Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 807:
Veselejše dnove naše narodne probuje bi smeli z nekako pravico tudi s {{razprto|Zoisom}} pričeti, kajti brez Zoisa bi se ne bilo toliko pisateljev vzbudilo in tudi tisti, ki bi se bili, bi ne bili mogli tako vspešno delati. On je naš pravi „mecen“, podpiratelj ove dobe slovenskega slovstva, vzbuditelj Kopitarju in Vodniku in uže to mu je velika zasluga za narod slovenski.
{{prelom strani}}
'''Žiga baron Zois''' se je rodil leta 1747. v Terstu. Njegov oče Mihael Angelo Zoja je bil Lombard iz Bergama, ki se je kot premožen kupec preselil v Terst ter si pridobil tako premoženje, da se mu je posrečilo najeti ali nakupiti rudnike po Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Skerbna cesarica {{razprto|Marija Terezija}} ga je poplemenitila in ga radi patriotizma do Avstrije iz prostega stanu v baronski stan povzdignila. Ko je namreč Avstrija, časom Marije Terezije, po sedemletni vojski zdihovala v veliki denarni stiski, je Mihael Angelo Zoja blagodušno 40.000 gld. položil na oltar domovini. Tako redko domoljubje, koje bi nam moralo biti v izgled, je svitla cesarica obdarila s tim, da ga je poslavila z baronskim stanom in ker se „Zoja“ (po toskanskem narečji „gioja“ „biser“) veli „Edelstein“ se je Zoja imenoval baron Zois Edelsteinski. Sina sta mu bila slavni Žiga Zois, čegar zasluge za slovenski narod so neumerljive in Karol Zois, učeni botanik.
Angelo Zois se preseli v Ljubljano, kjer je mladi Žiga perve šole doveršil. Kasneje se je učil na viteški akademiji v mestu Reggio. Tam se je seznanil z italijanskimi pesniki in si mnogo pridobil v dober okus in presojo. Na to pride domu, postane kupec ter se mora ob enem učiti raznih znanosti. Učitelja sta mu bila verlo znani matematik {{razprto|Gruber}} in {{razprto|Maffei}}. Kupčija z železom se je vedno bolj razširjala in Zoisovo ime je bilo uže poznano in to radi mogočstva in radi učenosti. Učena društva so ga imenovala svojim udom. Mnogo se je pečal z natoroznanstvom in sploh z vedo ter svojo hišo odperl našim pisateljem: Kumerdeju, Japeljnu, Linhartu, Vodniku, Kopitarju in drg.; vsa inteligencija ljubljanska se je tam shajala. Vsim je bil bogati in blagi Zois prijazen in dobrohoten. Umerl je leta 1819. 10. novembra; zadnja leta je mnogo terpel. Tergalo ga je po kosteh in ga tako sključilo, da se je le v posebnem vozičku po sobah svojih vozariti zamogel. Ne samo navduševal, podpiral in spodbujal je naše duševne moči in jim bil dobrotnik, prijatelj in oče — temuč tudi njih spise je ostro kritikoval ter samostojne sestavke priobčeval. Tako se je takrat {{prelom strani}} trudil milijonar v prospeh materinščini naši. Ondi, kjer ni denarne pomoči, mora ves trud domoljubov brez vspeha ostati in taka bi se bila morda pač tudi Vodniku in drugim pisateljem godila, ko jim ne bi bil bogati, za svoj narod goreči Žiga Zois s svojo podporo na strani stal. Združena moč vseh teh rodoljubov je postavila še le terdno podlogo slovenski omiki in zasejala rodovitno seme, ki je vedno gosteje in obilniše poganjalo, dokler je naša narodnost, naše pisemstvo pred poginom vsaj nekoliko zagotovljena bila.
Ime {{razprto|„Žiga baron Zois-a“}} pa ostane z zlatimi pismenkami v zgodovini domovine naše; kdor je storil to, kar on, živel bode v hvaležnem spominu, dokler bode naroda slovenskega kaj! —
Po Zoisovi in Vodnikovi smerti so se pisatelji nekako razkropili, a tudi tu imamo mnogo mož, kojih imena hočemo hvaležnostjo zabilježiti:
'''Franul Vinko de Weissenturn''', dr. v Terstu, ki je prestavil leta 1811. Kopitarjevo slovnico v italijanski jezik, naslovom: {{razprto|„Saggio grammaticale Italiano-Cragnolino, composto da Vincenzo Franul de Weissenturn, dottore di legge. Trieste, 1811“}}, 8. strani 355. V praktičnem oddelku je ponatisnen Linhartov „Matiček“. V prikladi majhen slovarček.
