Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.182:
'''Stanko Vraz'''. Rodil se je 30. junija 1810. v Cerovci, občine žerovinske, med Ormožem in Ljutomerom na slovensko Štajerskem. Početne šole je dognal v Svetinjah in Ljutomeru ter gimnazijo v Mariboru. Leta 1830. prične kot modroslovec v Gradecu v pervo delati za slovensko slovstvo. Onda se je združilo več slovenskih mladenčev v povzdigo našega pisemstva, tako: Anton Murko, Oroslav Caf in drugi. Stanko pa se je največ časa posvetil slovanskim narečjem in duhu narodne slovanske poezije. Od leta 1837.—1840. je nabiral slovenske narodne pesni po Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Ogerskem. Vešč glasbi, zapisaval je sam napeve, kakor jih je slišal iz ust pevcev in pevic. Razun tega je izdal povesti '''Dragotina Šamperl-a''' s svojim predgovorom, budeč Slovence na skerb za slovensko slovstvo. Leta 1838. se preseli v Zagreb, zbog izdavanja narodnih pesni slovenskih; tudi drugi prijatelji in podporniki slovenske književnosti: Murko, Miklošič, Muršec, Caf i. t. d. zapustivši Gradec, šli so za krušnim.
Občeval je Vraz z odbranimi Slovani svoje dobe; slavni P. J. Šafařik ga nagovarja, da mu kaj priobči o slovenskem slovstvu in Čelakovsky je prevel na češko več narodnih pesni Vrazovih. Uže od mladih nog se je posvetil narodni stvari in hotel je na polji našega slovstva nekaj večega početi, kar priča pismo Prešernu, leta 1837. pripovedajoče, da v društvu z Miklošičem nabira tvarino za tekmeca „Krajnski čbelici“, proseč Prešerna, da mu pošlje kaj doneskov. Meseca novembra istega leta pa je Vraz uže povsem stal v kolu štokavskih pisateljev in pesnikov. Njegov prehod je bil učinek njegovih študij in učinek močne „ilirske“ dobe. Opustiti slovenščino in zjediniti se v „ilirščini“, glasila se je vest književna, na katero je dušo in telesom prisegal Stanko Vraz, a merzil Prešeren. Od te dobe razkol med dvema pesnikoma. Ne čuteč Stanko pozvanja za pravništvo, dal mu je slovo in se posvetil književnemu delu. {{prelom strani}} Izdal je {{razprto|„Djulabije“}} v Zagrebu, 1840. — {{razprto|„Glase iz dubrave žerovinske“}}, v Zagrebu, 1841. — {{razprto|„Gusle i tamburo“}}, 1845. Leta 1842. pa je osnoval z drugimi narodnjaki časopis {{razprto|„Kolo“}}, članci za literaturo, umetnost in narodni život. V zabavniku {{razprto|„Iskra“}} l. 1844. priobčil je {{razprto|„Pesme ostavljenoga“}} in {{razprto|„Put v gornje strane“}}. Razun tega je dopisoval v razne časopise in knjige. Kot tajnik {{razprto|„matice ilirske“}} vredoval je od l. 1847. sam „Kolo“. —
Meseca maja 1851. donesli so časopisi žalostno vest, da blagega Stanka ni več. Sklenil je 24. maja v Zagrebu. Nemila smert je prerano ugasnila sijajno zvezdo na slovanskem obzorji. Prerano je obmolknil sladki glas na kvar lepoznanske književnosti jugoslovanske.
Vraz je bil visoke rasti, černih lasij in černe brade. Neka skrivna otožnost mu je vladala na obrazu, koja se ni razvedrovala razun, kedar je bil govor o bodočnosti Slovanstva. Vešč
je bil vseh slovanskih narečij in tudi drugih evropskih jezikov. Vzgojen je bil v krasnih vedah; na persih Vile pevkinje se je navzel čarokrasne, samo pesniku umljive miline in nikdar se ni polastil drugega peresa, nego li peresa belih golobic Parnasa.
V obilni ostalini Vrazovi je mnogo slovenskega blaga. Umetno blago javlja perve pesnikove poskušnje, polne visokega in blagega uma; nekaj pa je pesni drugih slovenskih mož: '''Modrinjaka, Cvetka, Šamperla''' i. t. d. Narodno blago obsega mnogo nad tisoč narodnih slovenskih pesni, zapisanih od leta 1844. do leta 1847.; potem precej narodnih pripovesti, pravljic, ugank, iger, vraž i. t. d. Vse to je podarila „matica hervatska“ našej matici.
Razun svojih del dal je Vraz še na svitlo zbirko slovenskih narodnih pesni, naslovom „Narodne pesni ilirske, koje se pěvaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj in zapadnoj Ugarske“ v Zagrebu, l. 1839. Podpisal se je „Stanko Jozipovič Vraz, Slovenac Cerovčanin.“ Te pesni, broj jim je 114, deli Vraz na davorije, balade in romance.
{{prelom strani}}
| |||