Redakcija: 11:49, 16. november 2019 uredi Hladnikm (pogovor \| prispevki) Administratorji 8.482 urejanj m Hladnikm je premaknil stran Črtica na Črtice (Slovenski narod 1879) ← Starejše urejanje		Redakcija: 11:04, 29. november 2019 uredi razveljavi 193.2.70.252 (pogovor) Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 8: \| prevajalec = \| izdano = ''Slovenski narod'' 17. 08. 1879 (201/297) \| vir = {{https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-XE61K3UM/?euapi=1&query=%27keywords%3dslovenski+narod+1879+188%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25}} {{https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-Q5LXLVF5/?euapi=1&query=%27keywords%3dslovenski+narod+1879+201%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25}} \| opombe = \| dovoljenje = javna last Vrstica 15: Črtice. (188. številka) I. Vrstica 118 ⟶ 119: je bil prav prijeten. Zvonilo se je še sicer, ali ne po gospodu prvosedniku. Črtice. (201. številka) V. Moj strnič, g. Adulf F., je mesar, mož v najboljših letih, vesela in poštena duša in čvrste postave. Njegovi konji so najhitrejši mej Mariborom in Slovensko Bistrico — nagla je tudi kri njegova, kakor se nahaja tu in tam pri mesarjih. Moči ima v levej roki ravno toliko, kakor v desnej. Pri takih lepih lastnostih se je lotil ob priložnosti tudi sodnih opravkov — po svoje, — morebiti pa bolje in hitreje, nego se da po sodnem postopanji. Neko jutro je pridno sekal v svojej mesnici, ko prižene kmetsk fant par volov, lepo rejenih, vrednih mej bratoma 300 gold. Ponuja je mu na prodaj. „Po čem jih daste?" — „Mislim, 200 gold, ne bo preveč!" Gospod Adulf je hitro slutil, da je stvar nekoliko osmojena. „Lehko se zmeniva in pogodiva; le pojte gori v krčmo mojo zajtrkovat, govedina je uže skuhana". Tako vabi svojo žrtvo z ljubezujivimi besedami na zajtrk, akoravno se je prodajalcu nekako mudilo. Udal se je vendar, vola je postavil v hlev, in juha z govedino mu dobro diši, g. Adulf pa mej tem skrivno pošlje po policista, vsede poleg fanta, napiva mu, razgovarja se z njim in skuša po mesarskej šegi ceno še bolj znižati. Ko se pa prikaže policist pri durih, udari z desnico teško klofuto fantu na lice: »Kje si vkradel vole, povej!" — „Ali prosim, za božjo voljo! Kaj pa mislite?" Na to je dobil po g. Adulfovej levici na desno lice klofuto, ki je bila prvej popolnem jednaka. „Kaj boš še tajil, ti falot — Čegavi so voli?" — „Prosim — ne ubijte me, vse bom povedal — mojega brata so, pa sem jih res vkradel". Se ve da, policist je tatu odpeljal in zaprl. Nij pretekla ura, da je uže prišel pravi lastnik povprašat pri vseh mesarjih celega mesta zastran svojih volov, in kako srečen je bil, ko jih je našel! VI. Domisli se, dragi bralec! precej starega moža, suhega, ne previsokega. Na obrazu je bilo najmanje nosa; betvica, kar ga je bilo, molela je kvišku. Glava mu pa je bila polna šal in buk — namreč staremu Mojzetu, ki je bil raztajavec ali Schmelzimeister pri fužinah v Zagorji blizu Kozjega. Stari most prt ko Bistrice pri Kozjem bi se imel popravljati in Mojze si vzame dolgo nit, vstavi se poleg mosta, z nitjo meri tu in tam. Prišla sta dva fanta, ki sta se mu zdela jako pripravna za njegove namene. Z resnim glasom prosil ju je, naj mu pomagata merit, ker most se mora