Ubožica: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Plantanana (pogovor | prispevki)
Vrstica 292:
 
==8.==
 
Naslednji dan je šla Rezika v trg. Za vasjo je zrastel iz tal Bruno in se ji je pridružil. Ni vedela odkod in kako, že je stal ob njeni strani.
 
»Saj smem z vami?«
 
Nehoté se je vjemal dekliški odgovor: »Videl bo naju kdo.«
 
Dihala sta globoko. Razmišljala sta besede, ki bi jih rekla drug drugemu in prekinila medsebojen molk. Pogledi so govorili vse in rezali v dušo. Kadar sta se spogledala, sta se nasmehnila.
 
Škripanje snega pod nogami je motilo tišino. Tu pa tam se je spustila črna perut z drevesa na drevo in prerezala oster zrak. V vejah dreves je {{prelom strani}} štrkalo. Curek vode je pod ledeno skorjo ob potu pel svojo tenko, enakomerno pesem.
 
Bruno in Rezika sta se s svojo mislijo pogreznila vase. Prepričana sta bila, da ju nihče več ne more iztrgati usodi, ki ju hoče združiti. Ko sta šla po ozki gazi, je poiskala njegova roka njeno in jo je stisnila ...
 
V trgu sta stopila v prodajalno. Rezikine oči so se vjele na vrsti pisanih šalov, ki so viseli nad pultom. Bruno je njen pogled opazil.
 
»Lepi?« je vprašal.
 
To besedo je razumela. Vendar je zarudela. Trgovec je razumel, vzel je šale z vrvice in jih razpoložil po pultu. »Izberite, gospodična!«
 
»Ne smem,« je dejala Rezika in se obrnila proč.
 
Bruno ji je prigovarjal, trgovec je tolmačil. Pogledala je Bruna v oči in spoznala, da darila ne bo smela odbiti. Pogledala je v tla, kot da se je odločila za sramotno dejanje: »Sinja barva!«
 
Bruno je plačal darilo z drobižem. Zmanjkalo mu je nekaj denarja, trgovec mu je popustil.
 
Bilo jo je sram. Tej sramoti se je pridružil občutek, kot da se je prodala.
 
==9.==
 
Bruna ni mogla več pozabiti. Srčno razmerje do njega je postalo čuvstveno toplo. Tega ni tajila niti proti sebi, tega ni mogla tajiti drugim. Ko se je nekoč zopet priplazil Bruno za njo v samoto podstrešja, ni bila več preplašena kot takrat, ko je stopil v mraku za njo na šupo.
 
Sedla sta na staro skrinjo. Bruno je videl prvič, da je dekle udano, ona je čutila prvič, da je pred tem človekom brez moči. Bruno je občutil radost zmagovalca, ona pa je bila plašna; ni si znala pomagati.
 
»Ali me ljubiš?«
 
Če bi bila znala jezik, bi bile besede v tem hipu brez pomena; muka, ki nateza čuvstva do blaznosti.
 
Rezika je razumela vprašanje le v njegovih očeh in v njegovih rokah, ki so jo nežno in v trepetanju objele. Tiho se je nasmehnila in nagnila svojo glavo na njegovo ramo.
 
Bila je srečna in obenem nesrečna. Mešanica čuvstev jo je bičala. Bruno jo je stisnil divje, srce ji je zaplalo. Ni se branila. Iz vzroka, ki je bil znan samo njeni notranjosti, so ji pričele teči solze.
 
Bruno se je začudil. Položila je glavo čisto na njegove prsi. Njegova glava pa se je sklonila nad njó; usta so se približala prvo njenim lasem, nato so poiskala čelo, od solz omočena lica in usta ...
 
Rezika je bila omamljena. Ni se upirala, ni vračala izrazov ljubezni. Prenehala je jokati, oči je imela zaprte, kot da nič ne vidi, nič ne sliši ...
{{prelom strani}}