, koje portal sta nosili
dve veliki sohi karijatid, stal je z dne na dan pod
večer mlad, meroma tridesetleten mla dmlad mož igraje
na harmoniko. Bil je reven; po letu in po zim izimi
oblečen je bil slabo v kratko , bledorumeno suknjo,
vojaške hlače, ali kar je še huje — bil je slep.
O na dolgaDolga, temna noč brez lune in brez zvezd
prostirala se je vedno pred njim. Očesi bili sta mu
prevlečeni z ono belo neprezorno kožico, kateri ni
zdravila .
ČasihVčasih igral je neko baš tedaj pri ljubljeno pesnico, kakeršna
se poraja v malih krčmah na bolj
a liali manj melodičen napev, časihvčasih poslušal je bližajoče in oddaljujoče
se korake ljudijljudi. Mnogemu iz mimoidočih ganilo se je sočutje, ona najkrasnejša
struna človeškega srca, in na medno mizico pritrjeno
k godalu zažvenketal je novčić.
Ubogi revež izpoprijateljil se ieje že s svojo
srečo. Prenašal jo je brez mrmranja , koprnel in
tožil ni po solnci, katero je poznal le, kadar ga je
Vrstica 21:
najzadnjem konci Žižkova. Rano vsakega dne odpeljala ga je mati na
omenjeni prostor, kjer je že
postal otožen kras . Ondu pa je stal, dokler ni pozno
na večer prišla ponj mati, da bi ga odvedla k
skupni ubogi večerji.
Bilo je pozno v jeseni, ko se dan bliskovitabliskovito
krajša, a večeri so tako dolgi.
Slepec imel je jedenkrat srečen dan. Večkrat
Vrstica 30:
in jeden je bil celo srebrn, kakor ga je izpoznal po
jasnem glasu in po debelosti. A ta dan danes zdel
se mu je tako dolg, — dolg kakor sama večnost.
Vedel ni, koliko je ura , a mislil si je, da mora biti
že večer, morebiti že jedrna ura , ko prihaja mati
ponj.
A matere doslej še ni bilo in torej ni moglo
biti še tako pozno.
Polagoma so jeli ljudje manj mimo hoditi.
Poprej slišal je celo zmer korakov , sedaj le posamezne in ti razlegali
so se po kamentemkamnetem tlaku.
Čakal in čakal je nestrpno. Zdelo se mu je, da na
mater nikdar ni čakal tako dolgo. Po ulici bil je
hladen veter, tako, da so je revež često po celem
telesu tresel. Čakal je dalje.
Konečno ni šel dolgo n ličenihče. Dušo stiskala mu
je strašna tesnoba. Čemu mati ne gre? AltAl se ji
je morebiti kaj prigodilo? Koliko jo vender ura?
Kaj naj počne tu, če ne pride mati.
Vrstica 55:
„Čez nekaj minut bo devet."
Slepca pretresel je strah. Potem pa mu je
Slisli na jok. Na drugo ni mogel misliti verveč ne^onego na
„čemu", da mati ni prišla, in kako naj on zapuščen
slepec pride brez pomoč ne roke iz te zmesi ulic in
uličic do svoje sobice. VenderVendar saj mora mati priti!
Morda jo je kaj nepričakovanega zadržalo, morda
je že napoti k njoinunjemu, gotovo ga ne bo pustila tu
pod širim nebom v mrzli, jesenski noči — saj je
vender mati! Čakal je dalje, še vsaj pol ure; štel
Vrstica 66:
Iz stenja vzdranil ga je glas.
„Kaj stojite še tu? pojdite vender domov!"
glasilo se je uljudnovljudno.
— Matere čakam, da me popelje — slep sem.
Nje že ne boš pričakal, dragi prijatelj. Kje
pa stanuješ?
— Na Žižkovem.
„Vodil te bonibom, tovariš. Tudi jaz grem tijitja."
Slepec prijel je ponuđenoponudeno roko iin jo zahvalno
stisnil. Torej so vendar še dobri ljudje na svetu in
sočutje v ljudskih srcih vender še ni usehlo.
Korakal aKorakala sta skupaj po cesti.
»Čakajte," rekel je na jedenkrat vodnik, „ tijii "le
v prodajalaico moram, takoj sem zopet tu. "
Slepec pokimal je z glavo iin čakal. Vender
vodni kvodnik se dolgo ni vrnil.
»Ali že greste?" klical je po cesti, da se je
razlegalo, a m atonamesto odgovora čul je izdalja le razuzdan smeh.
