Ubožica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 1.392:
Čudno mu je bilo pri srcu.
{{prelom strani}}
Iz Brunove neodločne mrzline je Rezika spoznala, da ne bo drugačen. Ni pa si mislila hujšega.
Videla je, da otrok ni bil jedro življenja samo zanjo, ampak tudi za njenega moža. Radi njega je prihajal domov, radi otroka ga je zapeklo, ko mu je očitala brezbrižnost.
Zdaj otroka ni bilo več. Sočutje dni ob pogrebu in po pogrebu je počasi izhlapevalo v nič. Prejšnje življenje se je vrnilo in se je poglobilo do skrajnih meja. Kot berač je Rezika prejemala denar, da je obvisela na življenju, ki je imelo zanjo ceno le še radi vere v Boga.
Kaj mu je ona? Manj nego otrok. Med njo in njim ni krvnega sorodstva, ne nagonske ljubezni. To je ljubezen dveh ljudi, ki sta se našla, da se uglasita v eni harmoniji, ali pa se smrtno zasovražita. Razmišljala je njegov mraz do nje, ko je ni zmerjal niti tepel, a je hodil mimo njenega telesa in se še ozrl ni nanj. Ali je to mržnja?
Rezika je čutila v sebi nekaj neznanega, nič mržnji podobnega in vendar zastrupljajočega. Njeno dušno razmerje do njega je nihalo med ljubeznijo in sovraštvom. Če bi bila vrgla oboje na tehtnico svojega srca, bi bila še vedno zmagala ljubezen.
Z razklanim srcem, z mislijo na obupno in negotovo stanje je Rezika napolnjevala dneve svoje samote. Ta samota pa je bila strašna in nedopovedljiva. Nikogar ni imela, da bi mu posvečala svojo skrb. Tavala je iz sobe v kuhinjo, iz kuhinje v sobo, gole stene so jo gledale, niti jok niti smeh ni izpolnil brezdna, ki je zijalo vse dni pred njo.
Komu naj kuha? Komu naj pere? Koga naj poljubi in pritisne k sebi? Svojega otroka ali svojega moža? Svojo neizmerno žalost ali svoj obup?
Kam naj uteče pred to ogromno praznino in samoto, da ne bo videla več golih sten, ne praznih plenic, ne postelje svojega moža, ki je večno prazna in on le redko prihaja domov ...
Kam zahaja? Dolgo si ni zastavila tega vprašnja. Iz praznote se je luščilo naenkrat in že je stalo pred njo kot črn oblak in zahtevalo odgovora.
Včasih je bila ljubosumna. Posebno v dneh nosečnosti. Ko je pa rodila, je izpolnil vso njeno skrb otrok, ljubosumje se je umaknilo, pozneje je izginilo, kakor hitro se je razdelilo njeno srce med ljubeznijo in med sovraštvom. Njeno telo je bilo bolno in kakor omotična se je pretakala kri po žilah. Svoje valove je pljuskalo v njeno razpoloženje, ki je bilo apatično.
Ni ji bilo mari, kod hodi mož. Oklepala se je le življenja in se je radi tega čudila sama sebi. Vedeti pa ni hotela nič, misliti ni hotela nič – to bi jo spravilo v blaznost.
Samo enkrat se je v tistih dneh zgodilo, da se je odpravila z doma. Hotela ga je poiskati. Predstavljala si ga je v duhu v nizki gostilni, sedečega {{prelom strani}} med ženskami. Ko je prišla na ulico, je videla, da nima poguma več. Sredi ulice se je obrnila in šla nazaj.
Tako se je zapečatila vase in čakala, da se zgodi, karkoli se ima zgoditi, nema, trudna, kot hudodelec, ki ve, da bo na smrt obsojen.
==32.==
V zakotni ulici starega mesta je stala beznica »Pri morski deklici«, katere starinski napis je razsvetljevala plinova svetilka.
Kadar so zapiskale sirene in so se zapirale delavnice vseh onih poklicev, ki težijo na dušo in na telo, in so se usuli črnikasti delavci po ulicah, je gostilna oživela iz dremavice dolgočasnega dne. Krčmar »Nino« je bil mal možiček, čigar oči so bile globoko udrte in krmežljave, njegove roke so neprestano mencale v zadovoljstvu, njegove brezzobe čeljusti so se venomer smehljale. Vsakega gosta posebej je počakal na vratih, ga potrepljal po rami in ga spremil v nizko, temačno in zakajeno sobo. Počakal je naročila in ga zakričal debelušni nekrepostni ženi, ki je stala za pultom, pomežikovala znancem in točila vino.