'''Zalokar Janez''', rojen 26. junija, leta 1792. v Šmarjeti pri Vinici na Dolenskem; duhovnik in zadnja leta oskerbnik kmetijskega verta v Ljubljani, kjer je umerl 7. septembra, leta 1872. v visokej starosti. Spisal je {{razprto|„Nauk od slovenskih čerk“}}, 1825.; {{razprto|„Nauke in molitve za mladost“}}, 1825.; {{razprto|„Kratko poučenje v keršanskih resnicah“}}, 1826.; {{razprto|„Nauk o gospodarstvu“}} ter tudi nabiral gradivo za slovensko-nemški slovar.
'''Verdinek Jurij''', duhovnik (1820), spisal mnogo pobožnih knjig, kojim je jezik nekako slab.
'''Ješenak Janez''', duhovnik (1821.), spisal: {{razprto|„Bukve za pomoč inu prid kmetam, vkup zložene za Slovence.“}}
{{prelom strani}}
'''Barla Mihajel''', (1823.) Slovenec iz Ogerske; protestantski pastor; priobčil blizo 600 pesen, naslovom: {{razprto|„Krszcsanszke nove peszeme knige szpravlene evangye1iesanszkim gmainam.“}}
'''Krempelj Anton''', duhovnik, rojen leta 1790. pri Radgoni, umerl 1844. Priobčil nekatere molitvene knjige in dva zvezka pridig. Najvažnejše njegovo delo je pa {{razprto|„Dogodivščina štajerske zemlje“}}, kije v obče precej dobro osnovana. Njegov jezik pa je terd, okoren in slab. Po vsej pravici mu poje Prešeren:
„Nisi je v glavo dobil, si dobil le slovenščino v kremplje; Duh preonemčeni slab, voljni so kremplji bili.“ —
'''Bedenčič J.'''; župnik pri sv. Petru v Ljubljani; spisal in priobčil nekatere knjige pobožnega zerna.
'''Dolinar Luka''', župnik, rojen v Loki na Gorenskem, leta 1794.; umerl 24. avgusta 1863. Spisal {{razprto|„pesme za celo leto“.}}
'''Baraga Friderik''', rojen v Dobernčah na Dolenskem 29. junija leta 1797.; kaplan pri Kranji in v Metliki; zadnje leta misijonar v Cincinatu, v Ameriki. Spisal {{razprto|„dve duhovne pesni“}}, v katerih ne jemlje nobenega ozira na lepoto jezika in stihotvorstvo in še nekatere druge knjige pobožnega zapopadka. Umerl 19. januarja 1868.
Posebno pa se odlikuje na Goriškem Stanič in na Koroškem Ahacelj in Andrejaš.
'''Stanič Valentin''', (Stanig), rojen 12. februarja l. 1774. v Bodreži, prav prijetni vasi na levem bregu Soče, četert ure nad Kanalom. Perve šole doverši v Gorici in ide v tretji razred v Celovec, kjer mu je bil Ahacelj sošolec. Oba jednih misli, krepkega dela. Višje šole je obiskoval v Solnogradu. Posvečen v mašnika, pride kaplan v Banjšico na Goriško. Leta 1819. je postal korar in l. 1828. višji ogleda ljudskih šol goriških. Zamerl 29. aprila 1847.
Krepko je zmiraj podpiral slovensko slovstvo. Ker je takrat le malo knjig v Gorici vdobiti bilo, si jih je iz druzih {{prelom strani}} slovenskih krajev naročeval in jih posebno slovenskej mladini razdajal, kar je slovenskemu knjigoterštvu mnogo koristi donašalo. Nad lepim petjem je vsigdar veselje imel in zatorej je tudi sam od časa do časa kako manjšo pesnico zložil in zapel.
