Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 934:
<p align="center">„Kako bi neki sladke pel Lesničnjek?“</p>
{{prelom strani}}
Peti je '''Jurij Kosmač''', pod slovom „J. K.“ Rodil se je v Danih poleg Loža na Notranjskem, leta 1799. Bil je pisar v knjižnici ljubljanski; zamerl l. oktobra leta 1872. Kasneje je po raznih časnikih priobčeval male povesti, pravljice i. t. d. ter prestavil {{razprto|„Ido Togenburgsko“}}. O njegovi poeziji sodi Prešeren:
<poem>
<p align="center">„Kdor govoriti kaj ne vé,
Vreme hval' al toži;
Kdor pevcev peti kaj ne vé,
Od letnih časov kroži.“</p>
</poem>
Šesti je dr. '''France Prešeren''', najprej z znakom „dr. P.“ poslej „dr. Prešern“. O Prešernu kasneje bolj obširno. Tudi sebi je zložil seršena:
„Smé nekaj nas, ker smo Prešérnove, biti prešérnih;
Pésen kaže dovelj, kàk je naš oče krotak.“
Sedmi je '''Jurij Grabner''', doma v Št. Jerneji na Dolenskem; rojen 4. aprila, leta 1806. Bil je tedaj pravoslovec, potem postal bogoslovec, duhovnik in zamerl v Ljubljani 21. julija l. 1862. Njemu velja seršen:
<poem>
<p align="center">„Ne čudi se, neslane
Da pesni bodo brane;
Lej pure vabi: puri, puri!
In božje vol'ke: šuri, muri.“</p>
</poem>
Urban Jarnik je osmi, ki se je prikazal v „čbelic</p> s podpisom „J. U.“ Ker je slovenil Ezopove basni, mu elja pšica:
<poem>
<p align="center">„Pravljica, po Ezóp' od vas zapeta
Več nima slasti, kakor jed pogreta.“</p>
</poem>
Deveti je '''Emanuvel Jožef Kovačič''', ki se je podpsoval s čerkami „E. J. K.“ Rojen leta 1808. v Čatežu na Dolenkem. Zamerl kot kanonik in šolski ogleda v Terstu leta 1867. Pisal
je po slovenski in nemški. Bil je goreč pisatelj, kojemu velja seršen:
<poem>
<p align="center">„Prišli za nas bi bili zlati časi,
Ko bi vsak klasik bil, kdor Krajncam kvasi.“</p>
</poem>
{{prelom strani}}
Deseti je '''Janez Ziegler''' (Ciglar) rojen v Udmatu pri Ljubljani leta 1792.; zamerl župnik v Višnji gori 11. aprila leta 1869. Pisaril je nad 40 let; podal nam marsikako lepo povest, delom izvirno, delom preloženo. Njega in njegovo poezijo draži seršen:
<poem>
<p align="center">„Višnjani, kam ste svoj'ga polža djali?
Za Pegaza smo pevcam ga prodali.“</p>
</poem>
'''Jernej Levičnik''', doma iz Železnikov, rojen 18. avgusta l. 1808.; — jedino živeči „Čbeličar“ — dohtar sv. pisma in dekan v sv. Mohoru, v zilskej dolini na Koroškem. Gledé na njegovo ime, poje Prešeren:
<p align="center">„Kako bi néki prave pel Levičnjek?“</p>
'''Jože Žemlja''' iz Breznice na Gorenskem; rojen leta 1805.; umerl, župnik, leta 1843. Dober jezikoslovec in domoljub, ki se je poskušal v raznih poezijah, n. p. {{razprto|„Jek od Balkana“, „Sedem sinov“.}}
'''Miha Tušek''', dohtar zdravilstva in zdravnik v Ljubljani. Rojen pri sv. Lenardu, leta 1803.; zamerl leta 1843. Poskušal se je po raznih časopisih.
To so možje, kojih delovanje nam priča „Krajnska čbelica“. Razun njih sta v petem zvezku le še nova:
'''Janez Čop''', rojen 1810; brat Matijev; uradnik na Dunaji; zamerl leta 1845. in
'''Šnajder Matija''', nekdaj kaplan v Žabnici na Koroškem.
Če si ogledamo slovstvo raznih narodov, vidimo, da je vsako le s časom se razvijalo, korak za korakom napredovalo po zakonih, ki izvirajo iz zgodovine ter iz značaja posameznih ljudstev in njihovih zemljepisnih razmer. Vsa so potrebovala po več stoletij, da so dospeli narodi višjo stopinjo. Res vgledamo, kakor pri nas, posamezne može, kateri se nam zde med drugimi čisto nove, velikanske prikazni; kateri so vsak sam za-se več storili v malo letih, kot drugih preveliko pred njimi in za njimi. Vsak tak mož, velikansk orjak, je pa izrastel iz svojega časa, iz svojega naroda.
{{prelom strani}}
| |||