Duša napolnila se mu je z bridkostjo .
Bil je torej preslepen, goljufan, trpko šalo dovolil
Vrstica 87:
nepravo pot, in sedaj stoji tu brez tolažbe, brez
sveta in pomoči. Morda je že prišla mati na njegov
prostor ter g aga išče. Vsekako mora l bi bil ostati na
svojem mestu in tam čakati, da pride. Tam je imel
saj nado, tu nima uičesarničesar. Odločil si je, da se vrne .
Slišal je sicer okrog sebe nekoliko mimoidočih
1 j1j in lij, a bal se je koga poprositi pomoči, da bi ne
bil drugič osleparjen. Rad bi dal kakem ukakemu nekaj
novcev, katere si je po dnevi prigodel, da bi ga le
pripeljal tijiitja, kjer je vsak dan stal, a kdo mu jamči,
da vodnik no uteče z uovcnovci iali al i d ada ga ne zapelje
kam, kjer mmu u slekdsled poslednjo suknjo. Sam pojde!
Na cesti bilo je že tiho, le radostna godba
oživila se je glasno iz neke kavarne in le povišepoviševala je trpkost v njegovi duši. Plazil si je tesno
vala je trpkost v njegovi duši. Plazil si je tesno
ob hišah in tipal . . .
Pomnil je, da sta zavila okrog dveh oglov. V
istini dotipal je jeden ogel, šel je dalje in dotipal
drugega. Spomnil se je, da je nekdaj inatimati pripovedovala, da je dom, kjer stoji, dvajset korakov od
ogla. Štel je torej korake in po dvajsetem je obstal.
Ako je šel prav, mora dotipati sohi pri portalu.
Tipal je, a uičesarničesar ni čutil, šel je torej krivo . Stal
jo ondi treuotektrenotek. Čul je, kako se hišna vrata zapirajo, potem pa udarilo je desetkrat na cerkvenem
zvouikuzvoniku. Deseta ura torej že! Kaj se je neki priprigodilo -dobri majki, da ni prišla, in ali si še kdaj
vidita? Zopet je šel nekdo mimo. Poslušal je .
godilo dobri majki, da ni prišla, in ali si še kdaj
"Do kam me izpremite? "
vidita? Zopet je šel nekdo mimo. Poslušal je .
Do kam me izpremite? "
— D o Karlina .
Slepcu prišlo je na misel, da bi šel za njima.
To je na potu, bo vsaj bliže doma.
Šel je v istini za njima, dalje in dalje . . .
Najedenkrat zadel se je ob nekoga. Oni je
zaklel in hitel dalje na nasprotno stran. A slepec
izgrešil je vodeče ga korake . Obstal je za treuotektrenutek.
In zazdelo se mu je , da je ob strani slišal one iste
korake . Tipal je, kakor je mogel, vedno dotikaj
se z jedno roko hiš.
Najedenkrat so utihnili. Slepc a ovel je studen
veter, megla legala mmu u j eje na prsi, a blizu šumela
je voda . . .
Kje je to ? Nekje pri reki . . .
Utrujen, preslepen, od lakote in mraz amraza se
tresoč je že obupal, d ada pride kam pod streho.
Zgrudil se je pri najbližnji hiši, poslušal trenite k
šumenje rekeireke uin misli lmislil na majko; kmalu je za ­
dremal. Zopet bližali so se neki koraki ; morebiti je
straža. A ona hodi s pravilno odmerjenimi koraki ,
bre zbrez govorjenja . . .
„Kje je bilo to? " vprašal je glas.
— Na konci Žižkova, ali niste videli groznega žarenja? Ob
polu sedmih prikazal se je ogenj, dve hiši sta zgoreli, a v podstrešni sobici zgorela
je starka .
dve hiši sta zgoreli, a v podstrešni sobici zgorela
je starka .
Slepec je vstrepetal, hotel je klicati za idočima a ni mogel iz grla izpraviti
niti besede. Zgrudil se je z glavo na hišni prag. Neizmerna bolest
legla umu je na srce, a jokal ni. O, Čemu ni bil
doma, potem bi bil ondi poginil z materjo v njenem naročji . . .
Vender ali mora živeti?
Poskočil je najedenkrat, kakor brez bolesti na
otrpli nogi in šel polagoma proti onemu kraju, kjer
je slišal šumeti reko . OOb vsakem koraku čul je silnejše in
silnejše šumenje . . .
Še dva koraka — mislil si je — in potem
skočim . . .
A že s prvim korakom pal je v valove . . .
J . Z