Ubožica: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
Vrstica 336:
 
Rezika je bila omamljena. Ni se upirala, ni vračala izrazov ljubezni. Prenehala je jokati, oči je imela zaprte, kot da nič ne vidi, nič ne sliši ...
{{prelom strani}}
==10.==
 
V vas je prihajalo novo vojaštvo. Vsepovsodi so bili natrpani. Na vasi so goreli po noči ognji kot v vojnem taborišču.
 
Opolnoči je prišlo povelje, da mora staro vojaštvo odriniti. Ljudje so planili pokoncu, stotnije so odhajale, novi vojaki so drli v hiše.
 
Tista noč je prekinila sanje Rezike in Bruna, ki so ju omamljale zadnje dni. Oče in mati sta se razveselila odhoda čet. Rezika je pobledela. Solzo, ki je tičala v očesu, je zatrla. Čakala je, kaj poreče Bruno.
 
Obložen s prtljago je stal pred njo in ni vedel, kaj naj stori. Tedaj se je zgodilo prvič, da je Rezika premagala vse obzire v sebi in mu je planila okrog vratu. Poljubila ga je. Bila je mehka, da bi bil tisti hip njeno voljo zgnetel po lastni volji. Bruno se je kesal, da mora prav ta hip iz hiše. Misel na nepokorščino se je borila v njem.
 
Ko so na cesti završali klici, se je zavedel in šel. Rezika je pritisnila obraz na šipe in gledala v rdeče plamene plapolajočega ognja, mimo katerega so korakale čete.
 
==11.==
 
Rezika je čakala dva tedna in tri dni, nato je prišlo prvo pismo:
 
<p align="center">»Draga Rezi!</p>
 
Tako nenadno sem odšel, da slovo ni bilo tako, kakršno bi moralo biti; zdi se mi, da so mi te ukradli. Toda — bolj kot sem daleč od tebe, bolj sem blizu tebe. Manj ko te vidim, bolj mislim nate. Sanjam o tebi. Žal mi je, da nimam tvoje slike. Na prsih bi jo nosil, pod svoje vzglavje bi jo del.
 
Še dvakrat trideset dni in prost bom; tedaj se bova videla. Za trenutek tvoje prisotnosti bi dal pol življenja.
 
Piši mi. Naj ti pismo napiše, kdor bo tega prebral. Uči se jezika, ki ga govorim jaz in ga bodo govorili moji otroci. Dokaži, da me ljubiš.
 
<p align="right">Te poljublja Bruno.«</p>
 
To pismo je nosila Rezika v nedrijih tri dni. Brala ga je desetkrat in je razumela le nekaj besed. Poiskala je človeka, ki ji ga je raztolmačil in ji napisal drugo:
 
<p align="center">»Dragi, predragi!</p>
 
Najprvo te pozdravljam čez naše planine in ti želim več dobrega, kot ima morje kapljic in moje srce zlatih misli nate. Ker me nisi pozabil ti, vedi, da tudi jaz nate nisem pozabila. Težko je razodevati srce s pomočjo tretjega človeka, pa ti priznavam prvič z besedo, da te imam rada, rada, rada. Čemu si v pismu govoril le o enem trenutku moje prisotnosti? Zlo mi razjeda dušo: ali me boš imel rad? Ljubezen traja do smrti in še po smrti ne jenja. Ali ne misliš tako?
{{prelom strani}}
Ne zameri mi tega. Ne vem, kdo si in ne od kod, in vedno se v mislih bojim, da mi ubežiš. Razodeni se mi! — Vse sem pripravljena storiti zate, samo da umre zla misel, ki me preganja in bom srečna.
 
Mislim nate!
 
<p align="right">Tvoja Rezi.«</p>
 
Rezika je prisluškovala pogovorom vojakov, učila se je tujega jezika iz žive besede in iz knjige.
 
Na pismo je čakala odgovora dvakrat trideset dni in je napisala drugo pismo. Ko ga je napisala, je prejela pismo od Bruna:
 
<p align="center">»Ljuba Rezi!</p>
 
Hvala za pismo, oprosti molku! Danes sem prost. Osem dni nisem vedel, kam naj se denem. Saj ne znam več živeti. Dobil sem delo in kosilo in ne bo dolgo, ko bom pisal: Pridi, vse je pripravljeno! V to veruj in misli name. Eno te pa prosim: ne izprašuj ne po moji preteklosti ne po moji domovini. V preteklost se ne morem vrniti, v domovino se vrniti nočem. Novo življenje pričnem živeti.
 
Misli name in piši mi!
 
<p align="right">Tvoj Bruno.«</p>
 
Odgovorila mu je s toplimi besedami. Prejela je krajše pismo, v naglici spisano. Odgovorila mu je svoje najtoplejše pismo. Na to pismo ni prejela odgovora ...
 
==12.==
 
Rezika je videla življenje drugačno, kot je bilo v resnici; sodila ga je po sebi. Ni vedela za ljudi, katerih čuvstva vzgorè kot slama in ravnotako naglo ugasnejo. Treba jim je nalagati neprestano, da gore!
 
