Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Plantanana (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.007:
je vse mirno in tiho „od zore do mraka, od mraka do dne“.
 
Tu pod gomilo leže strohneni ostanki France Prešerna, pervega pesnika Slovencev, ljubimca narodovega. Njega čisla in ljubi mestjan in kmetovalec, njegove pesni se glase pri najkrasnejših besedah in v borni bajtici, v salonu zavedajoče se odlične gospice, v okrogu dijaškem in vojaškem. Hrabri kmetiški mladeneč poje s Prešernom na večer: „Luna sije, {{prelom strani}} kladvo bije ...“ in na drugem mestu vidimo odrastle deželane, ki gredé k nabiri, veselo pojo: „Pet čevljev merim, palcev pet ...“ in tako delj.
 
Prešeren je v resnici naroden pesnik; pesni njegove postale so ljudske; on sam pripada narodu po svojej delavnosti, po mišljenji, čutenji in po rodu. Rodil se je 3. decembra, leta 1800. v Verbi, mali vasici na Gorenskem. On sam opevlja rojstni mu kraj, kojega iskreno ljubi. A ne samo rojstni kraj mu je pri sercu, temveč tudi domovina, kar razvidimo po marsikaki pesnici in po nekaterih versticah „Kersta pri Savici“.
 
Gotovo ni bilo brez pomembe, da je v otročjih letih uže gledal lepo Gorensko, katero neki sloveč anglešk popotovalec imenuje „najlepšo dolino na svetu“.
 
Bil je sin bolj revnih, kmetiških staršev — oče mu je bil ob enem ribič, imenom Šimen in mati Marija — ki ga pošljeta kot dečka v Ribnico, da se tamkaj vadi vsled prošnje verlega mu strica, Kopanjskega župnika pri Bonavent. Humelji, ribniškem dekanu, v najpervo potrebnih šolskih učbah. Nekateri pisatelji denašnjega dne terdijo, da je bilo bivanje Prešernovo v Ribniški dolini velicega upliva v kasneje njegovo delovanje. Ribničani so namreč od nekdaj znani radi naravnega humora in zdrave šale. Prešeren, mlad deček, ki je tamkaj bival, se je baje nekoliko navdal ove lastnosti. Satirični duh njegov se razvidi v „Novi pisariji“ in v posameznih epigramih in seršenih; a satira Prešernova ni tako ostra in bodljiva, ko Henrik Heine-tova (1799.—1857.).
 
Ko doverši ljudsko šolo, se poda leta 1811. v gimnazijo ljubljansko in od tod na Dunaj, kjer se izuči pravoslovja ter postane „jezični dohtar“. Seznanil se je na Dunaji z mnogimi veljaki, tako tudi s Čelakovskim (1799.—1852.), ki se je uže v mladosti pečal z narodno poezijo, živetjem narodov slovanskih. On našega Prešerna posebno vzbuja v književno delovanje ter mu ob enem vcepi gorečo ljubezen do domovine slovanske. „Največ sveta,“ poje ves navdušen naš Homer v „Kerstu pri Savici“, otrokom sliši Slave.“
{{prelom strani}}
Kakor Ljubljani, je moral tudi na Dunaji mladi Prešeren za svoj živež sam skerbeti. Poučeval je kot učitelj v „Klinkovströmovem“ zavodu. Tu mu je sreča za učenca naklonila mladenča, deželana, ki sluje zdaj med pervimi pesniki nemškega naroda, duhovitega grofa {{razprto|Anton Auersperg-a}} (Anastasius Grün. r. v Ljubljani l. 1806.; umerl 1876.). Kakega upliva je bil Prešeren na Grün-a, kako lepo je podpiral in pospeševal Grünove perve, poetične produkcije, kako lepe nazore o svetu in zgodovini mu je takrat še mladi France podajal, nam kaže pesnik „des letzten Ritters“ sam v svojej pesni „v slavo Prešernovo“. V tej pesni poje med drugim:
 
