Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 876:
Metelko je učil brez pripravne knjige; Vodnikove slovnice si ni upal rabiti in Kopitarjeva mu je bila nekako preobširna. V občem je takrat misel živela, naj se Slovanom, pisajočim z latinico, pomnoži njihova abeceda po azbuki. Zastopal je to misel uže prej {{razprto|Jan. Žiga Popovič}} in sedaj {{razprto|Janez Primic}} na Štajerskem in {{razprto|Jernej Kopitar}} ter {{razprto|France Bilec}} (1784.—1824.) na Kranjskem. {{razprto|M. Ravnikar}} pa je naklonil Metelka v ustanovitev nove abecede. V ta namen so se leta 1820. sešli na Dunaji: Dobrovsky, Kopitar, Ravnikar, Metelko, Kalister, Šlakar in posvetovali so se o napravi jedinega slovenskega in celo občeslovanskega pravopisa. Uže Dobrovsky je spremenil češki pravopis in tudi Metelko skuša sedaj napraviti primerne čerke za slovensko pismo.
{{prelom strani}}
Med tem je zložil po Dobrovskega slovnici novo slovensko slovnico, kojo je priobčil leta 1825. naslovom: {{razprto|„Lehrgebäude der slovenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen. Laibach, Eger, 1825.“}} 8. str. 296. Vse, kar je pozneje slovniškega pisanja, ima Metelkovo v podlogo in kdor koli se je želel dopolno izučiti slovenščine, se je moral lotiti tudi Metelkovega dela. Njena krepost ostane stanovitna; ona je skoz in skoz globoko premišljena. Veselo so jo sprejeli in vsestransko presojevali: Slomšek, Jarnik, Kopitar, Dobrovsky in Šafařik. Kako osodo pa je imela njegova pisava {{razprto|„metelčica“}}, hočemo kasneje govoriti; tu le daljni vspeh verlega Metelka.
Da se mladina novemu čerkopisu privadi, spiše Metelko: {{razprto|„Abecednik za slovenske šole v c. k. deržavah. V Ljubljani}}, 1829.“ in {{razprto|„Abecednik nemško-slovenskizašole v c. k. deržavah; v Ljubljani}}, 1830.“ Da bi pa manjšim potrebam ustregel, spiše malo slovnico: {{razprto|„Slovenische Sprachlehre. Ein Auszug aus dem Lehrgebäude der slovenischen Sprache im Königreiche Illyrien, für Anfänger, Lehramts-Präparanden und Lehrer an den slovenischen Volksschulen“. Laibach}}, 1830.
Spoznavši, da je treba, da se uče tudi drugi nauki v materinem jeziku, priobči leta 1830. iz nemškega preloženo knjigo: {{razprto|„Številstvo za slovenske šole v c. kr. deržavah“}}, pisano v „metelčici“. Tihemu potoku podoben je tudi med abecedno vojsko marljivo pisaril ter v „bohoričici“ priobčil {{razprto|„Beri1o za male šole na kmetih“}}, Dunaj, 1834. in {{razprto|„Berilo za drugi klas malih šol na kmetih“}}; v Terstu, 1846. Javno je tedaj uže zopet rabil „bohoričico“, v katerej je spisoval do leta 1847. Tako je leta 1847. ravno v „bohoričici“ priobčil iz francoščine preloženo knjigo: {{razprto|„Serce ali spoznanje in zbolšanje človeškiga serca, katero je ali božji tempelj ali pa hudičev berlog.“}}
{{prelom strani}}
Po ustavi leta 1848. je nova svoboda napočila in prosteje gibati so se jeli tudi Slovenci. Na Dunaji se jaderno ustanovi družba „Slovenija“, v Ljubljani pa {{razprto|„društvo slovensko“}}. Pervi je bil predsednik dr. Miklošič; drugemu naš dr. Blehveis. „Slovensko društvo“, kojemu je tudi pripadal Fr. Metelko, je sklenilo, da izda slovenski slovar, v kar prepusti Metelko Vodnikov slovar s svojimi spiski vred. Med tem pa je Metelko, svest si obljube, da hoče vedno pospeševati razvoj jezika našega, priobčil: {{razprto|„Anhang der Vorrede des Lehrgebäudes der slovenischen Sprache, vom Professor Fr. Metelko.“}} V tem pristavku sta 2. in 3. {{razprto|„brizinski ali karantanski spominek“}} in {{razprto|„eva11ge1ij sv. Joana.“}}
V miru je Metelko naj rajši pečal se s slovenščino; marljivo je prebiral časnike in knjige, vzlasti slovenske. Slabel je telesno na očeh, nikakor pa na duhu. Vidi se to uže iz tega, da je poslednji dve leti svojega službovanja bil jako delaven. Ker je slovenščino učil le še v dveh viših razredih, je pa v zborih „zgodovinskega društva“ pogostoma govoril iz slovstva slovenskega in zgodovine njegove. Govoril je Metelko le-tu po nemški in ob kratkem so se naznanjale omenjene tvarine po {{razprto|„Novicah“}} leta 1857.; obširnejše pa po {{razprto|„Mittheilungen des historischen Vereines“}}. Mnogo spisov je zagledalo beli svet. Konečno jame pešati in boleha skoraj dve leti. 27. decembra 1860. mirno zaspi. Ž njim je
ugasnila velika zvezda na obnebji slovenskega slovstva. Njegovo ime se bode vedno lesketalo v zgodovini našega slovstva in hvaležnim sercem se ga bodejo zanamci spominjali.
