Ubožica: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.683:
Ker mu Rezika ni odgovorila, jo je pustil v miru. Mislil je, da bo zaspala. Mraz jo je tresel, da ni mogla zaspati. V prijetno omotico se je zazibala, predstave so šle mimo nje kot drevesa in skale, hiše in plotovi. Tu pa tam je obrisala z rokavom obraz, ki je bil moker od dežja.
{{prelom strani}}
==36.==
 
Ko je usodni večer odšla Rezika skozi vrata, je postalo Brunu mučno v duši. Vrgel se je oblečen na posteljo in prekrižal roki pod glavo. V pijani omotici so plesale različne predstave mimo njega. Šele proti jutru je zaspal.
 
Ko se je prebudil, je bil že velik dan. Pijana omotica je izginila. Sedel je na postelji in razbral misli. V hipu se je zavedal vsega. V hladnem razmišljanju je stopila predenj ostuda prejšnjega dne v tolikšni meri, da se je zgrozil sam nad seboj.
 
Ni si tajil, da je njegovo razmerje do žene postalo neznosno. Občutil pa je v tistem drobcu človečanstva, ki je ostal v njem, da ženi dela krivico.
 
Stal je neodločen sredi sobe in ni vedel, kaj naj stori. Stopil je na hodnik in na stopnice, prehodil je vežo in stopil na cesto ... Bil je že velik dan, ljudje so hiteli na delo, mrzel dež je zanašalo v obraz.
 
Rezike ni bilo. Stopil je nazaj v sobo in motril praznino. Na stolici je ležala obleka njegove žene, na mizi so bili raztreseni spominčici na ure dozdevne sreče. Ko je prejel enega izmed njih v roko, ga je zdrobil med prsti.
 
Nihal je med odločitvijo, kaj naj stori. Zaprl je za ženo vrata in ne bo je več nazaj. Ali naj živi svoje življenje, kot ga je živel doslej, z razliko, da bo našel, ko pride domov, štiri gole stene in med temi štirimi golimi stenami strahove njenih spominov. Ali ni zdaj naenkrat dovršeno, kar je pogosto šinilo skozi njegove možgane, in čemu bi razmišljal in se pritoževal?
 
Vendar je Bruno čutil, da ni dovršeno. Spoznal je, da Rezika ni šla drugam kot domov. Stal je v duhu obtoženec pred sodnikom, njenim očetom, ki mrši obrvi in stiska pesti, ko posluša težke besede svoje hčere, ki padajo vsa na Brunova ramena. In zdelo se mu je, da stoji sivolasi, visoki mož pred njim in ga zre v dno oči ter ga kliče na zagovor.
 
— Kaj si storil moji hčerki? V miru bi jo bil pustil, ako je nisi mislil osrečiti! Ne silimo ti je nazaj, toda plačaj za svoje početje!
 
Brunu je ob tej misli zledenela kri. — Kaj sem ji storil? Saj ji nisem nič storil! — Nehote je zamahnil z rokama proti duševni predstavi Rezikinega očeta, ki ga ni bilo. Neznana bojazen, ki jo je podprla fizična in duševna depresija tega dne, je stopila vanj. Ko je zaškripala deska pod nogami, se je nehote ozrl. Nikogar ni bilo.
 
V njem pa je dogorel sklep, da Rezika ne sme domov. Ni se vpraševal po vzroku ne po tem, ali naj s vrne k njemu, ali kamorkoli drugam; pred njegovimi očmi je lebdela le slika iz preteklosti, ki je predstavljala njega in širokoplečega moža na samotni poti z bodali v rokah, s smrtnim sovraštvom v očeh ...
{{prelom strani}}
Stopil je na ulico in hitel do avtomobilne postaje. Ko je sedel v kotu avtomobila, stisnjen med potnike in gledal skozi mokre šipe v žalostno pokrajino, mu je bilo lažje v srcu ...
 
Le misli so se mu pretakale kot deževne kaplje neprestano druga za drugo.
 
==37.==
 
V globokem popoldnevu je Rezika dospela z vozom do križpotja in stopila na cesto. Po dolgi vožnji so ji bile noge lahke, rada bi se bila ugrela.
 
Cesta je bila samotna, šla je med grmičevjem in skozi borove gozdičke navkreber.
 
Nebo je imelo svinčeno barvo, mrak je ležal čez zemljo. Naletaval je sneg. V neizmerno tihoto narave se je razlegnil tupatam krik vranov, ki so se spreletavali nizko nad pokrajino in sedali na drevje; v vejah je bolno štrkalo in se lomilo.
 
Nikogar ni bilo na cesti. Korak je postajal od minute do minute težji, snežena plast je bila od hipa do hipa debelejša pod nogami, ki so se vdirale v svež sneg. V Rezikine ude je stopila prijetna trudnost; čutila je, da obliva pot njeno telo.
 