<poem>
<p align="center">„Er war mein Lehrer einst! aus dumpfen Hallen
Entführt er mich zu Tiburs Musenfeste,
Zum Wunderstrand, wo Maros Helden wallen,
Zur Laube, wo der Tejer Trauben presste,
Zum Cap Sigeums, dran die Wogen prallen,
Wie Waffentosen, wie zu Priams Feste.
Auf dieses Todten Herz leg ich die Hände gerne,
Die Weltenseele quillt, vom Mark zersplittert,
In's Dichterherz zu ruhigem, klaren Kerne,
Das Licht, das rings verirrt in Funken zittert,
Im Dichterherzen sammelt sich's zum Sterne.“</p>
</poem>
 
Tudi Prešeren je, spomnivši se svojega nekdanjega učenca, podal malo četirikitično pesnico „Tri želje Anastazija Zelenca“ in pesen „Ženska zvestoba“ je v svojej bitnosti mnogo podobna humorističnim baladam Grünovim -— a loči se uže v tem, da je način prizora in pripovedovanja prav izrastel iz najglobejšega rudora sere pravega Slovenstva.
 
Kar tiče prave svobodoljubnosti, je naš Prešeren še skoraj prekosil Grün-a; a duhu Prešernovemu ni mogla takrat stroga „censura“ škodovati in vendar je bila marsikatera njegovih pesni in naj bode na pervi pogled še tako nekriva, ker izreka svobodno gibanje duha človeškega, očiten protest proti preostremu nadzorstvu literature. Toraj ne samo Nemec zamore {{prelom strani}} reči: ob času, ko si še nihče ni upal čerhniti besedice o svobodi, je to uže učinil Grün; marveč tudi Slovenec lehko terdi: „a, stoj, dragi sosed! tudi nam je bil v istej dobi mož jednake veljave, tudi naš narodovi ljubimec France bil je svobodnjak in to v pravem pomenu besede in umotvori njegovi so krasni biseri, o katerih v temeljiti kritiki izveden Nemec piše: „Wir erklären diese Gedichte nur mit jenem Massstabe messbar, der an die ersten Geister jeder Nation gelegt wird“.
 
Leta 1828. popusti Dunaj, se poda v Ljubljano, kjer je dobil cesarsko službo pri višem denarnem uradu. Vedna jednakost pisarskega živenja mu prične merzeti; čutil se je v tesnih oklepih in razumno nam je, da pesniško navdušeni France ni zamogel obstati v jednakih okoliščinah. On izstopi in vstopi v odvetniško pisarno dr. Chrobat-a, očeta naše pesnice, gospe Lujize Pesjakove. Naravno je, da se pesniki, ki uže po svoji natori bolj živo in globoko čutijo, nego vsakdanji človek, le težko in malokedaj sprijaznijo z realnim živenjem. Odvetnik Chrobat, spoznavši Prešernove lastnosti in ob enem njegove zmožnosti, mu je bil prav oče in zvest prijatelj. Mnogo let je radi tega Prešeren pri Chrobatu služboval; bil je delaven, a nikdar pedantičen.
 
V tej dobi se prične — kakor smo uže rekli — v občem na slovenskem slovstvenem polji novo živenje. Tu vidimo marljive delavce, izvedene može: Čopa, Smoleta, Metelka, velikana Kopitarja in druge, katere vsak Slovenec s ponosom imenuje „svoje“ rojake. Vsi ti možje so pridno obdelovali slovstveno polje ter neprenehoma orali narodno ledino in to z mnogim vspehom.
 
