Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.123:
Knjiga Prešernova, leta 1847. obsega: 1. pesni, 2. balade in romance, 3. različne poezije, 4. gazele, 5. sonete in sonetni venec in 6. „Kerst pri Savici“. Temu sta pridjala izdatelja nove izdaje l. 1866. 7. „Dodatek“, nenatisnenih in tudi uže kdaj kje natisnenih, toda do zdaj še ne zbranih pesni.
{{prelom strani}}
{{razprto|„Pesni“}}, katerim imamo večinom uže krasne napeve, slovenski ljud najbolje pozna. Dalječ čez meje slovenske se glasé mili občutki „Strunam“, „Ukazi“, „Pod oknom“, „Mornar“, „Vojaška“ in drg. V pesnih je Prešeren povsem izviren. Njemu sta bila učenika: lastno serce in pa narod. Težko bi bilo reči, katera izmed vseh je perva in najlepša. Sploh pa imajo vse, kar je pesniku najboljša slava, poleg najvišje umetnosti povsem naroden značaj. Čutila so globoka in ob enem mila in dereča. Pesen „Pevcu“ nam kaže globoki propad in temno noč. Pesen „Nezakonska mati“ pa se višje ceni, kot enaka pesen nemškega velikana Goethe-ja.
V občem stavi našega pesnika med perve liriške pesnike celega slovanskega naroda: milina jezika, izvirne misli, vedna prememba meril, najčistejši stihi, krasna vjema, čisto narodni duh in visoka umetnost v izobrazbi predmeta.
Pri {{razprto|„baladah“}} opazujemo povsem krasno obliko, občudljivo prostost in vendar izvirne misli ter viharen in strašen konec. Povzel je tvarino iz sedanjosti, le v „Povodn. možu“ in „Turjaški Rozamundi“ iz preteklosti. Balada „Zdravilo ljubezni“, ki je najlepša v tem smislu, se večkrat primirja z najboljšimi slavnega Uhland-a. V tem oddelku je tudi izverstna prestava Burgerjeve „Lenore“, ki se bere, kakor izvirno delo. V nekaterih cvetlicah, tako v „Hčere svet“, „Učenec“, „Dohtar“, nam kaže plastičen razvitek djanja. „Orgljar" nas uči, da je stvarnik pesnikom razdelil različne darove in da ima vsak pravico peti, kakor mu serce veleva. Sem ter tja nam zopet razvija živahnost fantazije, tako v „Povodn. možu“. Tudi v tem oddelku je, kakor pri pesnih, jezik gladek, jasen; oblika priležna mislim, naj bodo resne ali pa šaljive.
V oddelku {{razprto|„različne poezije“}} je satira „Nova pisarija“, katero je spel pričetkom delavnosti svoje, leta 1831. Pisana je z duševno umetnostjo in sem ter tja bodečo šalo. Satira nam je dandenes, ko so se razmere spremenile in na bolje obernile, le še živ spominek nekdanjih neljubih časov. Če hočemo satiro razumeti, je treba, da poznamo razmere one {{prelom strani}} nevkretne in lepoznanskega polja razvitku nasprotne čase. Kranjsko duhovenstvo one dobe, ki je v občem za duševni razvoj mnogo in zdatno delovalo, je postalo nekako protivno slovenskej literaturi. Jedini stan, ki je doistihmal temeljito delal na slovstvenem polji, bil je merodajni, duhovenski stan. Ko se pa prične razvijati lepoznansko polje, ko se pokažejo prave subjektivne pesni, mile romance, balade, je postalo duhovenstvo nekako nezaupljivo. To je denes zginilo in Prešernova satira je le še ternjevi spomin žalostne nam preteklosti.
{{razprto|Satirični duh}} se razvidi ob enem v „epigramih“. V tem oddelku ste dalje, prekrasna elegija „Slovo od mladosti“ in „Perva ljubezen“, ki ste si sestrici po podobi ali ne po duhu. Druga je izmed najmlajših in perva izmed najstarših in bolj zrelih. Tu se nam kaže brez zagrinjala pesnikovo serce. Krasna je ob enem njegova „glosa“, ki je v satirični obliki lepa „apoteoza“ pesnikova.
