Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 739:
Pričetkom našega stoletja je bil vodja ljubljanskega semenišča sloveči M. Ravnikar, bogoslovcem profesor dogmatike, na liceji pa učenik kerščanskega nauka, nedeljski govornik in ravnatelj; vnet podpornik slovenskega jezika.
'''Matej Ravnikar''' se je rodil 20. septembra 1776. na Vačah poleg Save; sicer ubožen, toda bistroumen je prišel v Ljubljano v šolo, postal po dokončanem modroslovji bogoslovec; po naukih, v treh letih doveršenih
Mimo tega, da je v občem spodbujal v lepo, čisto
Ravnikarjeve knjige so se močno razširjevale in rade pre- birale. Mnogi so jih prebirali radi lepe, čiste slovenščine. Sicer je naš dr. Prance Prešeren zelo zbadljivo pušico spisal Ravni- karju ali vendar zamoremo reči, da so njegove knjige, kar tiče čistega jezika, prav zanimive. Trudil se je sploh v lepo, čedno materinščino, kar sam povdarja v vvodu k zgodbam sv. pismat kjer piše: „Ne le mi Kranjci, šestdeset milijonov ljudi govori slovanski jezik in vsim pridejo naše bukve v roke in gerdo je▼
▲Ravnikarjeve knjige so se močno razširjevale in rade
Druga njegova zasluga pa je stolica slovenskega jezika v bogoslovnici. V francoski dobi se je poučevala slovenščina v latinskih šolah in na njeni podlogi francoščina. Po onej dobi so se spet prestvarile šole in slovenščina je zginila. Ravnikar je živo čutil, kaj se pravi, brez znanja slovenskega jezika mlade duhovnike pošiljati med narod slovenski. Kako so ti možje narod poptujevali, kako kvarili njegov jezik, ker se ga nikdar učili niso! Da se temu opomore, nasvetoval je uže Kopitar, naj se vsaj bogoslovcem napravi stolica slovenščine. V istem smislu se oberne Ravnikar do veljavnega baron Žiga Zoisa in do učenega Kopitarja in posrečilo se je tej trojici, da je cesar France, leta 1817. to stolico dovolil. Smeli so tudi prihajati pouku slušatelji licejski. Sad te naprave se je hitro pokazal; kmalo smo dobili dokaj pravilno pisanih knjig.
Ravnikar, razumen mož, je našel svojim namenom primerno pot in kako je čestljivi škof tje do konca svojega živenja za slovenščino skerbel, nam kaže njegova lepa ustanova v denarjih, s katerimi se mora slovensko slovstvo vsestransko podpirati. On je zasadil peško, vzrastlo drevo, in še raste više — zasluge njegove so velikanske; on je pravi steber slovstvu našemu!
Verstnik tema dvema možema je bil na Koroškem '''Urban Jarnik''', ki se prav imenuje „koroški Vodnik“. Rodil se je 11. maja 1784. na Potoku v zilski dolini in zamerl kot župnik v Blatnogradu 11. junija 1844. Bil je visokoučen, iskren Slovan in ves vnet za slovenščino in drago mu domovino. Poznal je vsa slovanska narečja. Njegova dela so: {{razprto|„Slovenska slovnica“}} l. 1829. {{razprto|„Versuch eines Etymologikons der slovenischen Mundart in Inneroesterreich“}} v {{prelom strani}} Celovcu l. 1832. Ovo učeno delo zasluži, da se nanj opozoruje vsak izobraženi Slovenec. Razprava je po Dobrovskega navodil z velikim trudom sestavljena; razodeva razširjeno podlogo in bode še dolgo svojo ceno obranila, kajti jedro vsakteremu jeziku je v koreninah, iz kojih narašča in se razcvita jezik. Prav iz njih se vidi, kako lep in bogat je jezik slovanski sploh in slovenski posebej. Skoraj 1500 slovenskih korenik je nabral pisatelj in jih primerja s staroslovenskimi, s poljskimi, češkimi i. t. d.