Bil je prijatelj čiste slovenščine; mešanica iz vseh narečij mu je bila krivica nad častitljivim jezikom slovenskim. Jezik mu ni bila igrača, ki bi ga vsakdo šemil po praznih domišljijah; jezik mu je bil dar božji. Spoznaval je, da je treba čistiti, likati, izobraževati jezik naš. On sam je napredoval „korak za korakom“ in delal je do svoje sive starosti, podoben „tihemu potoku, ki rosi lepe senožete in ravne polja“.
{{prelom strani}}
Treba je, da si še ogledamo osodo „metelčice“ in da nekoliko pojasnimo slovensko:
'''„Abecedno vojsko“'''. Zlasti od leta 1825. prihajale so na dan bukve, pisane v dokaj lepi slovenščini. Marsikterega izmed svojih učencev je Metelko zbudil in hitro so se tudi nekoji poprijeli njegove nove abecede. Pervi, ki je pisariti jel o in v „metelčici“, je bil '''Janez Zalokar''' (1792.—1872.); drugi, ki je pisal nekoliko v „metelčici“, bil je '''Blaž Potočnik''', (1799.—1872.), ki se je pridružil {{razprto|„krajnski čbelici“}}. Tretji je bil '''France Jelovšek''', ki je v družbi z U. Jerinom in Burgerjem priobčil v novem pismu {{razprto|„Kerščanski nauk zaslovenske šole“}}, 1831. Rodil se je leta 1793. v Ljubljani ter zamerl v Novomestu leta 1868. Zapored so prihajale šolske knjige v novem čerkopisu na svitlo. Vlada sama je podpirala to početje in pripustila „metelčico“ v deržavne šole. Množili so se pisatelji in skerbeli ne le za šolsko mladino, tudi za prosto ljudstvo, za narod slovenski. Med njimi je bil goreč Metelkovec '''Jože Burger'''. Rodil se je 31. marca l. 1800. v Krašnji ter umerl kot župnik 24. junija leta 1870. v Šmartnem pri Litiji. Poslovenil ter večinom v „metelčici“ priobčil je razne knjige, tako: {{razprto|„Nedolžnost preganjana in poveličana, povest iz pisem Kr. Šmida,“}} 1832.; {{razprto|„Evstahij, povest iz pisem Kr. Šmida,“}} 1832.; {{razprto|„Pomoč v sili, po Krist. Šmidu“}}, 1832. in {{razprto|„Premišljevanje sv. Terezije.“}} Priobčil je ob enem duhovite sestavke takrat slovečega pridigarja ljubljanskega '''Anton Pekec'''-a, rojenega v Stopičah, 1803.; umerlega v Ljubljani 1833.
