Ubožica: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Plantanana (pogovor | prispevki)
Vrstica 519:
Ko je bila zvečer v svoji sobi sama in sta otroka zaspala trdno spanje, je zajokala pridušeno, da bi nihče ne slišal, globoko, da ji je trgalo prsi.
{{prelom strani}}
==14.==
 
Prvi korak v tuje, nepoznano življenje je bil narejen; morala je ostati. Ali naj se vrne v posmeh vasi? In Brunovo pismo je šumelo za njeno bluzo.
 
Naslednji dan popoldne je šla na ulico. Med množico ljudi je iskala Brunov obraz. Bilo je nezmiselno, le slučaj bi ga mogel pripeljati pred njene oči. Bila je žalostna, ker ga ni našla. Ena sama noč in pol dne sta ji prinesla toliko neznane bridkosti, da je zajokala v duši. Potrebovala je človeka, da se mu izpovè.
 
Obraz za obrazom je prebirala. Zbirala je redke besede tujega jezika, ki jih je poznala in jih sklepala v stavke, da jih poreče, ko zagleda Bruna. Izmislila si je v duhu tudi njegov odgovor. Tako je tavala iz ulice v ulico.
 
Naenkrat je spoznala, da stoji pred hišo, v katero je bila prvo zablodila njena noga ob prihodu v novo življenje. Nehote, kot omotična je stopila po stopnicah in potrkala na vrata.
 
Debela ženska je široko razprla oči in jo je povabila, naj vstopi. Ni vstopila. Val rdečice ji je planil v obraz, ko je vprašala, kje bi lahko našla Bruna.
 
Grenko je požrla nasmeh ženske in njen pogled; njena beseda pa je bila skoro pomilovalno pojoča. Povedala ji je ulico in številko, kjer je delal.
 
»Če je še tam,« je dejala. »Mladi ljudje danes ne strpè dolgo v eni službi ...«
 
Rezika se je poslovila in šla po stopnicah, nato iz ulice v ulico, od stražnika do stražnika, od hiše do hiše ...
 
Delavnica je bila že zapuščena. Zamazan delavec je čistil prostor in se je radoveden ozrl vanjo. Še ko mu je povedala, koga išče, jo je meril od nog do glave, nato je dejal: »Počakajte!«
 
Počakala je. Delavec si je očistil obraz in roke, vzel kapo in zaklenil delavnico.
 
Čez deset minut sta prekrižala še eno ulico, zavila v stranski del ozkega prehoda s ceste na cesto in sta stala pod rdečo svetilko male gostilne, iz katere je vel duh po ocvrtih ribah in črnem politem vinu.
 
Vstopila sta. Moški, ki je bil ž njo, je stopil mimo nje naravnost v kot, kjer je ždelo okoli okrogle, z rdečim prtom pogrnjene mize več ljudi, moških in žensk. Rezika je ostala sama ob stebru, ki je podpiral nizki strop. Gledala je za moškim, ki jo je privedel sem. Ta ji je pomignil z roko, od mize pa je vstal moški, ki je zapičil vanjo oči.
 
Bil je Bruno. Obstala sta, kot da se molče izprašujeta ob svidenju. Le en hip. Nato je Rezika planila k njemu in brez sramu, ne meneč se za ljudi, se je izvilo iz nje zadrževano hrepenenje po njem; objela ga je in vzkliknila v tujem jeziku: »Moj dragi! Jaz sem prišla!«
{{prelom strani}}
Bruno je obstrmel nad gorečnostjo svojega dekleta. Nasmeh mu je splezal na ustnice. Družba se je zasmejala prizoru in nerodnim, s tujim naglasom izgovorjenim besedam, ki so bile najčistejše.
 
Bruno je odvil Rezikine roke raz svoj vrat in dejal karajoče: »Kaj pa delaš?«
 
Razumela je njegove besede in njegov pogled. Čemu se ji smejejo? Ali ni naredila prav? Ali je mogla narediti drugače? Pričakovala je objema in poljuba, zdaj pa je odvil njene roke s svojega vratu, da vise mrzle ob telesu. Stisnilo jo je v srcu do najgrenkejše bolečine.
 
Bruno se je poslovil od znancev s pogledom in stopil ž njo na ulico. Ko sta naredila sto korakov v neznano smer, se je ona ozrla vanj. Bil je mračen, težek. Pogledal jo je tudi on, nato je dejal: »Počemu si prišla?«
 
Besede niso prišle iz srca, ampak iz nevolje človeka, ki so ga utrgali iz družbe.
 
