Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama

{{razprto|„Soneti“}} so kaj lepi in dobri izdelki. V sonetih vidimo živenje pesnikovo. V pervo njegovo književno delavnost, potem njegovo ljubezen, njegove tuge, prepir radi „gajice“ in „metelčice“ in slednjič temne obrazce njegovega životarenja. Konečni sonet „Memento mori“ nam razodeva vso britkost in osamelost v pesnikovi duši. Pesnik nam v sonetih sploh podaja najglobejša čutila svojega serca in najčistejše misli svojega duha. Hitro je spoznal krasno sestavo ove logične oblike vseh pesniških izdelkov in nam je podal v resnici povsem popolnomostine sonetne cvetličice, v katerih globoka reka zrelih občutkov mirno teče v ozko odločenej ji strugi. Njemu je bil posebno dober sluh v melodijo stihov. — {{razprto|„Sonetni venec“}} je posvečen „Primicovi Juliji“, do katere platonična ljubezen je bila znana. V sonetu je bil Prešernu učenik slavni italijanski pesnik Francesco Petrarca (1304.—1374.) in to ne toli po {{prelom strani}} duhu, kot po obliki. Če primerjamo Prešerna s Petrarkom, vidimo, da, če je morda Petrarkova pesen nježneja, je Prešernova globejša; če Petrarka bralca boža z neko sladko harmonijo, mu Prešeren globoko v serce sega.