Ubožica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 766:
==20.==
Peti dan po tej noči se je Rezika srečala z Brunom. S prikritim pogledom sta se spogledala. Molče sta šla skupno pot, kot da se je mej njima zaključila polovica življenja in novega ne moreta začeti. Čuvstva so bila drugačna, misli so bile drugačne; besede niso hotele biti drugačne.
{{prelom strani}}
Počasi, besedo za besedo sta se zopet privadila drug na drugega.
Prvo dejanje je rodilo drugo, ki je bilo enako prvemu; brez besede in iz istih vzrokov porojeno.
Rezika je čutila, da je pogažena, da je sužnja. Čutila je, da se je v njeni notranjosti, v njenem bistvu nekaj spremenilo. Neznanska utrujenost in žalost sta izvirala iz tistega neznanega, ko ni znala več ukazovati ne reči: ne! Hodila je z Brunom kot obsojenka, kot da moleduje ona za milost.
Bruno je zmanjšal svojo pozornost zanjo; vedel se je, kakor da je jasno, da je njegova, in zamenjala sta svoji ulogi na vekomaj. Njegov obraz je bil obraz sitega, njegov pogled je bil zapovedujoč, le nekaj usmiljenja je bilo v njem, še to je padlo kot grenkost v Rezikino dušo.
Bežali so dnevi. Hodila sta po vseh poteh, ki so bile neznane, stopila je ž njim v njegovo sobo. Vse sta si razodela, le eno je tiščalo Rezikino srce in ni moglo na jezik ...
Stala sta ob obali in mežikala v solnce nedeljskega popoldneva. Šumna množica ljudi je šumela vseokrog. Parniki so prihajali in odhajali, motorni čolni so se zibali v zalivu. Male ladjice so morski valovi malone požirali pod težo natrpanih ljudi.
»Kam greva?« je vprašal Bruno. Ta dan se je zdel milejši.
»Rada bi bila sama s teboj na morju.« Rezika je bila razneženo topla. Pogledala je Bruna v dno oči, on se je nasmehnil.
Najela sta čoln. Bruno je slekel jopič in se uprl ob vesla. Za Reziko je bil ta trenutek eden najlepših ob Brunu. Čoln je prišel na odprto morje, okoli njega je igrala svetla voda in plivkala ob boke.
Rezika je imela prijeten občutek kakor občutek ljubečega poljuba vselej, kadar je Bruno zagnal igraje z veslom par kapljic vode vanjo. Smejala se je in se brisala z ruto. Galebi so se pasli po razorani gladini in odletavali z vala na val. Na obzorju je bila vrsta belih jader, breg je ginil v žarkem popoldnevu. Vseokrog je bilo samo morje in nanj poveznjeno nebo.
Bila sta sama. Kot čudo se je priroda naselila v srce. Omamila ju je in podvrgla svojim zakonom.
Brunu je veslo padlo iz rok, nagnil se je k Reziki. Prijela ga je z obema rokama za glavo, za kuštrave lase in mu je dala poljub. Nato je sedla v dno čolna, glavo je položila v njegovo naročje.
»Kako je lepo!«
Njegove roke so jo držale, morje ju je zibalo. V sivi neskončnosti sta bila sama, brez prič ...
Rezika je vzdihnila. Bruno je pogledal v njene oči, ki so zrle z neznano žalostjo napolnjene in udane. Nekaj posebnega je sijalo iž njih.
»Kaj ti je?«
»Nič mi ni — srce me boli,« je odgovorila v materinem jeziku po {{prelom strani}} besedah narodne pesmi in se nasmehnila. Nato je dejala, da je Bruno razumel:
»Povedala bi ti ...«
Zrla ga je, Bruno pa je dejal: »Povej!«
»Ne upam si. Hud boš.«
»Kaj je takega, da bi bil hud?«
»Morda ne boš hud. In ker ne vem, mi je težko.«
Bruna je zbičalo radovedje. Bil je ljubosumen in je mislil pod Rezikino tajnostjo neznane, tajne stvari.
Rczika pa je vzdihnila in težko, pretežko ji je šlo z jezika.
»Mati bom ...«
Ni je pahnil od sebe. Njena glava je še počivala v njegovem naročju. Toda njegove oči so molče in začudene razodevale odgovor. Rezika se je preplašila. Bilo ji je že žal, da je izrekla dolgo zadrževano besedo.
Zlog za zlogom se je mukoma izvil skozi njeno grlo: »Kaj misliš?«
»Mislim, da bi tega ne bilo treba.«
Bil je mrzel. Ni se zganil, ni je poljubil. Ona pa je želela, da bi se nagnil do njenih ust in jo oblagodaril z ljubeznijo za to spoznanje, za to novico. Dvignila se je, da zakrije solzo, porojeno iz začudenja in grenkosti. Popravila si je lase in sedla na svoje prejšnje mesto. Dala je roki na koleni in trudno mislila s pogledom v dnu večerne zarje, ki je pričela rdeti na zapadu.
Bruno je zgrabil za vesla in molče veslal. Njegova moč se je potrojila. Čoln je rezal valove, ki so se razbijali ob lesene stene; misli se niso razbile ...
==21.==
Ko je ležala Rezika nekega večera premagana v Brunovem naročju, se je prebudilo v obeh čudno osladje nedeljskega popoldneva v čolnu.
»Ali je res?« je vprašal Bruno.
»Ne vprašuj, ko ne maraš zamè.«
»Pazi! Ko pa je blazno! Ko pa ne moreva živeti!«
Rezika je zajokala: »Kako pa živi na stotine drugih? Ali naj živim lažje z otrokom brez tebe?«
Tedaj se je nagnil k nji. »Saj nisem dejal tako hudo. Se bo že uredilo.«
Rezika ga je pogledala in mu ni verjela. V njegovih očeh je brala tajno misel, ki jo je tisti dan in naslednje dni obdala s strahom in mržnjo hkratu.
Čutila je, da ji je pričel izbegavati; iz neznanega vzroka sta se pričeli njuni duši oddaljevati. Ne njena, njegova duša je zablodila v stran. Rezika je ljubila Bruna močneje nego poprej. Nekaj svežega, do tedaj neznanega je plulo v njenih žilah. Bruno pa je bil tuj, tak kot da misli na beg.
Ta misel je še sredi polnoči ni pustila. Zgodilo se je, da se je dvignila s postelje in pogledala na ulico, če ne beži po tlaku on.
{{prelom strani}}
| |||