V kolo teh pisateljev, učenjakov, izvedencev na polji znanstva stopi naš Prešeren, ženijalni, navdušeni pesnik, ki prične govoriti se svojim narodom v lepotekočem, milem, narodnem jeziku — in zvesto je poslušalo hvaležno ljudstvo pesnikove glasove: France je postal ljubimec naroda slovenskega!
{{prelom strani}}
Leta 1830. izide {{razprto|„Krajnske čbelice“}} pervi zvezek, v katerem so bile uže nekoje Prešernove pesnice. Tu vidimo redko prikazen, da še le po dokončanem 30. letu pesnik stopi v javnost. Zreli pesnik, ki tako milo in zopet tako dereče na blage strune svoje srebrosvitle harpe brenka, da se mora vsak človek omečiti in če bi bil same skale! Prešeren sicer ni še le takrat pričel peti, temuč je le kot mož opilil, olikal, kar nezrelega je mladeneč spel. Nasledek temu je neprecenljiva popolnost poezije. Pri Prešernu je vse celotno, doveršeno. Knjiga njegova je „umotvor“ v pravem pomenu. Poznal je nalogo pesnikovo in je nam tudi razkril; bil je pravi pesnik. Bil je le prenesrečen; premnogokrat je ropotalo peklo, premalokrat svetilo solnce upa. Baznokrat ga je ranila „nesrečna ljubezen“ s strupenim osom, kar nam premilim glasom opevlje. Uže geslo njegovo, ki se glasi:
 
<poem>
„Sim dólgo úpal in se bál,
Slovó sim úpu, strahu dal;
Sercé je prázno, srečno ni,
Nazaj si up in strah želí.“
</poem>
 
nam doveljno odkriva živenje njegovo. Živeč v razporu z lastnim sercem, vedno v stiskah radi gmotnih zadev, v vednem boji se svetom, prične mu živenje merzeti in temneti. Pridruži se temu britka žalost, ko vidi, kako se je takrat, ljubljeni mu materinščini godilo. „Primerjati se da, kakor Malavašič pravi, labudu, ki preganjan in ranjen od nemilih viharjev po samotnem jezeru živenja plava; išče, česar pa doseči ne more in kmalo v žalosti svojega serca milo zdihuje, kmalo v nevolji nestanovitnost in goljufivost britko toži.“
 
Uže leta 1835. mu je odvzela nemila smert blagega prijatelja M. {{razprto|Čopa}} in ko potem leta 1840. njemu jedini prijatelj {{razprto|Andrej Smole}} umre, čutil se je povsem osamelega, zapuščenega. Kako da je čislal in ljubil svojega prijatelja, nam sam opisuje v lepih pesnicah.
 
Vedno bolj in bolj popusti tovaršije; Ljubljana ni bila več za njega. Žalil ga je pogled po svetu, ki ga je boljše poznal, {{prelom strani}} ko kdo drugi; žalil ga je tudi pogled v samega sebe. Čutil se je samega.
 
Leta 1847. se preseli v Kranj ter prevzame samostojno advokacijo. Istega leta priobči svoje pesni, naslovom: {{razprto|„Poezije dóktorja Francéta Prešérna. V Ljubljani. Natisnil Jožef Blaznik, 1847.“}} 8. str. 191. Posamezne oddelke ove knjige si hočemo kasneje nekoliko ogledati; tu naj le pervič podamo v prevodu kritiko Nemca Rizzi-ja leta 1849. v „Deutsche Monatsschrift“.
 
„Nek stud se nas polasti, piše Rizzi, če si kako knjigo, bodi si še tako dobro, ogledamo, katero je uže poprej censura opilila — a duhu slovenskega pesnika Prešerna se censura bližati ni mogla in vsaka njegova pesen je svedočba nekdanjih dni. Spisal je te pesni pesnik, ki se je rodil v kmetiški hiši in si prisvojil skoraj da liko vseh evropskih narodov in je, nadarjen z redko pesniško zmožnostjo, domačemu slovstvu, za koje je gorelo njegovo serce, pokazal nove, doslej neznane poti. On je uvedel sonet, osmoverstno kitico, tercino, špansko vjemo in vzhodno gazelo v slovstvo slovenskega pesništva iu to vse ne v slabih poskušnjah temveč v popolni doveršenosti. Zadel je pravo obliko, v baladi pravi, narodni glas i. t. d.“
 
A mi ne občudujemo pri Prešernu samo doveršenosti oblike, temveč bistvene misli, po katerih v resnici spoznamo, da je „koryphäe“. —
 
V Kranji je živel nekoliko bolj mirno. Vsak človek je poznal „dobrega dohtarja“ ter ga čislal; posebno radi so ga imeli otroci, ki so se mu vedno na ulicah pridruževali ter ga toliko časa nadlegovali in prosili, da jim je podal iz svojih žepov sladkarije. Veselje je bilo pri taki priliki občno. Mladina ga je nevede ljubila. Ali kmalo preterga Morana, stroga boginja smerti, to lepo vez ter nam vkonča našega Franceta. Umerl je po hudej bolezni 8. svečana, leta 1849.
 
