Ubožica: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Plantanana (pogovor | prispevki)
Vrstica 608:
 
==16.==
 
Neskončno so se vlekli dnevi drug drugemu enaki; Bruno in Rezika sta hodila na sprehode; včasih je zmanjkala beseda, pa jo je nadomestil pogled in nasmeh. Rezika je imela občutek, da se Bruno ob nji dolgočasi.
 
Ni se mogla vsega razgovoriti z njim. Včasi so bile njegove besede čudne in ni jih razumela; tu pa tam so bile njegove izražene misli take, da niso našle odmeva v njenem srcu. Ob takih prilikah je molčala.
 
Nekega popoldneva jo je Bruno nenavadno zgodaj odslovil. Čudila se je ta dan njegovi molčečnosti, še bolj se je zdaj začudila.
 
Kam gre? — Sunek ljubosumja jo je udaril v srce. Stopila je za njim in ga ujela z očmi na koncu ulice. Sledila mu je. Stopil je v gostilno, v kateri ga je prvikrat našla. Par trenutkov je pomišljala, nato je stopila v družbo razposajenih ljudi kot črna lisa v beli dan.
 
Bruno je sedel v družbi treh moških in ene ženske. Rezika je obstala ob stebru nizkega prostora in zrla nepremično v družbo.
 
Prva jo je opazila črnolaska, ki je sedela ob Brunovi strani. Položila je roko na Brunovo ramo, ki je ta ni zganil, in dejala: »Kaj pa ona tam-le?«
{{prelom strani}}
Reziki so se zasvetile oči, najraje bi bila planila k tej ženski. Obrazi vseh so se obrnili vanjo. Med njimi je bil tudi Brunov obraz, ki je kazal nevoljo in presenečenje. Eden izmed moških mu je dejal besedo, da se je dvignil, in njegova beseda je v hipu spremenila tudi izraz obraza: »Rezi, Rezika!«
 
Kot da se ni pred četrt ure poslovil od nje. Črnolaska se je odmaknila, podprla je brado in jo je zrla prodirajoče.
 
Rezika je sedla. Videla je v prvem trenutku, da ne spada med nje. Drugi svet, druga čuvstva, druge njej tuje misli so jo obkrožale. Ko je sedla, je nastal mučen molk. V dnu njenih prsi je pekla grenka bolečina.
 
»Ali boš pila?» je prekinil Bruno molk in ji nalil kozarec. Dejala je, da ne, a je zmočila suhe ustnice, da ubije mučno zadrego.
 
Počasi se je razpletel pogovor. Smeh je bil zadržan na ustnicah vseh, veselje se ni moglo razviti. Rezika je občutila, kako se na slednjo besedo vsi pogledi obračajo vanjo. Tehtali so njen nasmeh, njeno žalost, sodili njene lase, njeno polt in njena usta; precenili so njeno obleko in ubožen nakit, ki ga je imela na sebi.
 
Bolelo jo je, da so te oči merile z vso pazljivostjo globino ljubezni med njo in med Brunom. On pa se je vedel vpričo njih prezirno, kot da je sužnja njegova. Ko so se njene oči povesile k tlom, je videla, da je črnolaska stopila svoji sosedi na nogo. Zasmejali sta se glasno in pogledali vanjo; besed Rezika ni razumela.
 
Vsa kri ji je planila v lica. Eden moških je del prst na usta: »Pst!« Črnolaska pa je dejala drzno: »Ščava ne razume!«
 
To je Rezika razumela. Vse se je dvignilo v nji. Trepetajoča je vstala od mize.
 
»Grem.«
 
Bruno se je zavzel. Mimogrede je opazil s karajočim pogledom črnolasko, Reziko je prijel za roko:
 
»Ne delaj neumnosti! Zameriš se mi!«
 
Iz Rezike pa je skoro bruhnilo: »Grem, Ti, če hočeš, ostani!«
 
Ni pozdravila, stopila je na ulico. Bruno je hotel ostati; pregovorili so ga, da je stopil za njo.
 
»Prvič in zadnjič!« je dejal, ko jo je dohitel. Bil je jezen, da je škrtal z zobmi.
 
Rezika je molčala.
 
»Ti nisi za družbo; ne smeješ se in ne govoriš! Če hočeš biti moja, bodi drugačna!«
 
Ona ni izpregovorila besedice.
 