Kam boš šel ti, človek z žejnim grlom, ki si ves dan požiral premogovni prah in dim peči? K »Morski deklici«. Tam je dobro vino, tam so pečene ribe, solata in polžki, klobase in kar si srce poželi. Kam bi, zabave željna duša, zarita ves dan v trdo delo, da še pomisliti nimaš časa, da si človek? K »Morski deklici«, kjer šumi godba in prisedajo deklice k mizam.
Eno uro po delopustu je slednji dan »Morska deklica« šumela kot panj čebel; vonj tobaka se je mešal med vonj po potu človeških teles, zaudarjalo je po močnem vinu, po cvrtju na olju in po kislobi; iz vseh teh vonjev se je razločila vonjava, kupljena v trgovini za mal denar, ki so jo zanesle ženske v to ozračje.
Med jedjo in pijačo so se mešali burni govori, podobni prepirom, petje in igranje more; od soseda do soseda, od mize do mize so zbijali šale in metali odrezke sira in skorjice kruha v godce, katerih godba je bila od krika skoro zaglušena.
Nihče bi ne mogel razločiti, koliko je bilo med temi ljudmi poštenih delavcev, koliko detektivov, potepuhov in zločincev. Prihajali so neprestano, odhajali so redko; nekateri so ostali ves večer. Bil je to poseben svet svojevrstne zabave, ki je pogosto končala z grdimi šalami in pretepi, da je naslednji večer začela znova.
Krčmar pa se je smehljal in si mel roke. Ogibal se je zakonov in če je trčil z njimi, se jim je znal izmuzniti.
Razširil je prostore in pomnožil mize in skoro ni bilo delavca, ki bi nikoli ne bil obiskal »Morske deklice« radi močne črnine, pečenih rib in izredne zabave.
V to beznico je bil zašel Bruno. Sprva radi radovednosti, pozneje ga je mikalo vrvenje in šum, v katerem je izginil kot kapljica v morju in {{prelom strani}} se nihče ni zmenil zanj. Ko je dobil družbo v kotu pod podobo, ki je predstavljala vihar na morju, se je tam udomačil. »Morska deklica« mu je postala drugi dom, njegova družba je bila njegova druga družina. V pijani besedi, v oblakih dima, v hrušču godbe je utihnila vest. Kadar je zapuščal beznico, je bil vselej toliko omotičen, da mu je bilo vseeno. Pogostokrat se je komaj zavedel, da je drugje spal.
Le tu pa tam se je nenadoma streznil iz tega stanja. V šumu in pogovoru je naenkrat utihnil in zastrmel z očmi v točko na mizi. Tega, kar so gledale oči, ni videl. Videl je svojo preteklost, gledal je svojo ženo, svoje dete, čul je trepetajočo prošnjo ... Počasi in grenko je potipalo na njegovo srce.
Kaj dela? Kaj hoče s tem življenjem? Kam ga vodi? Saj še zase danes ne zadostuje, kar zasluži ...
Družba je ob takih prilikah utihnila. Pet obrazov je zrlo vanj. Splošen molk ga je predramil. Pogledal je začuden okoli sebe, pet ust se je razširilo v krohot.
Bilo ga je sram. Najbolj se je smejala rujavolaska, katere pogled je bil prodirajoč in lica udrta. Kazala je s prstom nanj, temni zobje so ji štrleli iz širokih ust, ustnice so se napele in posinele.
Ta ženska se je zdela Brunu odurna, dasi ga je neprestano in vse večere požirala z očmi in silila v njegovo bližino. Po svojem značaju je bila drzna in vsiljiva. Polakomila se je slednje stotinke, ki je ostala na mizi za napitnino.
»V kaj si se zamislil?«
»V nič!« je dejal Bruno. In da zakrije zadrego, je vzel kozarec, ga izpil, ostanek pa je vrgel po njeni bluzi.
»Plačal boš bluzo,« se je brisala rujavolaska, »Četrt stotaka in še ne bo dosti!«
»Pol stotaka, če hočeš. Pa ne tebi, ki si grda.«
Vendar se je Bruno te ženske bal, izogibal se je njenih pogledov, ki so učinkovali sugestivno nanj. Le kadar je bil vinjen, se ji je približal. To je ona čutila, zato mu je nalivala.
Ko je nekega večera sedel z družbo pod sliko morskega viharja, je bil že vinjen. Rujavolaska je opazila njegov pozni prihod jn ga je zrla z vprašujočim zanimanjem. Bruno se je razburil nanjo:
»Kaj me gledaš?«
»Ali te ne smem?« In nalila mu je kozarec, ki ga ni izpil; porinil ga je od sebe in prevrnil proti rujavolaski.