Literarne zapuščine ni bilo najti. Kar se sploh govori o njej, človek težko verjame, ker bi bilo prežalostno. Čestokrat se namreč terdi, da se je mnogo njegovih poezij, tako n. pr. {{prelom strani}} vsa Byron-ova Parizina, prestavljena, jedna novela, jedna drama, veliko liričnih pesni i. t. d. vničilo. Mogoče bi sicer bilo, kajti pero je bilo našemu ljubljencu za ono dobo, kar je tudi znano o Bürgerju in Blumauerju, nekoliko preostro in drugič mu v občem olikani svet iste dobe ni bil posebno prijazen. O tej zadevi je poročal naš veljak dr. {{razprto|Janez Bleiweis}} v knjigah „slovenske matice“ zadnjih let. —
 
Dandanes raste število onih, ki Prešerna resno časte in ljubijo, vedno bolj. On je s svojimi umotvori neizmerno storil v narodno vzbnjenje in oživenje. Njegove pesni so v marsikakem mladeniškem rudoru vžgale sercé, da je vedno bolj plamtelo za domovino in materinščino. Tudi nježnemu spolu bi v polnej meri jednako želeli. Ženstvo odgojeva pri vseh narodih mladino v otročjih letih; matere imajo tudi pozneje velik upliv v sinove in premnogokrat v očete. Take matere, take žene se dobe po vseh deželah. A tudi one naj bi bolj, nego do sedaj, poznale slovenskega velikana Prešerna in gotov nam je upliv njegovih pesni na vekov večne čase!
 
Še le po smerti Prešernovi so Slovenci spoznavati jeli, kaj in koliko da so zgubili. V tem smislu deli naš pesnik osodo vseh večjih mož, kojim veljate verstici:
 
<poem>
„B'la je taka osoda vedno slavnih veljakov,
Da jim slovelo ime, ko jih zagernil je grob.“
</poem>
 
Pogreb njegov je bil velikansk. Slovenci vseh krajev so pripotovali v Kranj; „narodna vojska“ kranjska ga spreme z vojaško čestjo do groba.
 
Leta 1852. so stavili nekateri čestitelji njegovi na Kranjskem mirodvoru nagrobni kamen z napisom:
 
<poem>
<p align="center">„Dr. France Prešerin,
rojen v Verbi 3. decembra 1800, umerl v Krajnji
8. februarja 1849.</p>
</poem>
 
<poem>
<p align="center">Ena se Tebi je želja spolnila,
V zemlji domači da truplo leži.“</p>
</poem>
{{prelom strani}}
Resnične so te besede, katere je sam spel na grobu svojega pobratima Smoleta. On leži v zemlji slovenski, v predragi deželi, ki jo je ljubil ves čas, v kateri „očetje so naši sloveli“, katera „zdaj grob ima komaj za nas“. Spavaj sladko, ljubljenec dragi, v domovini premili, sladke sanje senjajoč med narodom hvaležnim, koji hoče zasluge tvoje ceniti, ker si mu prižgal veselo luč lepše bodočnosti! Lehka naj bi bila tvojim kostem zemljica slovenska!
 