Bala se je, da se je Brunu kaj pripetilo. Pisala mu je novo pismo. Ko na njene s skrbjo ovenčane besede ni bilo odgovora, se je pridružila skrbi še slutnja o Brunovi nezvestobi.
 
Strašno je padlo na njeno srce. Spoznala je dušno bolečino. Kakor da je zmedena, je hodila po hiši. Materino oko jo je začudeno pogledovalo, ona pa je odgovarjala: »Saj mi nič ni!« In vendar ni mogla ne spati ne delati.
 
Naenkrat se je pol v sanjah odločilo v nji. Stopila je pred mater in zajecljala: »Mati ... jaz grem v mesto.« Mati jo je pogledala z bolnim pogledom in začudenih oči. Vstala je bila s postelje, njen obraz je bil bled.
 
»Kaj ti je, Rezika?«
 
Reziki so se prsi dvigale, nosnici je stisnila, oči je uprla v tla. Molčala je. Začudenje v materinih očeh je rastlo in ni moglo najti razlage za hčerine besede. Dejala je znova:
 
»Kaj se je zgodilo, Rezika?«
 
Hči je dvignila pogled, solza je bila v njenih očeh.
 
»Saj morda pridem nazaj. Ne morem drugače.«
{{prelom strani}}
Mati ni potrebovala razlage za to, kaj se godi v hčerini duši. Pomislila je, nato je dejala s tresočim glasom:
 
»Če ti ne piše, te je pozabil. Tuj človek je in ni te vreden.«
 
»Mati,« je dejala hči, »saj ne veste, kako je.«
 
»Vem ... Mnogo sem že videla in prestala ne malo.«
 
Rezika je mečkala predpasnik in ni rekla ničesar več. Mati je nadaljevala:
 
»Edina hči v mesto kot potepinka, komu bomo dali hišo? Beračem? Oče bo zblaznel, ko izve.«
 
Hči je premislila. Iz globoke tuge izvirajoče materine besede so vplivale: »Brez vašega dovoljenja ne grem, ne brez vašega blagoslova.«
 
Rezika je razmišljala še tisti večer ves večer in dolgo v noč. Očeta ni bilo doma. Solza v materinih očeh se je posušila; mati je spala. Ta čas ponočne samote in dušne bridkosti se je izluščila znova prvotna misel in sklep: »Grem!«
 
Opolnoči se je dvignila. Njena roka je trepetaje skladala in povezovala obleke in najdražje ji predmete, kot da bi kradla.
 
Materine prsi so pokojno dihale, desnica ji je ležala na odeji. Njen obraz je oblivala blaženost, le ena ostra, trnju podobna poteza je ležala preko njenih lic. Ta poteza je Reziko v srce zbodla.
 
S svežnjem v roki je postala pred posteljo. V tem hipu, ko je bila napravljena in odločena za slovo, je zagledala svojo mater v vsej milini in lepoti. Nekaj neznanega je posijalo od pokojnega, spečega obraza in padlo v Rezikino srce. Duša je zastokala.
 
Ta ženska jo je nosila pod srcem in jo je rodila. V bolečini. In vendar jo je imela rada do neskončne meje ljubezni, ki je ni mogoče ne misliti ne popisati. Zdaj spi. Ne sluti, da stoji poleg postelje njena hči, ki je niti poljubila ne bo v slovo. Ko se bo v jutro prebudila, bo planila s postelje, klicala jo bo; strašno, neverjetno se bodo razširile njene oči ...
 
Reziki je padla solza iz oči. Mati se je v spanju zganila in zastokala. Zakrožila je z roko, kot da nekoga brani pred zlim dejanjem. Umirila se je znova.
 
Mesec je sijal na posteljo, njegovi žarki so se kopali v belih blazinah. Ti žarki so jo klicali. Na pot, da mesec ne zaide! Dela je roko na usta in vrgla materi poljub.
 
»Mati, odpusti!«
 
Jokala je. Pa je bila ljubezen do matere šibkejša kot tisto neznano, kar jo je gnalo od doma. Še enkrat je postala na vratih, nato jih je zaprla. Splazila se je skozi izbo in stopila na vas.
 
Bližala se je pomlad. Sneg je kopnel, gorka sapa je vela od juga, vode so šumele.
 
Po sredi vasi je hodila straža gori in doli. Vojak je postal, Rezika je hitela mimo in krenila na bližnico, med hraste in topole.
{{prelom strani}}
Strahovi so gledali izza skal in izza grmovja in budili le pol groze v nji. Pol jo je napolnjevala tesna misel na dom, pričakovanje na neznano, ki ima priti.
 
Pet je odbila ura, ko je dospela v trg. V avtomobilu se je stisnila v kot; dva častnika sta kadila cigarete in jo neprestano pogledovala; pet vojakov je dremalo.
 
Ni imela denarja, da bi se peljala v mesto. Vzela je listek do predzadnje postaje in je ob prvi zori izstopila.
 