»Ti ljudje so moja družba; privaditi se jim moraš! Ali naj bom vedno s teboj?«
 
Rezika je molče dospela do doma, molče je podala Brunu desnico. Le žarek tople ljubezni je padel nanj iz njenih oči. Nato je izginila v vežo.
{{prelom strani}}
==17.==
 
Od tega dne se je Rezika spremenila. Od Bruna je zahtevala, da je spoštoval njeno bližino in njene proste ure. Njena volja in toplota njenega pogleda sta uklonili tudi Bruna. Bil je udanejši in bolj ljubeč; svoje besede in zanimanje je posvečal njej.
 
Med njegove znance Rezika ni marala več. Črnolaska je lebdela pred njenimi očmi. Vprašala je Bruna:
 
»Kdo je ta ženska?«
 
»Ženska je,« je dejal Bruno. »Ženska, ki ne jemlje življenja tako natančno kot ti.«
 
Rezika ga je pogledala. Ni vedela, kako naj njegovo besedo razume. Iz njegovega pogleda je razbrala, da ne more razumeti drugače nego tako, kot je bilo izgovorjeno.
 
Povesila je glavo in vzdihnila.
 
»Kaj bi!« je dejal Bruno. »Ali naj se moški ubije, če zaročenka nima toliko pameti, da izprevidi ...«
 
Rezika je razmišljala vsebino teh besed tri dni, četrti dan je v svoji ljubezni zajokala.
 
==18.==
 
Čez dva dni je bila nedelja. Rezika je bila bleda, počutila se je slabo. Bruno ji je predlagal dolg izprehod; dasi se je samotnih izprehodov branila, mu je privolila.
 
Dan je bil soparen, redki oblački so se pasli po nebesnem svodu. Zadaj, čisto na dnu morja se je zbirala temina.
 
Po peščeni poti v senco dreves sta šla; na pot je legalo grmovje, rastlinje je opojno dišalo. Narava se je pogrezala v vročini in plavala v čudni omami.
 
Rezika je poizkušala biti vesela. Trgala je bilke in dražila Bruna. Ta jo je lovil po stezi, ona se mu je skrila za grm. Nato sta zapela pesem. Reziki se je zdelo, kot da je v domači senožeti. Isti duh sena in medù ji je napolnjeval nosnice.
 
Sedla sta na klop. Vseokoli je bila samota, drevje in grmovje. Solnčni žarki so kapali skozi veje kot cekini.
 
Molčala sta. Gledala sta na steze, ki so se stekale na glavno pot. Prihajali so ljudje, razdeljeni v pare, z rokami v rokah in odhajali dalje. Vsi ti so mislili le nase in so se zdeli drugim nevidni v svojem nehanju.
 
Bruno je skoprnel. Ujel je Rezikino roko in jo je poljubil na ustnice.
 
»Ne tu! Ne tu!«
 
Njegove roke je niso izpustile, dokler mu ni vrnila poljuba.
 
»Saj me ljubiš!« se je izvilo iz njega.
 
»Ne vem, če bi te ljubila,« ga je Rezika merila lahko karajoče in počasi, ko je s težavo zbirala tuje besede v enotni zmisel.
{{prelom strani}}
»Zadnjič si grdo govoril ...«
 
»Rezi!« je dejal Bruno. »Tak sem in ne morem pomagati. Ali je ljubezen greh?«
 
»Ljubezen z drugo žensko?«
 
»Ne,« je jecljal, »ne! To bi bilo grešno! Ali s teboj ...? Ti me s svojim ravnanjem pehaš v greh!«
 
Pogovor je zašel na občutljivo mesto — umolknila sta oba. Pol sramu in pol užaljenosti je zlezlo Reziki v dušo. Molče je zrla na steze, na katerih so ljudje pospešili korake.
 
Mislila je mučno in težko. V teh mislih se je bala zase in za njegovo ljubezen. Ali v resnici ni srednje poti?
 
Ko je veter udaril v drevesne veje in je v dalji zabobnelo, sta se predramila oba. Stopila sta po stezi in pogledala v globino. Kakor da se je temno morje dvignilo iz svoje zibeli in se vzpelo na nebo, je rastel ogromen oblak vedno bliže. Ljudje so se razbežali, nikogar več ni bilo na stezah. Iz oblaka nad morjem se je megleno zakadilo, veter je postal močnejši.
 
Rezika in Bruno sta bežala. Po stezi, med grmovjem, navzdol, navzdol ... Nikjer ni bilo zavetišča. Le široki, pritlikavi hrasti so se nudili tu pa tam. Padle so prve ogromne, od vetra prignane kaplje in udarile v lica in na čelo.
 
