Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Plantanana (pogovor | prispevki)
Vrstica 996:
Če si ogledamo slovstvo raznih narodov, vidimo, da je vsako le s časom se razvijalo, korak za korakom napredovalo po zakonih, ki izvirajo iz zgodovine ter iz značaja posameznih ljudstev in njihovih zemljepisnih razmer. Vsa so potrebovala po več stoletij, da so dospeli narodi višjo stopinjo. Res vgledamo, kakor pri nas, posamezne može, kateri se nam zde med drugimi čisto nove, velikanske prikazni; kateri so vsak sam za-se več storili v malo letih, kot drugih preveliko pred njimi in za njimi. Vsak tak mož, velikansk orjak, je pa izrastel iz svojega časa, iz svojega naroda.
{{prelom strani}}
Vodnik je najpervo poskusil naš jezik lepo vbirati po umetnih stihih in rimah in za njim nam uže dojde čez nekaj let — izvanredna prikazen, velikan doveršene lirike, ki je ob enem narodna in umetna; pravi klasik slovenski, katerega delovanje uplivuje na celi národ!
 
Vsak omikan narod ima v literaturi moža, kterega ne česti, ne hvali samo, kterega zares ljubi, kakor svojega prijatelja; vse mu je lepo na njem, vse ljubo, še celó njegove napake; rad se diči in ponaša ž njim in gorje mu tujcu, kteri bi se lotil njegovega ljubljenca — greh se mu zdi vsaka beseda, ktera bi ga kolikaj grajala; greh se mu zdi še premerzla hvala. Vsak narod ima moža, kterega si misli z vzvišeno, čisto slavo. Kar je Angležem Villiam Shakespeare (1564.— 1616.), Francozom Jean Kacine (1639.—1699.), Italijanom Dante Alighieri (1265.—1321.), Nemcem Jovan Volfgang Goethe (1749.—1831.), Rusom Aleksander Puškin (1799.—1837.), Poljakom Adam Mickievič (1798.—1855.), to je Slovencem dr. France Prešeren (Preširen, Prešern). Vreden je, da ga ves narod česti, čisla, ljubi; da se slovenski ljud ponaša ž njim!
 
Predočiti nam je tedaj nekaj glavnejših čertic iz živenja in delovanja moža, ki je pri Slovencih dospel verh Parnasa kot pravi umetnik in pesnik. Predočiti nam je našega neumerlega pesnika, predočiti preslavnega:
 
<p align="center">'''dr. France Prešerna.'''</p>
 
Na pokopališči Kranjskem stoji spominek iz rudečega mramorja in če se solnce približa iznad krasnih gora, zaradi kamen, ptica se vsede nanj ter pije ostalo rosico — drugače
je vse mirno in tiho „od zore do mraka, od mraka do dne“.
 
Tu pod gomilo leže strohneni ostanki France Prešerna, pervega pesnika Slovencev, ljubimca narodovega. Njega čisla in ljubi mestjan in kmetovalec, njegove pesni se glase pri najkrasnejših besedah in v borni bajtici, v salonu zavedajoče se odlične gospice, v okrogu dijaškem in vojaškem. Hrabri kmetiški mladeneč poje s Prešernom na večer: „Luna sije, {{prelom strani}}