Množili pa so se tudi neprijatelji „metelčici“. Pervi, ki je očitno, vendar ne s pravim imenom vzdignil se proti „metelčici“, bil je {{razprto|„Horatius“}}, t. j. dr. Jakob Zupan, ki je oster spis priobčil v „Carinthiji“ leta 1831. naslovom {{razprto|„Cirillisirung des windischen Alfabetes“}}. Koj mu odgovori '''J. Burger''' ter pravi, da ima nova pisava uže mnogo pripadnikov in sicer na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. {{prelom strani}} V novo se mu '''Zupan''' oglasi ter mnogo piše v imenovanem časopisu o pravopisu, o abecedi, o posameznih čerkah, o Metelkovi „žabi“ (x) i. t. d. Odgovori mu vodja Metelkovcev Burger. Pričela se je tedaj vojska na Koroškem, kedar je dr. '''Fr. Prešeren''' v drugem zvezku „krajnske čbelice“ v zabavljici {{razprto|„nova pisarija“}} na Kranjskem poprijemal presilno književno in nravno čiščenje, purizem, v prozi in poeziji. Ločili so se tako slovenski pisatelji po duhu, ločili so se po čerki. Eni so pisali v „danjčici“, drugi v „metelčici“ in eni pa — in teh je bilo največ — v „bohoričici“ n. pr. '''Albreht''', prošt v Novomeški, r. 1782., umerl 20. novembra 1848., '''Ziegler Janez''', (Ciglar) župnik v Višnjigori; r. 1792. pri Ljubljani, umerl 11. aprila 1869., '''Baraga Friderik, Veriti''' in drugi. V to izide leta 1832. v Gradecu nova slovnica in nov slovar, spisal '''Anton J. Murko''', doht. sv. pisma in učitelj; naslovom: {{razprto|„Theoretisch-practische Sprachlehre für Deutsche, nach den Volkssprecharten der Slovenen in Steiermark, Kärnten, Krain und Ungarns westl. Districten“}} in {{razprto|„Slovenisch-deutsches und deutsch-slovenisches Handwörterbuch“}}. Slovensko-nemški del l. 1832. in nemško-slovenski leta 1833. V slovnici strogo napada „metelčico“ in se opravičuje, zakaj da je rabil „bohoričico“. Veselim sercem naznani to delo v „Carinthiji“ l. 1832. {{razprto|„Ljubomir“}} t. j. '''Anton M. Slomšek''' ter pozdravlja zopet „bohoričico“. Leta 1832. izide v Celovcu '''Urban Jarnikova''' knjiga {{razprto|„Versuch eines Etymologikons“}}. Jarnik je bil sicer prijatelj Metelkove slovnice, a nasprotnik njegovej pisavi, tedaj priobči delo v „bohoričici“. Tudi Murko poprime za pero ter ostro piše proti novotarijam; med drugim pravi: „Štajerski Slovenci smo bili s Kranjci lepo združeni v pisavi, kakor smo v govoru; zdaj pa se vzdiguje neka književna razlika, kakor stena kitajska, ki proti nas razdeliti, kar ni in ne more dobro biti ne na jezikoslovno ne na ljudsko omiko.“ Tako je z besedo in djanjem na Štajerskem poderl „danjčico“ in ob enem „metelčico“ A. J. Murko; na Koroškem djansko {{prelom strani}} Urban Jarnik in ondi pričeto „abecedno vojsko“ sklenil je Ljubomir. Pa komaj potihne ta boj na Štajerskem in Koroškem, kar se vname še huje na Kranjskem.
Na Kranjskem je „metelčico“ hudo pičila takrat izhajajoča {{razprto|„krajnska čbelica“}}, ki se je posluževala „bohoričice“ in je tudi naravnost poprijemala novo pisarijo. Uže v 3. delu spusti {{razprto|dr. Fr. Prešeren}} nekatere „seršene“ in v sonetu {{razprto|„čerkarska pravda“}} se sproži na novo vojska. Tudi drugi Slovani so se sedaj vtikali v ta boj, tako n. pr. '''Ladislav Čelakovsky''' (1799.—1852.), katerega spis proti „metelčici“ je priobčil učeni '''Matija Čop''' (1797.-1835.) v „Ulyrische Blätter“, 1833. Čopove opombe bile so klic na boj in res se oglasijo Metelkovci. Na to pride na svitlo Čopov odgovor: {{razprto|„Slovenischer Abc-Krieg“}}, kojemu je nekoliko grenko odgovoril '''Jernej Kopitar''': {{razprto|„Ein Wort über den Laibacher Abc-Krieg.“}} V tem spisu poprijema Kopitar češkega učenjaka Čelakovskega, slovenskega učenjaka M. Čopa in našega pesnika Prešerna. V to odgovor Čopov {{razprto|„Abc-Krieg Nr. 2“}} in {{razprto|„Abc-Krieg Nr. 3“}}, kjer bistro zavrača in uže nekoliko osornejše poprijema Kopitarja in Metelka. A tudi Prešeren se hoče maščevati ter pridene poslednjemu Čopovemu spisu: {{razprto|„Literärische Scherze in August Wilhelm v. Schlegels Manier. Vom Doctor-Dichter P.“}} Tu ostro napada Kopitarja v peterih zbadljicah: 1. Error typi kaže, da po Zois-u je Kopitar le Zoilus; 2. Apel in čevljar po Plinijevi pravljici v sonetu, da „le čevlje, t. j. slovnico, nikdar pa ne estetike — sódi naj Kopitar“; 3. relata refero v nemškem jeziku, da po „Mémoires de Académie Celtique“ bi slovnica l. 1808. ne bila njegova, marveč Zoisova; 4. hoc scio pro certo, quoties cum stercore certo, v katerem se po nemški omenja „Thersites“, očita mu na zadnje „ingenium suile“; in 5. da v boji, kdor nima sicer orožja, popada navadno „cepec“. S „cepcem“ tedaj se konča glasovita pravda l. 1833.