Rada bi si bila odpočila, rada bi bila ubrala počasnejši korak, pa je hotela priti pred temo do prvih hiš. Zdaj pa ni vedela, ne koliko je ura ne koliko poti še leži pred njo. Spomini in misli so jo napolnjevali vso dolgo­ časno pot; desetkrat je v duhu stopila v očetovo hišo, desetkrat se je zavedala, da je še daleč od doma na zasneženi cesti.
 
Dospela je do borovega gozdička. Predno je stopila med tihoto temnih dreves, je postala sredi ceste, oprla roki ob trudne boke in se ozrla nazaj.
 
Njene oči so se začudene razširile. Skozi mrežo gosto padajočih snežink je videla, da prihaja od bližnjega ovinka sem nekdo, ki ga je mogla radi velike daljave jedva razločiti. Bil je moški. Šel je naglo.
 
Skoro razveselila se je tega. V neizmerni tihoti zimske pokrajine bi ji dobro dela človeška bližina. Vendar je padlo nekaj težkega na njeno srce, zla slutnja je objela njeno dušo.
 
Hotela je stopiti v borov gozdiček, a ji je noga zastala. Bala se je, da bi se znašla s tujim človekom sredi gozda, predno ga je videla v obraz. Stopila je na kraj ceste in da bi si spočila, se je oprla ob deblo in zrla v smer, iz katere je rastla človeška postava in prihajala vedno bliže.
 
Ko je videla Rezika moškega na par sto korakov pred seboj, je položila desnico na svoje prsi, oči so se brezmejno razprle, ni mogla verjeti. Bil je Bruno. Oblečen v navadno delavno obleko, je hitel zasopel po njenih svežih stopinjah in ni se oziral.
 
Ne bil bi je niti videl, če bi sled stopinj ne bil naenkrat prenehal in ga vodil na kraj ceste, kjer je stala Rezika.
{{prelom strani}}
Tedaj je obstal. Kakor dva okamenela kipa sta se gledala Bruno in Rezika. Za hip iz oči v oči. Čez trenutek je zaigral na Brunovem obrazu zagoneten nasmeh, kot nasmeh zmagoslavja, da jo je vendarle dohitel.
 
Njegova žena pa je videla V tem nasmehu vse več. Neizmerna plahost je spreletela njene ude. Zavpila bi bila, če bi vedela, da jo more v tem neizmernem prostoru kdo slišati in ji priti na pomoč. V trepetanju in strahu pa je dejala samo pritajeno izrečene besede:
 
»Čemu si prišel za menoj?«
 
Bruno sprva ni vedel, kaj naj odgovori. Gledal jo je prodirno. Nato je dejal, kot da je preslišal njeno vprašanje:
 
»Kam greš?«
 
»Domov,« je odgovorila Rezika navidezno mirna, dasi je vse trepetalo v nji.
 
»Da boš pravila vse, kar se je zgodilo, da boš povečala dejanje, ki si ga v mnogočem zakrivila tudi ti ...«
 
Brunu je planila kri v lica, stal je sredi ceste s stisnjenimi pestmi in gledal Reziko, ki se je brez moči naslanjala na deblo borovca in se zavijala v ruto.
 
Mirno, kot da prihaja beseda iz njene čiste vesti, je odgovorila.
 
»Ničesar ne bom prosila, sami bodo spoznali. Srečna bom, da najdem mir, drugega si ne želim več.«
 
»Domov ne pojdeš!«
 
»Kam naj grem? K tebi, da se bo zopet ponavljal prizor od včeraj? Da me boš zopet vrgel na cesto kot psa? Če me ne maraš, ne vprašaj več po meni, kot jaz ne bom vpraševala po tebi!«
 
Besede, ki so bile resnične, so padle kakor olje na žerjavico. Bruna je zapeklo v dno duše, ranjen je bil njegov ponos. Dasi si je pogosto v podzavesti očital isto, kar mu je rekla Rezika, si ta hip tega ni hotel priznati. Stopil je za korak proti nji in kot da hoče za vselej pribiti zahtevo, je skoro zavpil:
 
»Domov ne pojdeš! Pojdi kamorkoli — domov ne pojdeš!« Rezika je videla v dnu njegovih razširjenih zenic blesk, ki jo je navdajal z grozo. Kot žival, ki ji preti nevarnost, se je vzpela od drevesa in se postavila, kot da se je pripravljena braniti. Zdaj, ko je sanjala, da pride domov in se odpočije od mučnega življenja in je bilo mesto že za njo, ji je padel njen mož kot gad na pot in zahteva nemogočega od nje.
 