Vprašala je po poti in šla dalje. Cesta je bila peščena in suha, nebo jasno. Nekaj radosti podobnega je spreletelo njene ude.
 
Čez pol ure se je odprl čudovit svet pred njenimi očmi. Sredi ceste na vrhu visokega brega je stala in zrla v globino. V globini je ležalo morje, ki je blestelo mirno, ob bregu pa so bile nanizane hiše, hiše, hiše ...
 
Neznanska čuvstva so se porodila ta hip v njenem srcu. Kot da so se odprla prsa v veliko praznino, ki ima prostora za vso ogromno vodovje, hiše in zarjo.
 
Dihala je vase vse, kar so dosegle njene oči. Pozabila je na dom in nase, videla je ogromnost lepote in niti čuditi se ni mogla več.
 
Petje in vrisk njenega srca so prekinjale le tanke nitke spomina in grenke zavesti, po kaj je prišla ...
 
Čez eno uro je vtonila v ulicah mesta, ki je bilo zanjo neskončno.
 
==13.==
 
Rezika je blodila po velikih ravnih ulicah z visokimi hišami in se stežka ogibala avtomobilov in vozov. Divje vrvenje jo je prijetno omamljalo. Ni imela ne denarja ne znancev; nikogar ne. Ni mislila na vse to. Sedla je v vrt in pojedla kruh, ki ga je imela s seboj.
 
Bila je v drugačnem svetu, novo življenje se je zgrinjalo okrog nje. Med gospodo in črnimi delavci, med domačini in tujci; vsi drve drug mimo drugega, nihče se ne zmeni zanjo. Temu svetu se bo treba privaditi. Temu življenju bo treba prirediti misel in ravnanje. Tu pade v pozabnost vse, tu vtone vse, oče, mati in dom.
 
V prvi popoldanski uri jo je zapekla vest: kam? Kje bo spala? Kje je njena služba? Koga naj ustavi v tej vrtoglavi množici hitečih ljudi? Koga naj vpraša? Vse! Nikogar!
 
Nagovorila je postopača; ta je stal na mestu in jo je meril od vrha do tal.
 
»Vi nimate službe? Vi nimate prenočišča?«
 
Govoril je sikajoče, s smešnim naglasom. Ona mu je plašna odgovarjala in kimala: »Da.«
 
Premeril jo je še enkrat in dejal: »Pojdite z menoj!«
 
V razdalji par korakov mu je sledila, on je hitel pred njo. Misel za mislijo se je porajala v nji. In ko je obvisela na misli, ki je bila od vseh naj grenkejša, je zastal njen korak. Krenila je nazaj.
{{prelom strani}}
Za seboj je slišala besedo v tujem jeziku, ki pa jo je razumela: »Neumnica!«
 
Strežniku je pokazala pismo z Brunovim naslovom; čez pol ure je stala pred vrati tretjega nadstropja visoke črne hiše in pozvonila.
 
Gospa, ki ji je odprla, je bila debela, njene oči so krmežljavo mežikale in merile Reziko od vrha do tal.
 
»Ali stanuje pri vas gospod Bruno?«
 
Debela gospa se je kislo nasmehnila. V čudni mešanici jezika je dopovedovala Reziki, da ni Bruno več pri nji, in ne ve, kam je šel, da ji to nič ni mari; ona nikoli ne izprašuje najemnikov, od kod prihajajo in kam gredo, samo da ji redno plačujejo najemnino. Pristavila je, da ji Bruno ni plačal vsega, ostal ji je dolžan sicer malenkost za perilo, kar je sramotno za mladega človeka.
 
Reziko je zabolela ta beseda; zardela je sramu. Ženska jo je vprašala:
 
»Ali ste njegova zaročenka?«
 
»N-ne!« je trudoma padlo iz njenih ust. »Službo iščem.«
 
Ženska jo je merila z dolgim pogledom: »Vem za službo ...«
 
Čez pol ure je Rezika dobila službe, v veliki, vojašnici podobni hiši. Njena gospodinja je bila ženska srednjih let, preko obraza jo je senčila poteza nevolje in energije. Obleka se je nemarno oklepala njenih udov, lase je imela razmršene, njena polt je kazala rujave pege.
 
»Ubogati boste morali!«
 
Rezika je prikimala. Njene oči so begale skozi okno v steno nasprotne hiše; imela je občutek, da je jetnica.
 
»Spali boste pri otrocih.«
 
»Da«.
 
»Prostora boste imeli dovolj; moških ne smete voditi v stanovanje ...«
 
Rezika je zatrepetala; čutila je, da se tla podirajo pod njenimi nogami. Prikimala je.
 
Gospodinja ji je narekovala nizko plačo. Rezika je molče prikimala na vse. Bila je vesela, da je konec pogovora.
 
Ostala je v mračni kuhinji in tesno ji je bilo pri srcu. Dva otroka sta se valjala po tleh ...
 
Ko je bila zvečer v svoji sobi sama in sta otroka zaspala trdno spanje, je zajokala pridušeno, da bi nihče ne slišal, globoko, da ji je trgalo prsi.
{{prelom strani}}