Wikivir

Ranjenec: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 3:
| normaliziran naslov= Ranjenec
| avtor= Fridolin Kaučič
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' {{mp|leto|1. avgust 1888 (21/175), 1–2}}
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-6RVHH6IC dLib 175]
| dovoljenje= javna last
}}
 
Po bitvi je bilo pri Novari.
 
Boj je bil končan. PijeraonteziPijemontezi pobiti, — razkropljeni; — zemlja napoj ena z vročo človeško krvijo.
 
Nebeškega sveta kraljica pošiljala je zlate svoje žarke na zemljo, ki so krasoto svojo izlivali skozi visoka okna cerkve svete Rozalije.
 
Pa kaj je solncu mar Človeško gorje ? Pred velikim oltarjem brli večna luč; po tleh pa leže ranjenci. AvBtrijanecAvstrijanec leži mirno poleg Pijemonteza; ugasnilo je bosnobesno sovraštvo v junaških prsih; tu v božjem hramu čuti je le jok, stok, ;nolitevmolitev i proklinjanje. — ....
 
Tam v kotu cerkvenem leži ranjen Pijemontez. Glava počiva mu na spovedničnej stopnici. Krasna
mlada deva kleči poleg njega, ter mu ganljivo še-pečešepeče na uho. Lahen smehljaj poigra tu pa tam po bledem obličji ranjenčevem, da se mu za hip posvetijo beli zobje, — a skoro potem naseli se mu zopet globoka bol iuin tuga na lice.
 
Očividno izprašuje deva o nečem vojaka, do vratu zavitega v volneno odejo, o čemer jej odgovoriti neče, kajti vedno stresa z glavo.
»Povej mi Karlo, oj povej mi, kje Te boli ? Vsaj zopet ozdraviš skoro; povej mi vendar, kje si ranjeu V"▼
 
▲»Povej„Povej mi Karlo, oj povej mi, kje Tete boli ? Vsaj zopet ozdraviš skoro; povej mi vendar, kje si ranjeu V"ranjen”
 
Toda on le strese z glavo.
 
„Oj govori vender"vender”, nadaljuje deva z rosnimi očmi. „Podaj mi svo)osvojo roko!"”
 
Izmotal je desnico iz odeje.
 
„Tako, to je desnica, sedaj podaj mi tudi levo svojo roko, ljubi Karlo!"”
 
Potegnil je tudi levico izpod odeje. Ganljivo strastno mu poljublja ona obe roki.
 
„Hvala ti Madonna!" vikne deklica. „Kako smo se bali, da so ti odstrelili roko. Bogu bodi hvala!" In udrle so se jej goste solze, a po mla-
dem„Hvala ti Madonna!” vikne deklica. „Kako smo se bali, da so ti odstrelili roko. Bogu bodi hvala!” In udrle so se jej goste solze, a po mladem lici ranjenega Italijana šinila je trpka, huda bolest.
 
„Pa vsaj sva"sva”, nadaljuje ona, »pred„pred včerajnem, ko se je streljalo tako silovito, s Terezino klečali ter presrčno molili za Te! Včeraj žaže hotela sem z materjo k Tebi; a ko se mi je vrnil brat, — samega Btrahastraha bil je še bledejši od Tebe, — pravo za pravo uesinesi ti tako bled, ljubi Karlo;"” prekine se nagloma, ter mu tresočo roko pogladi laaelase, „da, ko je tedaj prišel brat, ter povedal nam, da si ranjeuranjen; niso me hoteli sabo. Tudi danes oddaljila sem se skrivoma, da vidim, kaj jo z mojim ljubim presrčnim Karlom."”
 
Tako besedici deva. Vojaku pa se pogosto utrinjajo solze. Miga jej z roko, naj se oddalji. Toda ona neče umeti tega znamenja, ter mu popravlja ležišče.
„Tebi so vsaj dali nekako posteljo"posteljo”, šepeče dalje. Drugi„Drugi leže večinoma na slami"slami”. Potipa z rokama pa ležišče. Na jedenkrat se zgane smrtno bleda.
 
„Karlo, ljubi Karlo!"” prosi ga, stegni svoji nogi; ne smeš si jih tako zelo sključevati, Karlo!"”
„Ne morem, oj Madonna! Kroglja iz topa me je zadela", odgovarja jej medlo.▼
 
„In odtrgala ti je levo nogo V" vpraša ona. Oko jej je suho, strmeče.▼
▲„Ne morem, oj Madonna! Kroglja iz topa me je zadela"zadela”, odgovarja jej medlo.
„Da, odgovori on kljubovaje, ter pogleda v vis, „levo mojo nogo — desno nogo — obe — obe!"▼
 
Z lahnim vsklikom, ki je pa ipak le trgal srce, zgrudi se deva ob postelji. Menih, ki ju je bil poslušal stopi bliže, ter jo dvigne. „Umiri se hči moja", pravi, „Bog je usmiljen."▼
▲„In odtrgala ti je levo nogo V"?” vpraša ona. Oko jej je suho, strmeče.
A ona odmaje z glavo ter reče tiho : „V štirih tednih bila bi najina poroka!"▼
Oko jej je suho, strmeče.
Menih posadi jo na Btopntco spovednice, potegne si z rokavom preko rujave brade, pak se počasi in teškim korakom oddalji po ladji cerkveni. Starka pribiti zdajci k postelji mladega vojaka, ter Bede poleg deve ob spovednici. Bila mu je mati. Ni besede ni spregovorila trojica, dolgo, dolgo▼
 
časa.
▲„Da,” odgovori on kljubovaje, ter pogleda v vis, „levo mojo nogo — desno nogo — obe — obe!"”
 
▲Z lahnim vsklikom, ki je pa ipak le trgal srce, zgrudi se deva ob postelji. Menih, ki ju je bil poslušal stopi bliže, ter jo dvigne. „Umiri se hči moja"moja”, pravi, „Bog je usmiljen."”
 
▲A ona odmaje z glavo ter reče tiho : „V štirih tednih bila bi najina poroka!"”
 
▲Menih posadi jo na Btopntcostopntco spovednice, potegne si z rokavom preko rujave brade, pak se počasi in teškim korakom oddalji po ladji cerkveni. Starka pribitiprihiti zdajci k postelji mladega vojaka, ter Bedesede poleg deve ob spovednici. Bila mu je mati. Ni besede ni spregovorila trojica, dolgo, dolgo
 
Ni besede ni spregovorila trojica, dolgo, dolgo časa.
 
Potem pa ja jame tolažiti stara ženica. Strastno pazno posluša jo mlada deva, a ranjenemu ubožcu le bridek smehljaj kroži ob ustnih.
 
Dolgo sedeli so tako. — — Dva dni kasneje pa je ubogi Karlo na veke zatisnil oči.▼
Dolgo sedeli so tako.
Tam zunaj so ga zagrebli pri bojnih tovariših pod malim lesenim križem, kateri je stavila ljubezen vojakov umrlemu svojemu drugu. Na gomili pa je klečala deva, ter rosila novi grob solzami Čistimi, kakeršne je jokati le angelju samemu.▼
 
▲Dolgo sedeli so tako. — — Dva dni kasneje pa je ubogi Karlo na veke zatisnil oči.
 
▲Tam zunaj so ga zagrebli pri bojnih tovariših pod malim lesenim križem, kateri je stavila ljubezen vojakov umrlemu svojemu drugu. Na gomili pa je klečala deva, ter rosila novi grob solzami Čistimičistimi, kakeršne je jokati le angelju samemu.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Ranjenec«