V njene ude je planila nova moč, kot da gre za življenje. Njen glas se je dvignil, ko je dejala:
 
»Ne grem nikamor, niti k tebi ne grem. Domov pojdem! Kar sem sklenila, ne spremenim več. Če si mi snedel srečo, do mojega življenja nimaš pravice!«
 
»Kdo ti jemlje življenje? Kaj mi očitaš? Ti mi ničesar nisi storila? Da bi te nikoli ne bil poznal!«
{{prelom strani}}
»To rečeš zdaj! Kdo se je metal za menoj, dokler te nisem vzljubila. Potem še-le si se me naveličal. In če je bila moja ljubezen greh, sem se zanjo dovolj spokorila. Zdaj me pusti, da grem svojo pot.«
 
»Ti si hotela v to življenje. Ti si me silila, da se poročiva ...«
 
Bruno je izgovoril te besede z očitanjem. Na Rezikin obraz je padla senca velike žalosti in kot da jo je šele zdaj obšlo veliko spoznanje, je dejala skrušena:
 
»Sam veš, kako je bilo. Midva bi se ne bila smela nikoli približati. Midva nisva drug za drugega ustvarjena, ker sva si različna kakor ogenj in voda. Zato je bilo vse greh, kar je bilo. In če sva izprevidela, da nama ni mogoče živeti, naj bo tako. Vrni se, jaz grem dalje in pozabiva brez sovraštva in ljubezni na vse, kar se je godilo.«
 
Kakor velika samoizpoved duše so vplivale Rezikine besede na Bruna. Videl je njih resničnost in je čutil, da pada večja teža krivde na njegovo ramo. Stal je nem nekaj trenutkov in se ni vedel odločiti. Nato so stopile pred njegove duševne oči v naglici vse predstave tistega jutra in zakrile vpliv Rezikinih besed.
 
Bil je odločen. Čelo se mu je pomračilo, zobe je stisnil. Ponovil je, kot ponavljamo psu, ki ga hočemo ukrotiti:
 
»Ne smeš domov!«
 
Rezika se je prebudila iz velike žalosti in se je ustrašila Brunovih zenic. Pritajeno je dejala, in komaj ji je prišla beseda iz stisnjenega grla:
 
»Nazaj ne grem!«
 
Bruno pa je stisnil pesti, obraz se je raztegnil v izraz, čigar spremembo je Rezika s strahom razbrala. Pred njene oči so stopili dnevi pred poroko in vest tuje žene, ki ji je bila obtežila dušo. Neznan strah jo je spreletel. Ponovila je besede: »Nazaj ne grem!« In je pristavila: »Umoril bi me ...«
 
Bruno je bil zadet; zagnati se je hotel proti nji, a se je vzdržal. Bruhnilo je iz njega:
 
»Ne reci tega še enkrat! Naprej ne pojdeš!«
 
Rezika je videla bel pogled razširjenih oči, smrten znoj ji je stopil na čelo. V omotici tega silnega trenutka, v bojazni, ki je objela njene ude, je planila s ceste v gozd, kot preganjana žival.
 
»Nazaj ne! Morilec! Nazaj ne!«
 
Bežala je od drevesa do drevesa, noga se je vdirala v svež sneg; suho vejevje se je lomilo pod stopinjami. Ruta, v katero je bila zagrnjena, je padla na tla, veja jo je udarila po obrazu, da se je prikazala kri ...
 
Bruno je videl bežečo ženo, njena beseda ga je udarila v obraz. Omamno, nerazsodno se je dvignilo v njem; čutil je, da se vse vrši proti njemu, da se podira nadenj nekaj neznanega ...
 
Potem ni vedel nič več, ni mislil nič več. Kri mu je udarila v sence, planil je za Reziko med drevesa ...
{{prelom strani}}
Ko je Rezika padla čez vejo na kolena in se hotela pobrati, jo je Bruno dohitel. Dvoje belih v sovraštvu in smrtnem strahu razširjenih oči se je zadnjič v življenu z grozo neznanega spogledalo ...
 
Ne izprašujte me, kako se je to zgodilo! Izvršilo se je takoj, kakor se ni moglo izvršiti drugače, kakor življenje izvrši vse drame.
 
Ko je Rezika ležala na okrvavljenem snegu, mirna in mrtva, se je umiril tudi Bruno. Nje se ni več bal. Zbal se je nečesa drugega. Trepetal je kot šiba na vodi. Videl je, da je storil večjo zlo, da bi se ubranil manjšega.
 
Ko je ležalo Rezikino telo skrito pod kupom dračja in so bili zabrisani krvavi sledovi na snegu, je stopil Bruno na cesto in iz gozdiča na plano. Vrani so krokaje spreleteli pokrajino, da je Bruna zazeblo v hrbtenico. Krvava večerna zarja je rdela na nebu in kakor ogromna silhueta se je črtal oblak med obzorjem in obličil podobo umorjenke.
 
Groza je prevzela Bruna. Spustil se je v beg in bežal divje po dolgi in samotni cesti; oblak nad krvavo zarjo pa ni hotel utoniti. Vrani so se spreletavali tik nad njegovo glavo, v vejah je jeknilo od hipa do hipa ...
 
Bruno pa je bežal v večer, v noč, zakaj zdelo se mu je, da se je izvilo izpod dračja mrtvo truplo njegove žene, ki beži za njim in se ga dotika z mrzlimi prsti ...
 
[[Kategorija:Dela leta 1925]]
[[Kategorija:France Bevk]]
[[Kategorija:Povesti]]
[[Kategorija:Kratka proza]]
[[Kategorija:Ženski svet]]