popraviti, to je znana stvar. Prvemu je izročil konec niti, naj ga drži nekaj časa ob steber na levej mosta. Na desnej strani pa je bila nit predolga — vendar ob določeno piko naj drugi drži nit in jo naj pritisne na desni steber — obadva jako visoko; on pa — Mojze — mora iti po merilo — hitro bo prišel nazaj. Fanta sta bila dobra in obljubila, da uže bodeta držala nit — to je važna stvar, sta mislila, sam Bog ve, ali bi drugi znal tako lepo pomagati pri merjenji. — Mojze pa je šel v bližnjo krčmo, prinesli so mu maselc vina, in gledal je včasih skrivno skozi okno, kako mu pomagata fanta, pa se nasmejal. Dolgo časa sta lepo držala nit in malo povzdigovala, če je prišla kaka žena s cajno na glavi. Ko se pa je privozila pošta, morala sta nit položiti — vendar hitro sta vzdignila zopet nit do določenih pik ob stebrih. Mojze je uže pil drugi maselc, pa se smejal vedno pri svojem oknu. Fanta sta ga uže tako teško čakala, ker roke so jima uže otrpnele. Vendar od tako važnega opravka človek ne sme kar odbegnoti. Ako nijsta umrla, morebiti še dandenes stojita tam pri niti za mostom. VII. Drugo jutro pride Mojze v Pirhovo gostilnico v Kozjem, pa najde pijanca za mizo, z glavo na mizo naslonjeno, v sladkem upanju. Čakal je nekoliko-, pa pride drugi mož iz Planine, katerega je poznal. Ko sta se pozdravila, jame Mojze tožiti: „Glejte, kake sitnosti mi dela ta človek!" in kaže na spečega pijanca; ta je hudobnež, kradel je pri nas po celej okolici, in naš župan mi ga je izročil, da ga moram denes voditi v sodnijo. Zdaj se pa dela, da bi spal in neče naprej. Rad bi šel po biriča, da ga zapre, če bodete tako dobri in ga Čuvate mej tem." „Je uže prav; meni ne bo ušel!" reče krepki Planinec in se vsede za mizo tik spečega pijanca. „Za to dobroto vam pa kupim žemljo", dejal je Mojze, in položi dva krajcarja na mizo, pa otide. Daleč pa nij šel, nego na vrt, da bi lehko gledal skozi okno, kakšen kruh bo iz te moke. Črez nekaj časa se zbudi pijanec, razteza se, seže po svoj klobuk in vstane. „Oha — le počas!" veli Planinec in pritisne po klopi. „Kaj pa hočete?" pravi oni, ki se je majal nekoliko ob steni. „Mi te uže poznamo!" oglasi se Planinec, „čakal boš, da pride Schmelzmeister z biričem!" „Kaj z biričem?" in tako se je vnel razgovor, da sta postala jezna obadva. Planinec je prijel svojega varovanca, za nič ga nij pustil otiti. Kričala sta obadva tako, da je prišla gospa Pirhovka iz kuhinje v izbo; pritožila sta se jej, Planinec, da tat hoče ubežati, ki mu ga je izročil Mojze, drugi, da ga zadržuje Planinec. Pirhovka se je smejala, pa je razsodila Planincu: „Le pustite ga, saj je pošten človek; — Schmelzmeister laže!" VIII. Leta 1860 sem bil na Dunaji, in poznal sem mesto uže precej dobro po nekaterih mestih. Obiskal me je prijatelj, k i je pa bil prvikrat tam. Pokazal sem mu dosti lepega, vendar nijsem mogel celi dan z njim hoditi, zmenila sva se, kje se najdeva zvečer. Moral sem v pisarnico, prijatelj pa je odšel, bil je sam po velikem mestu, in prepričan je bil, da bode uže našel kaj zanimivega. „Kam pa pridem tod?" vpraša Dunajčana, k i ga je srečal. „Kam pa hočete?" zavrne Dunajčan. „Ne vem!" pravi moj prijatelj. „Jaz tudi ne vem", odreže se Dunajčan in ga zapusti.

Črtice (Slovenski narod 1879): Razlika med redakcijama