Spisal je: {{razprto|„Pesm per predomišlovanji Jesusoviga terplenja“}} 1807.; menda prevedena iz latinskega. Razdelil je to knjigo med narodom, ki ovo pesen še vedno popevlje. Dalje {{razprto|„cerkovna pesm“, „pesme za kmete ino mlade ljudi“}} in {{razprto|„na moje lube šolarje in šolarce.“}} Večidelj ovih pesni ima v predmet kmetova opravila, prošnje za lepo vreme, za dež, pšenico; pesni o mlatvi, o seji i. t. d. Izvirnih malo; večinom le prestave iz nemškega. Naj lepša je {{razprto|„pesen od deklice, katera je v šolo hodila“.}}
Na dalje je sestavil molitveno knjigo, ki je pa v jezikoslovnem oziru vse graje vredna. Pomisliti moramo, da je pisana leta 1826., tedaj časom, ko so bili Vodnik, Kopitar, Ravnikar in drugi pisatelji našo slovenščino uže dosta vgladili in jo tako očedili, da so isti čas ravno duhovni pisatelji na Kranjskem prav lepo slovenščino pisali; ali Staničeva knjiga ni samo prepolna germanizmov, nego tudi slovničnih napak je mnogo v njej; da, niti pravopis ji ni pravilen in dosleden. Tako n. p. piše: dodelen, nass, cerku, molitu, aifer, vus, usih, hčast, vondajavic, pomozg i. t. d.
{{razprto|„Drugi perstavik starih ino novih cerkvenih ino drugih pesm“}}, 1826. in {{razprto|„Druge pesme za kmete ino mlade ljudi“}}, 1838. Tu so prestave iz Hölty-ja, Bürger-ja, Stollberg-a, Mathissohn-a, Blumauerja, Voss-a in drugih nemških pesnikov. O estetični veljavi teh pesnic nam ni treba govoriti; uže nemški proizvod večji delj ni bil kaj prida, potem si lehko vsak misli, kaka mora nepravilna prestava biti. Na dalje je prestavil po Bürgerju: {{razprto|„Cesar in prelat“}} in iz nemških bukvic monakovskega društva zoper mučenje živali „kratke povesti“.
Opravil je Stanič, da se je počela v Gorici {{razprto|„šola za gluhoneme“}} leta 1842. in se poganjal, da bi se osnovala {{prelom strani}} pri Slovencih {{razprto|„družba miloserčnosti do živali“}}. Pa še veliko več dobrega je storil; bil je jako blagega in ponižnega serca, vedno priljuden in vesel; rad se je šalil in kaj poštenega zapel, kar nam tudi kaže njegova pesen {{razprto|„o vinski terti“}}, ki jo je zložil štiri leta pred smertjo. Zanimiv je pristavek, ki ga je pridjal tej pesni, ko jo je „Novicam" poslal. On piše: „Vaš preprijazni spomin me je, mojstra-skaza v pesništvu tako navdušil, da sem se še jenkrat spravil na „pegaza“; sprejmite to drobtinico, a ne sodite jo preostro, kajti pojem le, kakor mi serce veli; ušesa so mi jedino merilo, in slovnica mi ni zmiraj v glavi.“
Napak mu resnično ne smemo preostro očitati, kajti pomisliti moramo, da po lastnih mu besedah ni bil pesnik, ampak le pevec; petje mu je bilo višje vrednosti nego podložena beseda. Želel je, da se petje razširi in to željo je tudi dosegel. V občem pa ima Valentin Stanič mnogo zaslug za goriško-slovenski narod; pohvaliti nam je njegovo plemenito serce, dobro voljo, njegovo vztrajnost in delavnost ter reči: „Poštenjak si bil; storil si mnogo za naš narod, več nego je bila tvoja dolžnost. Hvaležen ti bodi spomin!“
'''Ahacelj Matija''', rojen 24. svečana 1779. v št. jakobskej fari, v rožni dolini na Koroškem, in zamerl kot gimnazijski profesor za matematiko, kmetijstvo in naravopisje, dne 23. novembra 1845. v Celovcu. Sam je sicer le malo v slovenskem jeziku spisal, a bil je od nekdaj Slovencem naj bolj iskren prijatelj in podpornik. Ko je pokojni knez Anton M. Slomšek kot bogoslovec leta 1822. v celovškem semenišči slovenščino predaval, se je uže Matija Ahaeelj, kot iskren rodoljub slovenski in takratni licejalni učitelj, temu napredku zelo vradostil. Ko se je pa Slomšek kot spirituval v Celovec povernil, je bilo Ahaceljnovo veselje popolno. Veselo sta si roke podala in Slomšek je na Ahaceljnove stroške vse slovenske bukve za semenišče nakupil, kolikor se jih je le dobiti dalo. Uže takrat sta osnovala ta dva moža nekako malo {{razprto|„slovstveno slovensko družbo“}}. Od časa do časa so se zbirali celovški {{prelom strani}} slovenski rodoljubi in bližnji sosedje v Ahaceljnovi gostoljubni hiši ob večernih urah, so tamkaj novo izdelane sestavke in pesni brali in jih po vzajemni kritiki popravljali in likali. Tako so delale marljive čebelice!