»Pisal nisi. Nisem mogla prestati.«
 
Ni razumel. Če tudi bi bile besede izgovorjene v njegovem jeziku, ne bi jih bil razumel.
 
Rezika je spoznala to. Brezmejno se je odprla zemlja pred njo.
 
Hotela je povedati vsebino prejšnjega stavka s siromašnimi besedami tujega jezika. Ni mogla več, ustnice so trepetale, oči so bile polne solz.
 
Bruno je zagledal solze in se je zavedel. Prišla je bogvekako in odkod in ga je poiskala izmed tisočev. Kaplja mu je kanila v srce, polagoma se je zmehčal.
 
Spregovoril je ž njo milejše, dve lepi besedi sta ustavili njene solze. Lučka, ki je bila že skoro ugasnila v njenem srcu, je začela s slabotnim plamenčkom goreti.
 
Krenila sta k morju. Mrak je padal na zemljo. Kri je bila razlita od obzorja do bregov, šipe v oknih so bile škrlatno rdeče.
 
Sedla sta v vrt restavracije, ki se je raztezal nad cesto, in gledal na pristan v morje. Bruno je naročil vina. Pila sta in sta se zrla iz oči v oči. Nasmeh se jima je trgal z ustnic.
 
Dopovedala mu je z besedo in s kretnjo, kako je šla od doma in kako ga je iskala. Čez nekaj časa je dejal Bruno: »Drugače se moraš česati; tu ni taka navada.«
 
»Da,« je prikimala Rezika.
 
»Drugače se moraš obleči.«
 
Sramuje se me! je dahnilo skozi njeno zavest. Pa je bila pripravljena storiti vse. Dejala je: »Da!« Tema je bila, ko sta šla domov; Rezika je nagnila glavo na Brunovo ramo. Tudi njegova od vina razgreta glava se je nagnila na njene lase. Jecljal je:
 
»Saj te imam rad! Saj nisem vedel, da te imam rad!«
 
==15.==
 
V službi je bila Rezika prepuščena sama sebi; varovala je otroka, nihče se ni zmenil zanjo. Mož in žena sta se menjavala v izbruhih največje {{prelom strani}} ljubezni in največjega sovraštva. Poslušala je besede in se učila jezika; gnjus izgovorjenega je rastel v nji.
 
Vsak prost hip je bežala iz hiše, kamorkoli. Prikrojila si je novo obleko, lase si je počesala po mestni modi.
 
Njeno spremembo je Bruno opazil. Pobožal jo je po licu. Ko sta šla na sprehod, se je zdel z vsakim dnem prijaznejši. Popravljal ji je besede, ki jih je izgovarjala nerodno, njen nasmeh ga je zahvaljeval ...
 
Misel na dom jo je grenila. Neštetokrat se je dvignila pred njo bleda slika matere, ki se je začudena dvignila s postelje in iskala svojo hčer ... Ob tej predstavi se je vselej stresla. Bala se je nečesa; ni vedela koga.
 
Ni se mogla zdržati. Pisala je očetu dopisnico. Naslova ni pridejala. Nato je pisala materi pismo. Bile so lepe, vdane besede, ki se niso mogle odločiti, da bi dejale: »Povrnem se!«
 
Ni se mogla več vrniti.
 
Na tisto pismo pa ji je odgovoril oče s trdo roko:
 
<p align="center">»Nezvesta hči!</p>
 
Če bi moja edinka ne bila — bi te moral prokleti. Proklel te ne bom, ker te bo proklelo življenje, če se ne vrneš k materi, ki si jo spravila na rob groba. Za tujim človekom si šla, z nami nisi imela usmiljenja, niti tvojega slovesa nismo bili vredni. Bodi! Onemogel bom, posestva ne bom prodal. Če se vrneš ti ali tvojih otrok kateri, naj sede k ognjišču, sicer naj hiša razpade. Ne bom poizvedoval po tebi, samo da vem, da živiš!
 
Se poslavlja tvoj oče, te objokuje tvoja mati.«
 
Te besede so bile ogenj. Rezika je obupno jokala in sklenila, da se odpelje domov. Ko je zagledala Bruna, se je njeno srce razdvojilo ...
 
==16.==