»Krst bo!« je dejala. Družba se je zasmejala, Bruno jo je pogledal zlobno, nato so se zapičile oči v polito liso vina in strmele v neznano daljavo, ki se je odpirala in ga vabila k sebi.V pijani duši se je prelivala zmedena slika za sliko; če jih je zvrgel sto, so prihajale vedno nove, kot poglavje za poglavjem njegovega življenja.
{{prelom strani}}
Tedaj je družba zopet umolknila. In ponovil se je prizor kot že pogostokrat; ko se je zavedel, je zaslišal smeh in videl dolg, črnikast prst rujavolaske, z ostrimi členki in nesnago za nohti, ko je kazal nanj.
»Na ženo misli!«
Ta beseda je Bruna zadela. Napol se je streznil in dvignil od mize, roko pa je uprl na kozarec.
»Molči, ko te nič ne vprašam!«
Posedli so ga in mu nalili vina; ženska pa je namrdnila ustnice in bolj skozi fosfornate oči kot skozi usta so prišle besede:
»Resnica v oči bode!«
Bruno si ni pustil ugovarjati. V njem se je že bil naselil bes, ki je pobijal pamet in tajil lastno srce. Izpil je kozarec vina v dušku, da podpre svoje besede, in je dejal:
»Če pa rečem, da ni res!«
Ženski pa so zatrepetale nosnice, pobledela je. Njegov odpor proti izgovorjeni besedi je čutila kot odpor proti sebi. Dejala je:
»Dokazati ne moreš!«
Pol družbe se je zabavalo med prepirom, ki je hreščè padal v zvoke godbe, ki so razbijali ozračje. Nekdo je dejal: »Pustite ga! Kaj je na tem, če misli na ženo?«
»Čemu bi me pustili?« se je obrnil Bruno proti onemu. Bil je že razjarjen na vse. Nato se je obrnil zopet proti rujavolaski in ji ponudil kozarec, da ga nalije.
»Dokažem, ako hočeš!«
Bruna je neizmerno poniževalo, da bi kdo mogel odkriti njegove najtajnejše misli. Zato se je hotel maskirati za vsako ceno, podreti zadnji most za človeškim čuvstvom v sebi.
Debeluhar, ki je sedel slednji večer v njih sredi, se je krohotaje držal za trebuh. Zlata misel se je porodila v njem. Počasi, stežka, med smehom in jecljanjem jo je povedal.
»Bruno, dokaži! Pojdi domov in s seboj pelji njo ...«
Pol družbe se je smejalo drzni domislici. Bruno je obstal in gledal obraze. Par obrazov se je zresnilo, ko je videlo, da izrečena misel niha med besedo in izvršitvijo in je zanikalo z glavo odsvetujoče: »Ne.«
Rujavolaska je sprva pogledala v mizo, nato je uprla oči v Bruna, čigar pogled je iskal opore in ni vedel, ali družba misli resno, ali se šali. Debeluhar se je zvijal v smehu in sugeriral smeh tudi ostali družbi.
»No, ali ne bo nič?«
»Pustite!« je dejal nekdo.
»Razpraskana bi ne marala biti!«
»Razpraskana?« se je krohotal debeli človek, da je imel zaripla lica. »Bruno, ali je res tako? Tu —« je položil bankovec na mizo, »za vsako prasko dobiš dovolj; več cela nisi vredna.«
{{prelom strani}}
Oči rujavolaske so se polakomile denarja, tako lahko prisluženega; z očmi ga je požirala, nato je uprla pogled v Bruna.
Ta se je bil dvignil. Še so iskale njegove oči od obraza do obraza. Bila je šala, toda grenka in resna šala, ki ga stane neizmerno mnogo. Spoznal je obsodbo vseh teh šal žejnih ljudi, ki jim mora igrati, da jih nasiti. V očeh ženske, ki je že grabila z roko po bankovcu, je videl blesk krvoločnosti. Kaj ji je storila njegova žena, ko se niti poznata ne? Čemu raste posmeh na teh ustnicah?
Debeluhar je videl Brunovo omagovanje in dejal:
»Vidim, da je imela ona prav. Ali pa sta oba bojazljiva.«
V tem hipu je pobrala ženska denar z mize in ga zmašila za nedrije. »Jaz se že ne bojim. Če se boji on.«
Stopila je na sredi sobe, oprla roke ob bok in ga zrla z izzivalnim pogledom, šal pa je vrgla koketno čez ramena.
Bruno je vzel kozarec in ga v dušku izpil, udaril z roko po mizi, hotel nekaj povdariti, a ni dejal ničesar. Stopil je izza mize in prijel rujavolasko za roko; med krohotom sta stopila na ulico.
{{prelom strani}}
| |||