Tudi Ahacelj je bil po izgledu svojega prijatelja Staniča v lepo petje ves vnet in izdal je leta 1838. lepo zbirko naslovom: {{razprto|„Koroške ino Štajerske pesme, enokoljko popravlene ino na novo zložene; na svetlo dal Matija Ahacel, cesarsk, kraljev vučenik v celovških viših šolah.“}} Zbirka je bila leta 1838. pervikrat, istega leta „pomnožena“ drugikrat in leta 1855. „zopet pomnožena“ tretjikrat ponatisnena. V prilogi so napevi raznim pesnicam. V predgovoru navdušuje v lepo petje ter pravi „lepo vas prosim, ljubi bratje in sestre slovenskega rodu, posebno vas mladenče in mladenčice, opustite gerde pesni. Nikar gerdo, temuč le pošteno petje vam pravo in stanovitno veselje daja. Pojte le, pa pojte pošteno in najte, da se vaših pesnic slavni glas po dolinah razlega, po hribih razodeva in po gorah do nebes vzdiguje.“ V zbirki, ki ima še dandenes veljavo, so delom
staro-narodne v popravljeni obliki in delom nove, koje so zložili mimo Anton M. {{razprto|Slomšeka}} in Mih. {{razprto|Andrejaša}} tile možje: {{razprto|Fel. Globočnik, Hasnik, Krumpak, Jože Lipold, Jak. Strašek, Orožen, Urek in Vodušek.}}
'''Miha Andrejaš''', (Andreaš) je bil sin slovenskih kmetskih staršev in je prinesel ves trojni dar narodnega petja s seboj na svet. Bil je namreč samouk, ki se je rodil v rožni dolini na Koroškem, 28. septembra 1762. Izučil se je najprej tkalčije, potem še le samotež brati in pisati pa tudi pesni in popevke kovati. Ob delavnikih je tkal, ob praznikih in nedeljah pa prebiral knjige, zlagal slovenske pesni „od svojega živenja“ in druge posvetne in pobožne pa tudi poučne. Bil bi to pravi slovenski Hans Sachs. Dvajset let po smerti tega samouka — umerl je leta 1821. — je doletela dve izmed njegovih pesnic „večerno“ in „nedelce“ čast, da ju je ponemčil sloveči nemški pesnik Gabr. Seidl in popisal tudi njegovo živenje.
{{prelom strani}}
Še marsikaterega vlastenca stare dobe bi lehko imenovali, ki je samostojno po „svoje“ obdeloval pisemstvo naše, a omeniti hočemo le še imena treh mož, ki so starejim sorojakom še v spominu.
'''Kvas Koloman''', od leta 1823. profesor vseučilišča v Gradecu; rojen 29. novembra 1790. na spodn. Štajerji. Pravi vlastenec stare dobe, ki je spisal {{razprto|slovensko slovnico}}, katera je ostala v rokopisu. Zamerl leta 1867.
'''Bonca J.''', oče frančiškan pri Gorici, učitelj orijentalnih jezikov v samostanu na Kostanjevici. Bavil se je mnogo s slovenščino, ali tudi njemu ni bil dar napredka.