{{razprto|„Gazele“}}, ki slavijo Prešernovo čisto ljubezen, so jako nježne in milodoneče; tako v pervej versti četerta. Jezik ima v „gazeli“ neko posebno sladkost in mehkobo, ki se povsem prilega tej prijetni, orijentalski cvetlici.
{{razprto|„Soneti“}} so kaj lepi in dobri izdelki. V sonetih vidimo živenje pesnikovo. V pervo njegovo književno delavnost, potem njegovo ljubezen, njegove tuge, prepir radi „gajice“ in „metelčice“ in slednjič temne obrazce njegovega životarenja. Konečni sonet „Memento mori“ nam razodeva vso britkost in osamelost v pesnikovi duši. Pesnik nam v sonetih sploh podaja najglobejša čutila svojega serca in najčistejše misli svojega duha. Hitro je spoznal krasno sestavo ove logične oblike vseh pesniških izdelkov in nam je podal v resnici povsem popolnomostine sonetne cvetličice, v katerih globoka reka zrelih občutkov mirno teče v ozko odločenej ji strugi. Njemu je bil posebno dober sluh v melodijo stihov. — {{razprto|„Sonetni venec“}} je posvečen „Primicovi Juliji“, do katere platonična ljubezen je bila znana. V sonetu je bil Prešernu učenik slavni italijanski pesnik Francesco Petrarca (1304.—1374.) in to ne toli po {{prelom strani}} duhu, kot po obliki. Če primerjamo Prešerna s Petrarkom, vidimo, da, če je morda Petrarkova pesen nježneja, je Prešernova globejša; če Petrarka bralca boža z neko sladko harmonijo, mu Prešeren globoko v serce sega.
Konečno nam poda pesnik „Kerst pri Savici", kjer nam v osobah Certomira in Bogomile, ki sta pagansko vero v kerščansko in pozemsko ljubezen v nadzemsko spremenila, spreobernenje svojega lastnega mišljenja pokazuje. On poveli- čuje idejo kerščanstva in njeno zmago nad paganstvom po poti prave, čiste ljubezni. Sem ter tja vpleta občutke lastne mu nesreče med posamezne epične oddelke. Vvod je zelo vi- haren, dereč; „kerst" sam jako občutljiv, nježen in uže bolj
liričen. Kaže se, da je le bolj lirik in ne epik. „Kerst" tedaj je, kakor Stritar terdi, „pravi finale" veličestni simfoniji, ki se razkriva po vseh poezijah njegovih. Mojstra se nam kaže Prešeren, ko opisuje serditi boj, ko opevlje rajski kraj, ko opisuje Certomira, Bogomilo.
Da premnogokrat djanje preterga in nam vdevlje lirične izraze o lastnej mu nesreči, mu lehko opustimo; saj nas ravno v „kerstu" odškodujejo: lepota vzajemne dikcije, miloglasje do- veršenih stane in tercin, preživi popisi in plastične podobe.
Poezije nam v občem kažejo, da je bil Prešeren v pes- nika stvarjen. Prebiraje jih, se ne moremo načuditi njegovim novim, visokim mislim, ki jih nam razgrinja v merjenej besedi. Jezik mu je lep, čist in zvoni tako krasno, da se človek ne more naposlušati. Vnet je bil v čisto materinščino, vendar je pikal „prestrogi purizem" in se obče evropskih ptujk ni izogibal.
Izpregovoriti nam je še nekoliko besed o Prešernu, stvar- niku slovenskega pesniškega jezika. Valentin Vodnik se je še boril s pesniško mero in njegove umetne pesni so večjidelj posnete po narodnih. Bil je otrok svojega časa a pet- najst let za Vodnikom se je mnogo spremenilo. Jezik je v li- čenji in izobražbi napredoval. Malokedaj se je za našega jezika napredek storilo toliko, kakor pervih trideset let sedanjega stoletja. Pomisliti nam je samo, koliko slovnic je prišlo tista
| |||