Ah, te noči: Razlika med redakcijama

„Hrepeneče dekle moje, zakaj drhtiš poleg mene? Poglej mi v moje pijane oči in strah te bode. Zakaj skrivaš, jaz sem vedel, da bode tvojo dušo odela globoka žalost, hrepenela bodeš po človeku, ki naj te ubije v ljubezni. Karkoli doživiš, jaz te ne obsojam, moja sodba je v tem, da ti obrišem s čela znoj, da ti umirim razjarjene grude in da sem ves tvoj. V meni nekaj umira, ali je to moja vest ali spomin, ali jaz sam , tega ne vem. Zakopljiva spomine in uživajva. Ne popeljem te morda v Benetke, ali Petrograd, ali Pariz, ne, mojjimoji prsti ti dado nov, nepoznan svet in na tvojih grudih se bodem zamaknil. Vsak zlog, ki ti ga posvetim v medsebojnem črvljenju bo himna na tvojo odkritosrčnost in vsak vzklik aplavz mojih čuvatev v objetju s tvojimi. Na mojo dušo lega globoko hrepenenje, daj, da se spoji s tvojim, da ne bo treba dveh smrti.“