Razvidno je, da je bila „pravda“ huda, plamteča. Metelko pa je bil med tem časom povsem miren, tih in se je uže tu {{prelom strani}} in tam v javnem poprijemal „bohoričice“. Pečal se je s „homeopatijo“ in le na tihem se vrinil v imenovano vojsko. Borba pojenja in „bohoričica“ zopet zadobi za nekaj časa staro veljavo. Fantiči pa so celo po Ljubljani peli „metelčica — žabičica — umerla“ in Prešeren sam ji je zložil nagrobni napis „da vsi homeopati — ji niso mogli pomagati“. V občem je sicer ta abecedna vojska mnoge razperla, nekatere hudo ranila, nekaterim celo zgrenila njihovo delovanje na slovstvenem polji; pa je tudi mnogo vzbudila in vžgala.
Po smerti veselega pesnika Valentin Vodnika se je obnebje slovenskega pesništva žalostno potemnilo. Bilo je bati, da bo mlada, komaj pricvetela cvetličitja naše poezije, zapuščena in zanemarjena, zopet poveniti morala. Posamezni pisatelji in slovstveni delavci so vse bolj delali na polji slovnice in slovarja in ova doktrinarnost je skoraj vse drugo potlačila. Leta 1830. se pa v novo probudi veselo živenje na slovstvenem polji. S tim letom je prišlo novo napredovanje za slovensko slovstvo; oživelo se je zopet pesništvo, v katerem se narodno živenje najjasnejše dokazuje. To se zgodi po ustanovitvi lepoznanskega lista, ozirom zbirke lepoznanske: '''„Krajnska čbelica“'''. Toliko bolj je vse Slovence „Krajnska čbelica“ razveselila, ker so prej jednake duševne hrane precej pogrešali. Izdajal jo je Kastelec. Do leta 1833. je štirikrat in leta 1848. petokrat obrojila. Čeravno so se nekateri pervemu zvezku posmehovali, se je vendar pri sledečih zvezkih posmehovanje v občno veselje in čudenje spremenilo. Da si je ravno „čbelica“ pervič samo štiri roje dala, jej mora vendar vsak Slovenec hvalo znati, da se je na ta način bilo vzbudilo domače pesništvo. Mnogo prav ličnih pesnic je prišlo po „čbelici“ med Slovence, ki so jih kot prihodnice lepših časov z veliko radostjo sprejemali. V „čbelici“ pa so se ob enem zopet zedinile nekoje pesniške moči in med mnogimi delajočimi silami našel se je tudi ženijalni lirik dr. France Prešeren, ter je osobito sredstvom „čbelice“ svoje misli sipal po milih mu pokrajinah slovenskih.