Pribežala sta pod grčav hrast, ki je raztezal veje kot dvanajstero rok. Bruno je postal: »Ne ubeživa! Počakajva tu!«
 
Rezika se ni branila. Bila je že upehana. Oprla se je s hrbtom na drevo, popravila lase in se odsopla. Tisti hip je prignal veter val dežja v njo, da je strepetala.
 
Bruno se je postavil kot ščit proti dežju. Njegovo telo je zakrilo njeno.
 
»Sedi na korenino, odpočij si. Ščitil te bom.«
 
Narava je vršila svoje veličastno delo. Veter je česal drevesa in zvijal veje, ki so zaječale; iz deževnih curkov je spletel biče, ki so žvižgali čez hrib in nad mestom pod njim. V bliskih so se vžigali mrakovi in bobneli kot oznanjevanje sodnega dne. Ogromna prikazen je polnila duše, kot da prihaja iz večnosti.
 
Bil je strah v srcih in veličanstvo groze v dušah. Bila je pesem in molitev ob enem. Čuvstvo majhnosti, šibkosti, vsevdanosti; bil je trenutek, ko človek začuti, da ni nič, ko vse odpušča, vse dovoljuje in je suženj in hlapec.
 
Rezika je trepetala; njena duša se je stopila ob zvokih viharja in pod bičem deževnih kapelj s prirodo v eno telo; ni čutila niti telesne ne duševne moči, le ječala je.
 
In jedva kakor v sanjah je čutila, kaj se je zgodilo ž njo ...
{{prelom strani}}
==19.==
 
Ko je Rezika ta večer stopila v svojo sobo, je bila ura že pozna, otroka sta spala. Lučka v olju je trepetala pred podobo Matere božje. Ko je zaprla vrata, je plamenček vzplapolal in ugasnil.
 
Rezika je užgala lučko. Stopila je k postelji otrok. Bila sta vsled vročine razgaljena, lica sta tiščala v blazine in dihala globoko.
 
»Nedolžna otroka!« je dahnilo skozi njo. Solza se ji je potočila po licu.
 
Nato je sedla na stol, z roko je podprla glavo. Misel za mislijo je šla skozi njene možgane. Bridkost za bridkostjo se je vsadila v srce.
 
Vstajala je slika za sliko. Slika človeka, ki ga je ljubila. Njegov temni obraz je bil nemiren. Njegove roke so iskale njenih rok; ona jih je izmikala. In vendar se je bala za njegovo ljubezen. V viharju se je bala najbolj, kot da ga hoče vrtinec odtrgati za vekomaj od nje, in je bila najbolj njegova. Molil jo je, klečal je pred njo; smilil se ji je v podzavesti ... Potem pa se ji je zdelo, da se ji smeje. Ako tudi so bile ustnice resne, je čutila njegov smeh ...
 
Pogledala je na stene. Črne sence so plapolale na njih in se nagibale druga čez drugo. Vpihnila je luč. Cestna svetilka je sijala v sobo. Beli kvadrati luči so bili pripeti na strop in se niso premaknili.
 
Pogledala je skozi okno. Videla je mlado žensko, ki je stopala počasi s cigareto v ustih po ulici in pela pesem:
 
<poem>
»Ustavi se, predragi moj brat!
Ti ne veš, kako je hudo
iti brez večerje spat ...«
</poem>
 
Mrzlično se je streslo Rezikino telo. — Kaj je ženski, ki poje na ulici; kaj je ona proti nji? O, kakšni so ljudje! O, kakšen je svet!
 
Odmaknila se je od okna in ga zaprla, da ubeži šumu ulice. Pred njeno dušo pa se je dvignila nova slika. Bila je njena mati. Stala je ob postelji vsa bleda, jedva se je dvignila, da bi hodila. Njene oči so se ozrle na hčer in so se zgrozile. Kaj pa je tebi, dete? Lica so ti bleda in solzne oči. Mati nebeška, čemu trepetaš in si se skoro zgrudila ob moji besedi?
 
In spoznala je vse, še predno je hči zinila pol besedice. Oprijela se je postelje, da se ni zgrudila. Oči so se ji zalile. Kakor dolg curek krvi se je ulilo čez njena prsa ...
 
»O, uboga mati, uboga mati!«
 
Rezika se je opotekla. Lezla je v posteljo, čutila je vročino. Videla je očeta, ki je stal ob postelji neprestano kot sodnik, vas se je rogala ...
 
==20.==