Ranjenec: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= Iz vojaške torbe <br> Ranjenec. Spisal Fridolin K–č)
| normaliziran naslov= Ranjenec.
| avtor= Fridolin Kaučič
| izdano=
| vir=
| dovoljenje= javna last
}}
Vrstica 10:
Po bitvi je bilo pri Novari.
Boj je bil končan. Pijemontezi pobiti, — razkropljeni; — zemlja
Nebeškega sveta kraljica pošiljala je zlate svoje žarke na zemljo, ki so krasoto svojo izlivali skozi visoka okna cerkve svete Rozalije.
Pa kaj je solncu mar
Tam v kotu cerkvenem leži ranjen Pijemontez. Glava počiva mu na spovedničnej stopnici. Krasna
mlada deva kleči poleg njega, ter mu ganljivo šepeče na uho. Lahen smehljaj poigra tu pa tam po bledem obličji ranjenčevem, da se mu za hip posvetijo beli zobje,
Očividno izprašuje deva o nečem vojaka, do vratu zavitega v volneno odejo, o čemer jej odgovoriti neče, kajti vedno stresa z glavo.
„Povej mi Karlo, oj povej mi, kje te boli
Toda on le strese z glavo.
„Oj govori
Izmotal je desnico iz odeje.
Vrstica 33:
Potegnil je tudi levico izpod odeje. Ganljivo strastno mu poljublja ona obe roki.
„Hvala ti, Madonna!” vikne deklica. „Kako smo se bali, da so ti odstrelili roko. Bogu bodi hvala!” In udrle so se jej goste solze, a po mladem lici ranjenega Italijana šinila je trpka, huda bolest.
„Pa vsaj
Tako
„Tebi so vsaj dali nekako posteljo”, šepeče dalje. „Drugi leže večinoma na slami”. Potipa z rokama pa ležišče. Na jedenkrat se zgane smrtno bleda.▼
▲„Tebi so vsaj dali nekako
„Karlo, ljubi Karlo!” prosi ga, stegni svoji nogi; ne smeš si jih tako zelo sključevati, Karlo!”▼
▲„Karlo, ljubi Karlo!” prosi ga, stegni svoji nogi;
„Ne morem, oj Madonna! Kroglja iz topa me je zadela”, odgovarja jej medlo.▼
{{prelom strani}}
„In odtrgala ti je levo nogo?” vpraša ona. Oko jej je suho, strmeče.
„Da,” odgovori on kljubovaje, ter pogleda v vis, „levo mojo nogo — desno nogo — obe — obe!”
Z lahnim vsklikom, ki je pa ipak le trgal srce, zgrudi se deva ob postelji. Menih, ki ju je bil poslušal, stopi bliže, ter jo dvigne. „Umiri se hči
A ona odmaje z glavo ter reče tiho
Menih posadi jo na stopntco spovednice, potegne si z rokavom preko rujave brade, pak se počasi in teškim korakom oddalji po ladji cerkveni. Starka prihiti zdajci k postelji mladega vojaka, ter sede poleg deve ob spovednici. Bila mu je mati.
Vrstica 63:
Dva dni kasneje pa je ubogi Karlo na veke zatisnil oči.
Tam zunaj so ga zagrebli pri bojnih tovariših pod malim lesenim križem, kateri je stavila ljubezen vojakov umrlemu svojemu drugu. Na gomili pa je klečala deva
|