'''Veriti France''', rojen leta 1771. v Vidmu od terdih italijanskih staršev in tedaj nekak slovenski „Chamisso“. Spoznavši potrebo popolnega znanja slovenskega jezika, se je leta 1800. z vso marljivostjo tega dela poprijel. V treh letih se je slovenščine popolnoma naučil, da ni samo slovenski govoril, temveč tudi kmalo prav gladko slovenščino pisal. Njegova dela so: {{razprto|„Življenje svetnikov“}}, štiri knjige; pervič l. 1828. in drugič l. 1831. natisnene; {{razprto|„Razlaganje sv. evangeljev za vse nedelje in praznike“}}, 1830.; {{razprto|„Keršansko-katoliški nauk za odrašene ljudi“}}, 1834; na dalje povest {{razprto|„Feliks na poti“}}. Jedno poslednjih del je bilo: {{razprto|„Perpravljenje k smerti“}}, ki je leta 1841. na svitlo prišlo. Razun tega je marljivi in čestitljivi mož še veliko druzega zgotovil, kar se nam v rokopisih hrani. Beseda mu je precej vglajena, lehko umljiva, ne preolišpana, modro osnovana. Zamerl je mnogozasluženi Veriti 16. julija leta 1849. kot korar v Novomestu na Dolenskem.
čeravno je prišlo po vsej naši domovini še precej pobožnih knjig, poučnih spisov in strokovnjaških razprav na svitlo, je vendar le v letih od 1817. do 1830. veselje za slovensko pisanje nekako omagovalo. Naj važnejše slovstveno delo v tej dobi pa je brez dvombe bila Metelkova slovnica. Le njej se imamo zahvaliti, da je slovenski jezik v tako kratkem času tako čist in v svojih pravilih doveršen postal, kakor morebiti {{prelom strani}} nobeno drugo slovansko narečje. Treba je, da si tedaj Metelkovo delovanje nekoliko bolj ogledamo.
'''France Serafin Metelko''' se je rodil 14. julija l. 1789. v Škocijanu pri Dobravi na Dolenskem. Šolal se je v pervo v Novomestu in potem v modroslovskih šolali v Ljubljani. Bilo je o francoski vladi, ko vstopi l. 1810. v bogoslovje „comme eleve des ecoles centrales d' Illyrie.“ Privadil se je nemščine, francoščine in uže prej italijanščine. Za mašnika posvečen leta, 1814. pride kot kaplan v Gorje in od tam uže leta 1815. za stolnega kaplana v Ljubljano. Istega leta postane duhovni voditelj v semenišči, kojemu je bil vodja M. Ravnikar.
Takrat je nastala občna želja, da se zopet ustanovi stolica za slovenščino. Uže so imeli tako učilišče v Gradecu, kjer je slovenščino poučeval Janez Nep. Primic in tudi v domačiji se je posrečilo Ravnikarju, Kopitarju in Zois-u jednako stolico ustanoviti. Metelko je bil leta 1817. pervi očitni učenik slovenskega jezika in na to tudi vstopi med profesorje licejske. Po smerti Vodnikovi je ob enem sloveniti začel vladne ukaze in razglase ter začasno učil italijanščino na liceji.
Razun tega je uže leta 1818. sam od sebe jel pripravnike za ljudske šole učiti, kako je brati in pisati jezik slovenski in kako je to razlagati učencem na kmetih.
Metelko je učil brez pripravne knjige; Vodnikove slovnice si ni upal rabiti in Kopitarjeva mu je bila nekako preobširna. V občem je takrat misel živela, naj se Slovanom, pisajočim z latinico, pomnoži njihova abeceda po azbuki. Zastopal je to misel uže prej {{razprto|Jan. Žiga Popovič}} in sedaj {{razprto|Janez Primic}} na Štajerskem in {{razprto|Jernej Kopitar}} ter {{razprto|France Bilec}} (1784.—1824.) na Kranjskem. {{razprto|M. Ravnikar}} pa je naklonil Metelka v ustanovitev nove abecede. V ta namen so se leta 1820. sešli na Dunaji: Dobrovsky, Kopitar, Ravnikar, Metelko, Kalister, Šlakar in posvetovali so se o napravi jedinega slovenskega in celo občeslovanskega pravopisa. Uže Dobrovsky je spremenil češki pravopis in tudi Metelko skuša sedaj napraviti primerne čerke za slovensko pismo.
{{prelom strani}}
| |||