Pesni v prozi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: Pesni v prozi V nas Slovencih je treba vselej, kadar človek udari kako novo struno — dasi je drugod sicer že znana — ali kadar pride z novo obliko, besedo, z novim kl... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
I.
Videl sem jedenkrat dečka, triletnega, čvrstega, a svojeglavnega. Oče mu je veleval, naj sede za mizo. Fant ni hotel, ter se je vrgel na tla. „Vstani!" dejal je oče. „Ne, ne bom! " kričal je dečak. "Pa lezi!" „Ne, ne bom!" In že se je sklonil kviško! „Pa stoj!" „Ne, ne bom ! Sedel je po turško na tla! „Torej boš pa sedel!" „Ne, ne bom! " In ležal je zopet na trebuhu. „I kaj pa boš?" vprašal je oče. „Brcal bom! Kričal je mali, ker ni znal druzega duška svoji trmoglavosti, tel jel je krepko hiti z nogama ob tla . Oče se je zmijnl, jaz pa sem se — zjokal ! A ne zaradi otročje svojeglavnosti, ne zaradi očetove mehkobe; oh, - zaradi sebe sem se zjokal,
II.
Nedavno sem bil v mestu in šetal brez posla po ulicah. Srečal me je nenavaden, dolgi skrinji podoben voz, katerega sta vlekla dva utrujena konja. Voz je bil zeleno pobarvan. „Kaj vozijo tu? " vprašal sem mimogredočega. „Ah, mestne smeti, mestne smeti!" Kmalu potem srečam drug voz, ki je bil prvemu skoro podoben. Zelen je bil tudi, a stražnik je šel za njim. „Kaj pa je? " vprašal sem. „ Mrtvece vozijo vun, ki so za osepnicami umrli! " Odšel sem nem in tih, a za oglom srečam tretji voz; zelen je bil, stražnik je šel za njim, konje pa je vodil krepak, čil hlapec. „Kaj pa je to zopet? " povprašam nehote. „Ah, konjar stekle pse lovi in jih zapira v ta zaboj!" smeje se je ogovorjeni. „Smrt vender vse razlike končuje!" vzdihnem. „Lepo je in pomenljivo, da vse te poravnane razlike in ves pogin tako tolažilno krije barva upanja, barva — zeleno!
III.
Imel sem dražega, zvestega prijatelja, in jaz sem mu bil drag in zvest; a najini poti sta se lo čili.
| |||