Jarnik je spisal omenjeno delo uže l. 1830., kar je razvidno iz predgovora. V tem spominja tudi, da so ljudje vseskozi povpraševali po slovenskem slovarju in da je uže nabral nad 20.000 besedi. Mnogo in marljivo je v resnici nabiral za {{razprto|„slovensko-nemško-latinski slovar“}}, katerega je uže pripravil v natis. Uže so bile perve štiri pole natisnene, ko je založnik zavolje prevelike obširnosti dalji natis ustavil. Nekaj njegovih odlomkov se hrani. Na dalje je spisal in priobčil leta 1822. {{razprto|„Kleine Sammlung solcher altslavischer Wörter, welche im heutigen windischen Dialecte noch kräftig fortleben}}; Ein Beitrag zur Kenntnis der alten hochslovenischen Büchersprache von U. J.“ s prav zanimivim predgovorom. Verh tega slovenske pesni. Ob času, ko je v sredini slovenski zarad neugodnih neprilik pervi slovenski časnik uže prospal; ob času, ko so se tudi vladni francosko-slovenski listi poizgubili, ustanovila se je v Celovcu lepa cvetlica, ki še sedaj izrastke poganja, ali ne več v ovem lepem smislu, kot nekedaj; bil je to poučno - znanstveni list {{razprto|„Carinthia“}}. V pervih letnikih ima „Carinthia“ razen mnogih znanstvenih sestavkov o sledu Slovanov, o njih zgodovini, o njih šegah, navadah i. t. d. tudi mnogo prestav slovenskih pesni in nekaj izvirnih slovenskih. Med njimi prav čedne lirične pesni, z znamenjem „Rajnki“. Prej ko ne je bil to naš Urban Jarnik, ki je takrat kot mestni kaplan v Celovcu služboval. Pesen, ki se je posebno starejim Slovencem okoli Zile kot narodna žalostinka prikupila je „Damon Meliti“. Tudi v „Čbelici“ je nekaj gradiva njegove lirične muze.
{{prelom strani}}
Mimo tega imamo od njega tudi nekatere druge spise, n. p. {{razprto|„Sadjerejo“; „Zbirko lepih ukov za mladino“}}, ki obsega basni, pripovesti, pravljice in pesni i. t. d. Bil je prav marljiv, delaven in učen mož in radi tega tudi obče spoštovan; bil je znan po slovanskem svetu.
{{razprto|Dobrovsky}}, res začetnik boljega jezikoslovstva slovanskega, je l. 1809. pervič in leta 1819. drugič dal na svitlo svojo izverstno slovnico {{razprto|„Lehrgebäude der böhmischen Sprache“}} ter je nekoliko spremenil češki pravopis. Jednako misel je na Štajerskem snoval '''Peter Danjko''' (Dainko). Rodil se je Danjko leta 1787. blizo Radgone. Zadnje leta je bil častni korar, konzistorijalen svetovalec, dekan pri Velikej Nedelji in poslavljen z „zlatim križcem s krono“. Zamerl 22. februarja 1873. v visokej starosti. Jeden bolj rodovitnih in zasluženih pisateljev ovega časa med štajerskimi Slovenci. Priobčil je razna dela, tako {{razprto|„Začetek slovenskega učenja“}} leta 1816. Leta 1822. je v Radgoni spisal in leta 1824. v Gradecu na svitlo dal slovnico v štajersko-slovenskem podnarečji, naslovom: {{razprto|„Lehrbuch der windischen Sprache.“}} Ker se mu je „bohoričica“ v slovenščini preveč pomanjkljiva zdela, ji je nekaj pismenk pridjal, katere vendar niso dopadale Slovencem. Razun nekaterih manjših pobožnih knjig Danjkovih se v tej pisavi ničesar ni tiskalo. Prenaredbe so nekoliko po cirilskih pravilih, a nič kaj lepe. Razun tega je rabil ê za é in y za ü, i.t.d.
Še Metelku ova novotarija. ni bila všeč, čeravno je on sam kasneje nekake nove čerke nasvetoval.
Znano nam je v občem, da pismo latinsko ne zadostuje za vse glasove, ki jih imamo v slovenščini in posamezni so si tedaj pomagati hoteli. Nastali so razni nasveti, nastala je kasneje, posebno radi „metelčice“ abecedna vojska, o katerej hočemo še govoriti. Oni Metelko, ki je kasneje sam svoje „čirečare“ nasvetoval, je rekel o Danjku: „Schon Pater Marco versuchte dem Mangel abzuhelfen, aber es gelang ihm so wenig, wie dem Peter Dainko ...“ in „hätte sich Dainko mehr an {{prelom strani}} den Schmigoz gehalten; allein — quilibet abundet in sensu suo.“ Tedaj nekako pravdanje uže tukaj. Sploh pa ga ni naroda, ki bi v svojem slovstvu ne bil imel jednake „čerkarske pravde“. Imeli so jo Latinci, Italijani, Angličani; Čehi, Serbi i. t. d. kaj čuda, da smo jo tudi mi imeli! Italijanska, ki jo je sprožil Trissino l. 1524. v Rimu, je geslo dala učenemu Čopu. Borba je bila huda; „metelčica“ je propadla, a ona je vsaj živela — „danjčica“ pa še tega ni.
