Pesni v prozi: Razlika med redakcijama

V nas Slovencih je treba vselej, kadar človek udari kako novo struno — dasi je drugod sicer že znana — ali kadar pride z novo obliko, besedo, z novim klobukom ali v originalnih črevljih, če so jih tudi drugi že obnosili — vselej je treba opravičevati se; toda ne pozneje po grehu, prej se mora to storiti. Ko se je gospodu Resnickemu jedenkrat zmedla pisava „ginenu" in „ginjen", in so ga zato tri, štiri mesece lasali in rešetali, pomagal mu ni noben izgovor več; ako bi bil pa mož prej, predno je napisal oni osodepolni particip, povedal, zakaj ga bo tako napisal, potem bi stvar ne bila postala tako huda. Mi Slovenci smo silo kritični ljudje — zakaj, to bom drugikrat povedal — in v nas mora biti vsak previden, ako stopi v javnost. In zato postavljam tudi jaz ta uvod na čelo skromnim pesnim, ki slede tu doli. Kaj meni mar, da je Turgenjev že pel take — pardon — v taki obliki morda — da je tudi nadobudni Hrvat Mažurani poskusil za njim po isti poti? V nas tega še mihče ni storil, in če komu ne bo godilo, naj pa reče, da ni prav tako. Sicer naj pa ne misli nihče, ki bo našel kako potezo, katera ga spomina lastnega lica, da sem jaz mislil nanj; ako pa ne bo odnesel poetičnih čutov, prečitavši nastopne vrstice, naj si pa sam pripiše!