Ubožica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 190:
Izvabil ji je nasmeh. Ko so se nasmehi spremenili v besede, so ga v vsej svoji goli neumljivosti prijetno božale. Nehoté in nevedé so se včasih besede čudovito vjemale; bili pa so drugič odgovori silovito nasprotje vprašanjem. Pa jih nihče ni tehtal; imeli so vsi enako vrednost.
{{prelom strani}}
==5.==
Nedeljsko popoldne je bilo; oče je bil z doma, mati je zadremala v kamrici. V izbi je bil Bruno, sedel je za mizo in listal po knjigi, ki je ni razumel.
Vstopila je Rezika, praznično oblečena, rdeča lica so ji sijala. Bila je videti mikavnejša kot navadno. Tega se je zavedala. Ko je postala za vrati in se razgledala po sobi, ji je ušel nasmeh.
Bruno nasmeha ni prezrl. Zdel se mu je prijazen pozdrav in še mnogo več.
»Dober dan, gospodična!« je dejal.
Razumela je. Po slovensko je odgovorila: »Dober dan!«
»Lepi ste!«
Ni razumela. Zrla je nekaj hipov v nasmehu. Nato je dejala, ker je morala nekaj reči:
»Lepi ste!«
V prazničnem razpoloženju nedeljskega popoldneva je imel tudi Bruno nekaj posebnega na sebi. Dekličje oči se niso mogle odmakniti od njegovega obraza. Prestopila je par korakov po izbi in vedela, kaj naj stori. Občutila je hipno zmedenost, ki si je ni znala razložiti. Namenila se je bila v kamrico, pa je spotoma pozabila na to. Vzela je v roko robec in nategovala v zadregi njegov vogliček.
Bruno je položil v zadregi roke na hrbet, nato jih je del v žepe. Stopil je dva koraka in dejal: »Sedite!«
Razumela je kretnjo, ki jo je naredil z roko, a ni sedla k mizi. Sedla je k peči. Bruno je sedel v njeno bližino.
»Kje ste bili, gospodična?«
»Ne vem, kaj pravite, gospod,« je dejala. Občutila je sladkost njegovih besed; njene besede pa so udarjale kot godba na uho.
»Kaj imate?« se ji je približal in del svojo roko na njeno, v kateri je držala robec. »Dajte mi!«
»Pustite!« je odmaknila roko. Odločna ni bila. Nekaj trenutkov sta se gledala molče. Oči so govorile. Bruno se je približal čisto k nji, roko ji je položil okrog pasu. Glavo je nagnil na njena lica, da je čutila njegovo sapo. Oči so mu gorele. Ko ga je pogledala, se ga je skoro zbala.
V tistem hipu je zakašljala mati v kamrici. To jo je predramilo. Dvignila se je in dejala v opravičilo: »Mati me kliče.«
Bruno je zrl za njo ...
==6.==
S tistim dnem je v Reziki pričela kovati misel. Tuj mož je zasledoval njeno srce in ni se ga mogla več ubraniti. Bila je nedoumljiva privlačnost ženskega srca do tujca, vsem ženskam lastnega. Bil je uspeh drznosti in vstrajnosti njegove in probujanje žene v dekliškem telesu.
{{prelom strani}}
Druga stran njenega bistva je ugovarjala. Javno mnenje v vasi, obzir do očeta in do matere. Prepad je ležal med njo in njim. Neznanec, o katerem ni vedela drugega, kot da mu je Bruno ime. Kdo je njegov oče in kdo njegova mati? Kakšno je bilo njegovo življenje? Kakšno je njegovo srce?
Vendar jo je tajna sila privlačevala v njegovo bližino, dasi je nehote zatrepetala, kadar ga je videla, kot da se boji.
Trikrat je v sanjah stal poleg njene postelje, trikrat je zakrilila z rokami in hotela zakričati. Ko se je prebudila, je razmišljala do jutra.
Njeno srce je nihalo; ni našlo izhoda ...
Bila je še druga podoba, ki jo je napolnjevala z mislijo. Podoba mladeniča, ki je bil v ujetništvu. Resen in delaven je polnil upanje očetovo; komaj smeh je poznal, nespodobne besede ne.
