Pesni v prozi: Razlika med redakcijama

V nas Slovencih je treba vselej, kadar človek udari kako novo struno — dasi je drugod sicer že znana — ali kadar pride z novo obliko, besedo, z novim klobukom ali v originalnih črevljih, če so jih tudi drugi že obnosili, — vselej je treba opravičevati se; toda ne pozneje po grehu, prej se mora to storiti. Ko se je gospodu Resnickemu jedenkrat zmedla pisava „ginenu in „ginjen", in so ga zato tri, štiri mesece lasali in rešetali, pomagal mu ni noben izgovor več; ako bi bil pa mož prej, predno je napisal oni osodepolni particip, povedal, zakaj ga bo tako napisal, potem bi stvar ne bila postala tako huda. Mi Slovenci smo silo kritični ljudje — zakaj, to bom drugikra tdrugikrat povedal — in v nas mora biti vsak previden, ako stopi v javnost. In zato postavljam tudi jaz ta uvod na čelo skromnim pesnim, ki slede tu doli. Kaj meni mar, da je Turgenjev že pel take — pardon — v taki oblik iobliki morda — da je tudi nadobudni Hrvat Mažurani poskusil za njim po isti poti? V nas tega še mihče ni storil, in če komu ne bo godilo, naj pa reče, da ni prav tako. Sicer naj pa ne misli nihče, ki bo našel kako potezo, katera ga spomina lastnega lica, da sem jaz mislil nanj ; ako pa ne bo odnesel poetičnih čutov, prečitavši nastopne vrstice, naj si pa sam pripiše!

Videl sem jedenkrat dečka, triletnega, čvrstega, a svojeglavnega. Oče mu je veleval, naj sede za mizo. Fant ni hotel, ter se je vrgel na tla. „Vstani!" dejal je oče. „Ne, ne bom! " kričal je dečak. "Pa lezi!" „Ne, ne bom!" In že se je sklonil kviško! „Pa stoj!" „Ne, ne bom !" Sedel je po turško na tla! „Torej boš pa sedel!" „Ne, ne bom! " In ležal je zopet na trebuhu. „I, kaj pa boš?" vprašal je oče. „Brcal bom! Kričal je mali, ker ni znal ­ druzega duška svoji trmoglavosti, tel jel je krepko hiti z nogama ob tla . Oče se je zmijnlzmijal, jaz pa sem se — zjokal ! A ne zaradi otročje svojeglavnosti, ne zaradi očetove mehkobe; oh, - zaradi sebe sem se zjokal, bridko zjokal, — da nemam one dečkove trme, one dečkove moči, da bi brca'brcal, okolu sebe, neubogljivo, brezobzirno brcal!

Nedavno sem bil v mestu in šetal brez posla po ulicah. Srečal me je nenavaden, dolgi skrinji podoben voz, katerega sta vlekla dva utrujena konja. Voz je bil zeleno pobarvan. „Kaj vozijo tu? " vprašal sem mimogredočega. „Ah, mestne smeti, mestne smeti!" Kmalu potem srečam drug voz, ki je bil prvemu skoro podoben. Zelen je bil tudi, a stražnik je šel za njim. „Kaj pa je? " vprašal sem. „ Mrtvece„Mrtvece vozijo vun, ki so za osepnicami umrli! " Odšel sem nem in tih, a za oglom srečam tretji voz; zelen je bil, stražnik je šel za njim, konje pa je vodil krepak, čil hlapec. „Kaj pa je to zopet? " povprašam nehote. „Ah, konjar stekle pse lovi in jih zapira v ta zaboj!" smeje se je ogovorjeni. „Smrt vender vse razlike končuje!" vzdihnem. „Lepo je in pomenljivo, da vse te poravnane razlike in ves pogin tako tolažilno krije barva upanja, barva — zeleno!

Imel sem dražega, zvestega prijatelja, in jaz sem mu bil drag in zvest; a najini poti sta se lo ­ čililočili. On je prišel v deželni zbor, jaz — ne. On je postal mehak, omahljiv, — vladen, jaz pa od dne do dne bolj trd, neizprosen — radikalen.