V naših dneh je pričelo {{razprto|„pisate1jsko društvo“}} svoje delovanje s slavnostjo prerano umerlemu Prešernu. Veršila se je svečanost 15. septembra l. 1872. V tem, ko se je Boris Miranov veličestni in vso slavnost izborno risajoči „pozdrav“ delil med zbrane Prešernove čestitelje, odkrila se je iz domačega mramorja izdelana spominska plošča na rojstnej hiši. Tam se bere v zlatih čerkah:
 
<poem>
<p align="center">„V tej hiši se je rodil
dr. France Preširen
3. decemb. 1800.
Slovensko pisateljsko društvo
15. sept. 1872.“</p>
</poem>
 
Z britkostjo in ob enem vzvišeno radostjo so navdali verli glasovi slovenski zbrano ljudstvo, broječe na tisoče:
 
<poem>
<p align="center">„Prešeren budi, Prešeren nas vodi,
Na delo za njim, na duševni boj!
Pravici udani, luči, svobodi,
Naprej za svoj dom, navdušeni roj!
Prešerna vihra pred nami zastava,
Voditelju, pevcu, zakličemo Slava!“</p>
</poem>
 
Razvideli smo, da je bilo Prešernovo živenje grenka kupa, da se mu ni nasmehnila sreča, da mu je dala ljubezen polno mero „morilnega strupa“, dokler ga je zazibala v pokoj bela smert. „Terpel je, da se mi veselimo“. Marsikdo sicer še dan denes poreče „Prešeren je bil samo pesnik ljubezni; ljubezen je temelj vseh njegovih poezij. Podal nam je zvezek pesni o {{prelom strani}} ljubezni in druzega nič“. – Temu lehko odgovorimo „Berite to, kar vam je malenkostino, berite s sercem in brali bodete dvakrat, trikrat, — čestokrat!“ Tu se nam odpira pogled v svetove, kjer vlada resnica in kamor pride, kdor se je očistil v britkih skušnjah. Iz vseh verstic blišči žarovito hlepenje po sočutji, ki je le v idealnem živenji doma, ki strinja bolj srečna bitja, kot je človek, zato ne gre iskati sploh „navadne ljubezni“ v Prešernovih pesnih. Po nježnem in umetnem pevanji, h kateremu ga je čista ljubezen spodbujala (glej Jož. Stritarjev uvod „Preširnovo življenje“ v knjigi {{razprto|„Pesmi Franceta Preširna“}}; izdala Jož. Jurčič in Jož. Stritar; v Ljubljani 1866.“ in spis Fr. Levec-a v „Zvonu“ l. 1879. „Dr. Franc Preširen“), je Prešeren dobil glas najboljšega slovenskega lirika in pesnika subjektivnosti. A tudi pevec „brez upa“ se je konečno terdi osodi udal, kar nam sam opevlje z britkim glasom.
 
Hegel čisla Shakespear-a, ker je on Romeja, kateremu glavni patos je ljubezen, nam narisal ob enem v zvezi z drugimi okoliščinami. To hvalevredno zvezo najdemo tudi pri Prešernu; tudi on je združil, posebno v sonetnem vencu, ljubezen do drage s plamtečo ljubeznijo do domovine in tožbo radi temne domovinine osode s tožbo in žalovanjem o svoji lastni nesreči. Domoljubje je drugi glavni čut našega pesnika, katerega sam na stran stavi svoji ljubezni. Mimo tega neprestano hrepenenje po idealu. On je pravi pevec „disharmonije“ med idealom in realnim živenjem v podobi nesreče, ljubezni. „Nesreča njegove domovine in lastna nesreča so le posamezni deli vesoljne nesreče“.
 
Govoriti nam je še, kar tiče posameznih poezij vsebine in občne veljave; spuščali pa se ne bodemo v daljšo razpravo, ker je to delo uže mojstersko doveršil prof. Jož. Stritar.
 
Knjiga Prešernova, leta 1847. obsega: 1. pesni, 2. balade in romance, 3. različne poezije, 4. gazele, 5. sonete in sonetni venec in 6. „Kerst pri Savici“. Temu sta pridjala izdatelja nove izdaje l. 1866. 7. „Dodatek“, nenatisnenih in tudi uže kdaj kje natisnenih, toda do zdaj še ne zbranih pesni.
{{prelom strani}}