Čislala ga je. V njenem spominu je bila njegova bodoba bleda. Na sejmu sta nekoč govorila, on ji je kupil medeno srce in na njem je bilo zapisano:
<poem>
»Misli namé,
če sem fantič zaté ...«
</poem>
Nekoliko je mislila nanj. Z njenim šopkom je odvriskal k vojakom. V njenem srcu je ostal v toliko, kolikor ni nikakega drugega ljubila in so stariši pogosto imenovali njegovo ime.
Po večjem ta želja, ne ljubezen, je ustvarjala srčno razmerje do njega. Ni tajila, da bi ga ne mogla ljubiti. Toda ljubila ga nikoli ni. Vendar je občutila, kot da mu dela krivico.
Za stensko podobo je bila dopisnica, rdeča in vsa posvaljkana. Na nji so bile besede: »Rezika naj mi spomladi prvi nagelj ohrani; utrgal ga bom, kadar pridem domov.«
To je bil pozdrav srca. Te besede so zvenele v Reziki vsako noč, vsako minuto.
==7.==
Ko je tiste dni nekega večera pokladala Rezika živini, se ji je približal Bruno. Ustrašila se ga je, dasi je bila prepričana o njegovi dobroti. Bruno je opazil njeno zadrego. Približal se ji je, v mraku so gorele njegove fosfornate oči, od neznane razburjenosti se je tresel po vsem telesu.
Stopil je k nji. Ona je stala s šopom sena v roki kot okamenela. Položil ji je roko krog pasu in ji pošepetal neznano besedo. Hotela ga je pahniti od sebe, v tem hipu je začutila poljub na svojem licu. Bil je vroč poljub moža, v katerem je govorila kri.
Rezika je obstala osupla, brez sape. Bil je prvi poljub, ki ga je občutila v življenju. Občutila je gnjus pred tem dejanjem, ki se je zgodilo proti njeni volji. Zbudil se ji je tudi gnjus in nevolja proti človeku, ki je to napravil. Pustila ga je v polmraku samega in zbežala v izbo.
{{prelom strani}}
Tiste dni je bil radi svoje nezveste žene udaril neki kmet tujega vojaka po glavi. Zvezanega so ga odpeljali iz vasi. To je Rezika pomislila in molčala o dogodku. Bruna pa se je ogibala.
Toda čimbolj jo je grizlo nedovoljeno dejanje, tem jasnejše se je črtal v njeno zavest, tembolj je lazil on za njo. V dnu nevidne mržnje je tičala ljubezen.
Njeno vedenje so opazili vojaki, tudi očetu ni ostalo prikrito. Dejal ji je: «Bodi vljudnejša!»
In bila je tiho. Pogledala ga je, a nasmejala se ni.
Bruno ni čutil krivde nad tem, kar je storil, smatral je za moža pravico, Kesal se je radi Rezike, njene nevolje ni razumel. Bal se je očeta.
Iskal je slednje prilike, da se prikupi. Za vsako delo je prijel, vsako malenkostno uslugo je napravil. Vse polno istih malih uslug, ki nič ne pomnijo in dobro denejo človeku.
Tedaj ni bilo mleka pri hiši. Vse hiše so bile oblegane od vojakov; zgodilo se je, da je najbližji sosed pozabil na soseda. Mati je ležala v postelji in ni zavžila druge hrane kot mleko; včasih so njene ustnice popoldne hrepenele po njem.
Brunovo oko tega ni prezrlo. Ko je nekega večera mati vpričo hčere potočila solzo, so se odprla vrata in na pragu je stal Bruno s skodelo mleka v rokah. Njegov obraz- se je smehljal.
Par trenutkov so se gledali vsi trije. Bruno je položil mleko na mizico in dejal ženici:
«Mleko sem prinesel.«
Mati je razumela dejanje. Bridko se je izvilo iz nje: «Tujec je bližji nego sosed,» Nato je postavila: «Hvala lepa! S čim naj vam plačamo?* Bruno je gledal nerazumljivo in skomignil z rameni. Rezika ga je po
gledala in se hvaležno nasmehnila.
Ko je odšel, je dejala mati: «Saj je dober človek!«
Rezika je molčala. Ko ga je srečala čez par minut v veži, mu je stisnila roko. Ni se mogla zadrževati. Občutila je, da je v tem stiskijaju več nego hvaležnost. To je umel tudi on; v njenih očeh je videl solze.
==8.==
| |||