V občem pa Danjkova slovnica vendar le hrani nekako veljavo. Veščak je na dalje izdelal in priobčil {{razprto|„Slovenische Sprachlehre für Deutsche“}}; nabiral delj časa za „nemško-slovensko-latinski slovar“; priobčil {{razprto|„Zbirko narodnih in cerkvenih pesni na Štajerskem“}} in {{razprto|„Posvetne pesni med slovenskim narodom na Štajerskem.“}} Prestavil je povest {{razprto|„Izidor“}} in podal svojim sorojakom precej dobro delo {{razprto|„Čbelarstvo“}}, leta 1831. Mimo tega še nekaj pobožnih knjig.
Ostra veda se je med jugom vpeljala po Slovencih, ki so o nekdaj v obče z neko posebno ljubeznijo gojili znanosti jezikoslovne. Tako se v tej dobi izvanredno odlikuje mlajši verstnik Vodnikov {{razprto|Jernej Kopitar}}, kojega nazivlja učeni Mat. Čop: „europaische Celebritaet“, kojemu pravi Miklošič: „sagacissimus philologus, vir celeberrimus“ in koji je bil po J. Grimmovih lastnih besedah „monstrnm scientiarum“.
'''Jernej Kopitar''', slavni jezikoznanec slovenski, sin kmetskih starišev, se je rodil 21. avgusta 1780. v Repnjah, vasi Vodiške duhovnije na Kranjskem.
Ko vidi oče, da sin ni slabe glavice in da ga nauk veseli, pelje ga, devet let starega pastirčka v Ljubljano, kjer se je potem tako dobro učil, da pervo malo šolo za pol leta dokonča, v tretji pa je bil uže pervi izmed vseh. Tudi v viših šolah so ga vedno med perve šteli.
Takrat živeči blagotvornik slovenski, baron {{razprto|Žiga Zois}} vzame odraslega v hišo za učenika svojemu sestrincu. Ko sestrinec na Dunaj odide, priderži blagi dobrotnik Kopitarja, {{prelom strani}} kateri se mu je bil neizrekljivo prikupil po učenosti in vedah, za svojega tajnika in knjižničarja. Kar je bil Mecena Horacu in drugim pevateljem latinskim, to in še več je bil baron Žiga Zois Vodniku, Kopitarju in mnogim tedanjim pisateljem slovenskim. Pri njem si je bil Kopitar opomogel do velike učenosti in premožnosti. Ker se je Kopitarju sedaj še bolje godilo, nego prej, ostane pri Zoisu po doveršenih šolah gimnazijskih in licejskih še osem let, od leta 1800 do 1808. Med tem časom se je samotež učil mnogoverstnih, koristnih in lepih naukov. Navadil se je francoski, italijanski, angleški in se tudi z naravoznanstvom in prirodopisjem marljivo pečal. Posebno veselje pa je imel do greškega. Po latinsko je znal pisati, da malokdo tako. Da tudi slovenščine ni zanemarjal, to se ve in delovanje njegovo spričuje, da je uže leta 1808. dokaj poznal vso slovanščino.
Dokler je bil še pri baron Zoisu, je prihajal Zoisovi rodovini slovenščine razkladat naš pervi pesnik {{razprto|Valentin Vodnik}}. Leta 1806. pusti vojaški poveljnik Bellegarde, po odhodu v Kotor, svojo hčerko ž njeno učenico vred v Ljubljani in ker se ove dve niste razumele slovenskim ljudom, ju je, na poziv, poučevati pričel naš Kopitar. Ker pa nima pripravnih bukev, za to si mora sam spisovati pravila slovnična. Vodnik je isti čas uže spisoval svojo slovnico in ker je le odlašal, da jo priobči, za to mu Kopitar smehom trikrat zažuga, da ga bode on prehitel. Vodnik se temu žuganju posmehuje ali njegova nevera spodbuja mladega Kopitarja tako, da začne Vodniku vkljub nemško-slovensko slovnico spisovati. Tako je nastalo pervo njegovo slovstveno delo vsled borbe z Vodnikom, kterega je v listih do svojih prijateljev rad obiral, dasiravno se ž njim očitno ni nikdar prepiral.
Leta 1808. je bila slovnica v Ljubljani uže natisnena in tako dobro sestavljena, da je ni bilo boljše. Naslov ji je: {{razprto|„Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten, Steyermark. Laibach bey Wilhelm Heinrich Korn}}, 1808.“ 8. str. 48 uvoda in 460 strani. V {{prelom strani}}
| |||