{{prelom strani}}
Vek devetnajsti se sploh lehko zove — vek slovanski; kajti v njem so vzbudili se sinovi matere „Slave“, nekateri prej, drugi slej. Prednji med njimi: češki, poljski, serbski — budili so slednje ter vabili v kolo vzajemnega delovanja. Tudi Slovenci so verlo delo pričeli in to nam priča „čbelica“. Da je vzrojila in da so združeni spet domovini prepevati jeli mladi pesniki, povod temu je dal učenosti velikan, profesor in kasneje knjižničar '''Matija Čop''' (1797.—1835.). Iz „čbelice“ same, katere vredovanje je oskerboval tedanji knjižničar '''Miha Kastelec''' (1796.—1868.), pa je razvidno, da je k njenemu vzroju največ pripomogel in postal tako pervi „Čbeličar“:
'''Dr. Jakob Zupan'''. On je rodil „čbelico“; njegovih pesnic se v pervih treh zvezkih dobi največ. V tretjem zvezku je dotedanjim „Čbeličarjem“ Prešeren sprožil lastne mu seršene in med drugimi dr. J. Zupanu, kateri je pikal in zbadal rad druge, zapel tudi najprej:
<poem>
<p align="center">„Ni bratec, vsaka ž'val lesica,
In epigram ne vsaka p'šica.“</p>
</poem>
Rodil se je Zupan 4. julija 1785. v Prevojah pri Berdu blizo Kamnika. Bil je duhovnik, dohtar sv. pisma ter profesor bogoslovja v Ljubljani, kjer je še leta 1833. služil — a zamerivši se duhovski oblasti in gosposki, bil je uže leta 1836. v pregnanstvu v Celovcu, na Koroškem, kjer je vsled dolgega bolehanja zamerl 6. februarja 1852. Priobčeval je navadno svoje pesni pod slovom „S“ ter nam kaže v svojih delih ne samo v jeziku veliko učenost, temuč tudi v povestnici.
Dopisoval si je svoje dni z raznimi veljaki; tako z Mat. Ravnikarjem, Kopitarjem, Primicem, Metelkom in drg. Poseben pobratim pa mu je bil Matija Čop. Mnogo njegovega gradiva je raztrešenega po raznih časopisih; dopisoval je: {{razprto|„Carinthiji“, „Carnioliji“}} in v {{razprto|„Illyrische Blätter“.}}
Drugi „Čbeličar“ je '''Miha Kastelec'''. Rojen v Zatičini na Dolenskem leta 1796.; umerl je kot knjižničar v pokoji 22. oktobra, leta 1868. v Ljubljani. Oglasil se je bil v „Illyrisehe Blätter“ uže leta 1828. po slovenski in nemški; vredoval {{prelom strani}} je potem „čbelico“ ter v njej popeval pesnice pod slovom „M. K.“ ali pa „M. Kastelic“. V njegovih pesmarijah veje neka mehkužna otožnost in otožna mehkužnost in ne zastonj ga povprašuje Prešeren:
<poem>
<p align="center">„Zakaj pač muhe moj lovi Kastelic?
Prodajat' misli jih namest čebelic.“</p>
</poem>
Sploh je bila njegova pesen brez vzvišene misli. Njemu ni bila iskra, koja proizvodu uma pritisne pečat ženija. Nekoliko boljša je pesen „cesarju Francu“.
Tretji je bil '''Blaž Potočnik''', s podpisom „P“. Utihnil je kmalo ter se pečal s „homeopatijo“. Rodil se je leta 1799. v Naklem na Gorenskem; bil je duhovnik in konečno jako priljubljen in česten župnik v Št. Vidu pri Ljubljani. Umerl je 20. junija, leta 1872. Pisati je začel leta 1826. ter je pisal in prepeval v „boboričici“, „metelčici“ in „gajici“, v vezani in nevezani besedi. Izdal je tudi leta 1849. slovensko slovnico, naslovom {{razprto|„Grammatik der slovenischen Sprache“}}, ki se je hitro kot poučna knjiga vpeljala. V „mefelčici“ je priobčil: {{razprto|„Svete pesmi za vse velike praznike in godove med letom,“}} Ljubljana, 1827. Mino tega je bil vrednik {{razprto|„Ljubljanskega časnika“}}, ki je zhajal od leta 1849. do 1851. Pesni njegove, kojim je večnom napeve sam zložil, so kaj mične, domače, lepe. Marsikdo pesen je prav dobro zadel in postale so sem ter tja uže narodne, tako n. pr. „Pridi Goren'c“, „Ko dan se zaznava“, „Povejte tovarši“, in drg. Prešeren je blagoserčnemu in dobrovoljnemu Potočniku podal seršena:
<poem>
<p align="center">„Popred si pel, zdaj pa homeopatiš,
Popred si čas, zdaj pa živenje kratiš.“</p>
</poem>
'''Ignacij Holzapfel''' je četerti v tej družbi; zaznamovan s čerko „H“ ali ***. Rojen v Teržiču leta 1799.; zamerl dekan v Ribnici leta 1868. O njegovi poeziji povprašuje Prešeren gledé njega ime:
<p align="center">„Kako bi neki sladke pel Lesničnjek?“</p>
{{prelom strani}}
| |||