Noč v očesu, noč v duši: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: Pred prohodno palačo, koje portal sta nosili dve veliki sohi karijatid, stal je z dne na dan pod večer mlad, meroma tridesetleten mla d mož igraje na harmoniko. Bil je re... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
Pred prohodno palačo, koje portal sta nosili
dve veliki sohi karijatid, stal je z dne na dan pod
večer mlad, meroma tridesetleten
na harmoniko. Bil je reven; po letu in po
oblečen je bil slabo v kratko
vojaške hlače, ali kar je še huje — bil je slep.
prostirala se je vedno pred njim. Očesi bili sta mu
prevlečeni z ono belo neprezorno kožico, kateri ni
zdravila .
se poraja v malih krčmah na bolj
se korake
struna človeškega srca, in na medno mizico pritrjeno
k godalu zažvenketal je novčić.
Ubogi revež izpoprijateljil se
srečo. Prenašal jo je brez mrmranja , koprnel in
tožil ni po solnci, katero je poznal le, kadar ga je
Vrstica 21:
najzadnjem konci Žižkova. Rano vsakega dne odpeljala ga je mati na
omenjeni prostor, kjer je že
postal otožen kras
na večer prišla ponj mati, da bi ga odvedla k
skupni ubogi večerji.
Bilo je pozno v jeseni, ko se dan
krajša, a večeri so tako dolgi.
Slepec imel je jedenkrat srečen dan. Večkrat
Vrstica 30:
in jeden je bil celo srebrn, kakor ga je izpoznal po
jasnem glasu in po debelosti. A ta dan danes zdel
se mu je tako dolg
Vedel ni, koliko je ura
že večer, morebiti že jedrna ura
ponj.
A matere doslej še ni bilo in torej ni moglo
biti še tako pozno.
Polagoma so jeli ljudje manj mimo hoditi.
Poprej slišal je celo zmer korakov
so se po
Čakal in čakal je nestrpno. Zdelo se mu je, da na
mater nikdar ni čakal tako dolgo. Po ulici bil je
hladen veter, tako, da so je revež često po celem
telesu tresel. Čakal je dalje.
Konečno ni šel dolgo
je strašna tesnoba. Čemu mati ne gre?
je morebiti kaj prigodilo? Koliko jo vender ura?
Kaj naj počne tu, če ne pride mati.
Vrstica 55:
„Čez nekaj minut bo devet."
Slepca pretresel je strah. Potem pa mu je
„čemu", da mati ni prišla, in kako naj on zapuščen
slepec pride brez pomoč ne roke iz te zmesi ulic in
uličic do svoje sobice.
Morda jo je kaj nepričakovanega zadržalo, morda
je že napoti k
pod širim nebom v mrzli, jesenski noči — saj je
vender mati! Čakal je dalje, še vsaj pol ure; štel
Vrstica 66:
Iz stenja vzdranil ga je glas.
„Kaj stojite še tu? pojdite vender domov!"
glasilo se je
— Matere čakam, da me popelje — slep sem.
Nje že ne boš pričakal, dragi prijatelj. Kje
pa stanuješ?
— Na Žižkovem.
„Vodil te
Slepec prijel je
stisnil. Torej so vendar še dobri ljudje na svetu in
sočutje v ljudskih srcih vender še ni usehlo.
»Čakajte," rekel je na jedenkrat vodnik,
v prodajalaico moram, takoj sem zopet tu
Slepec pokimal je z glavo
»Ali že greste?" klical je po cesti, da se je
razlegalo, a
Duša napolnila se mu je z bridkostjo .
Bil je torej preslepen, goljufan, trpko šalo dovolil
Vrstica 87:
nepravo pot, in sedaj stoji tu brez tolažbe, brez
sveta in pomoči. Morda je že prišla mati na njegov
prostor ter
svojem mestu in tam čakati, da pride. Tam je imel
saj nado, tu nima
Slišal je sicer okrog sebe nekoliko mimoidočih
bil drugič osleparjen. Rad bi dal
novcev, katere si je po dnevi prigodel, da bi ga le
pripeljal
da vodnik no uteče z
kam, kjer
Na cesti bilo je že tiho, le radostna godba
oživila se je glasno iz neke kavarne in le
ob hišah in tipal . . .
Pomnil je, da sta zavila okrog dveh oglov. V
istini dotipal je jeden ogel, šel je dalje in dotipal
drugega. Spomnil se je, da je nekdaj
ogla. Štel je torej korake in po dvajsetem je obstal.
Ako je šel prav, mora dotipati sohi pri portalu.
Tipal je, a
jo ondi
▲vidita? Zopet je šel nekdo mimo. Poslušal je .
▲Do kam me izpremite? "
— D o Karlina .
Slepcu prišlo je na misel, da bi šel za njima.
To je na potu, bo vsaj bliže doma.
Šel je v istini za njima, dalje in dalje .
Najedenkrat zadel se je ob nekoga. Oni je
zaklel in hitel dalje na nasprotno stran. A slepec
izgrešil je vodeče ga korake
In zazdelo se mu je
korake
se z jedno roko hiš.
Najedenkrat so utihnili. Slepc
veter, megla legala
je voda .
Kje je to
Utrujen, preslepen, od lakote in
tresoč je že obupal,
Zgrudil se je pri najbližnji hiši, poslušal trenite k
šumenje
dremal. Zopet bližali so se neki koraki
straža. A ona hodi s pravilno odmerjenimi koraki
„Kje je bilo to?
— Na konci Žižkova,
polu sedmih prikazal se je ogenj, dve hiši sta zgoreli, a v podstrešni sobici zgorela
▲je starka .
Slepec je vstrepetal, hotel je klicati za idočima a ni mogel iz grla izpraviti
niti besede. Zgrudil se je z glavo na hišni prag. Neizmerna bolest
legla
doma, potem bi bil ondi poginil z materjo v njenem naročji .
Vender ali mora živeti?
Poskočil je najedenkrat, kakor brez bolesti na
otrpli nogi in šel polagoma proti onemu kraju, kjer
je slišal šumeti reko
silnejše šumenje .
Še dva koraka — mislil si je — in potem
skočim .
A že s prvim korakom pal je v valove .
J . Z
|