Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.192:
Razun svojih del dal je Vraz še na svitlo zbirko slovenskih narodnih pesni, naslovom {{razprto|„Narodne pěsni ilirske, koje se pěvaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj in zapadnoj Ugarske“}} v Zagrebu, l. 1839. Podpisal se je {{razprto|„Stanko Jozipovič Vraz, Slovenac Cerovčanin.“}} Te pesni, broj jim je 114, deli Vraz na davorije, balade in romance.
{{prelom strani}}
Vraz je bil iskren vzor slovensko-hervatskega domoljubja. Za njegovo slovstveno delovanje se mu je zdela Slovenska preozka; posvetil je pero Hervatskej, a vendar je bil in ostal Slovenec, kar pričajo posamezne poezije in občna vdeležba izobraženih Slovencev pri Vrazovi slavnosti leta 1880. Nekako preostro ga sodi naš Prešeren, ki poje:
<poem>
<p align="center">„Victrix causa Diis placuit, sed victa Catoni;
Stanko Slovencev uskok, Vraz si narobe Katon.“</p>
</poem>
Med tem, ko je slovensko slovstvo v občem prav verlo in veselo napredovalo, se je mila nam materinščina tudi na Koroškem in Štajerskem čedalje bolj razvijala in vedno lepše in bolj krepke kali pognala. Zbujalo se je vedno več mož v povzdigo slovenskega jezika in izomiko naroda našega in večinom dobra dela so nam ti marljivi domorodci zapustili. Na čelu vseh teh pa je stal preslavni lavantinski škof in knez:
'''Anton Martin Slomšek'''. Rodil se je v prijazni vasi Ponkovske fare, ki se Slom imenuje in od koder se tudi priimek izpeljuje, blizo Celja na Štajerskem 26. novembra 1800. Starši so mu bili imoviti kmetiški ljudje, ki so ga poslali, mladega, bistroumnega dečka v Celje, da se izšola. Tam mu je uže zbudil iskrico rodoljubja gimnazijski profesor Zupančič. Po doveršenej gimnaziji ide Slomšek v semenišče celovško, kjer je ob enem vse druge bogoslovce v slovenščini poučeval. Po dokončanih šolah in sprejetem mašnikovem posvečenji, 1824. je kaplanoval pri sv. Lovrencu na Bizelskem in pri Novi cerkvi blizo Celja. Bogata njegova pevska žila, kipeča ljubezni do Boga in slovenskega naroda, je tisti čas začela roditi, ter je obsadila slovenski Parnas z naj nježnišimi cvetlicami lepih pesnic, katere bodejo prosti narod vedno razveseljevale.
Leta 1829. mu je bila imenitna služba duhovnega voditelja in spirituala v zjedinjenem kerškem in lavantinskem semenišči v Celovcu izročena. Vestno je opravljal svoj posel ter mlade duhovnike navduševal v slovstveno delovanje. Semeniške vaje one dobe so služile v gradivo za več knjižic, koje je pokojni knez one dni izdal, s pristavkom {{razprto|„Spisa1i mladi duhovni“.}} {{prelom strani}} Te knjige so: {{razprto|„Kratkočasne pravlice otrokom v pod učenje“}}, 1835.; {{razprto|„Prijetne pripovedi za otroke“}}, 1836.; {{razprto|„Dve lepe reči za pridne otroke“}}, 1838.; {{razprto|„Troje ljubeznjivih otrok“}}, 1838. Posebno pa dvojno delo: {{razprto|„Keršansko devištvo“}}, leta 1834. pervikrat in leta 1858. sedmikrat natisneno in {{razprto|„Življenja srečen pot za mladenče“}}, l. 1837. pervikrat in l. 1859. četertikrat natisneno. Mimo tega samostojno delo {{razprto|„Hrana evangeljskih naukov“}}, 1837. pervikrat in leta 1845. v Celovcu drugikrat natisneno.
Kako da se je nekako slovensko društvo pod uplivom Slomšekovim in Ahaceljnovim osnovalo, smo uže povedali, ter tudi omenili, kako da se je „Ljubomir“ v abecedno vojsko vrinil.
Leta 1838. postane Slomšek nadžupnik Vuzeniške fare in ob enem dekan in šolski ogleda onega okraja. Nekdanjim bogoslovcem v spomin in da bi bila vez ljubezni med učiteljem in učenci vekovita, je jel spisovati svoj {{razprto|„Mnemosynon slavicum“}}, katerega je leta 1840. s posvetitvijo „Suis quondam auditoribus et amicis carissimis“ na svitlo dal. Knjiga obsega nagovore, molitve, pesni. Ob enem je spisal v smislu povzdige dobrih ljudskih šol neprecenljivo knjigo {{razprto|„Blaže in Nežica“}}, pravi biser pisateljskih del Slomšekovih. Knjiga se je večkrat ponatisnila, l. 1842., 1848., 1857.
Leta 1844. se imenuje korarjem stolne cerkve v št. Andreji in nadzornikom ljudskih šol cele škofije. Takrat je pričel misliti na ustanovo nekakega društva v izdajo poučnih knjig za prosto ljudstvo. Čeravno je uže jednako nemško društvo, imenom „Mechitaristen-Verein“ obstalo, se je vendar Slomšeku odrekla ustanovitev slične slovenske družbe. V to si izmisli krasno osnovo letnika za Slovence, v katerem bi pisatelji plodove svojega uma priobčevali. Nastale so {{razprto|„Drobtinice“}}, katerih pervi zvezek se je obelodanil leta 1846.
Po izverstnem poslovanji in trudu v izrejo in odgojo mladine in naroda našega, postal je Slomšek opat v Celji, leta 1846., a uže meseca maja istega leta je bil voljen škofom {{prelom strani}} lavantinskim, a tudi kot škof in knez je z duhom in sercem sodeloval na vzbuji slovenske izomike. Ko je leta 1848. ideja narodnosti Evropo pretresla in so tudi nam ugodnejši dnovi prisijali, je izročil minister Thun našemu Slomšeku izdelanje najpotrebniših šolskih knjig. Slomšek sam je spisal {{razprto|„mali katekizem“}}; za druge bukve pa je načert osnoval in delo med sposobne duhovne in učitelje razdelil. Naj več, se ve da, je tudi za te knjige sam spisal in poslane spise prebiral, popravljal. Tako je prišlo na svitlo {{razprto|„Malo slovensko-nemško berilo“}}, 1853.; {{razprto|„Veliko slovensko berilo“}}, 1853.; {{razprto|„Ponovilo za nedeljske šole“}}, 1854.; {{razprto|„Šola, vesela lepega petja za pridno šolsko mladico“}}, 1853.
Z veseljem je pozdravil l. 1851. {{razprto|družbo sv. Mohora}}, ter jej je lepo glavnico vložil. S posebno ljubeznijo pa je bil svojim „Drobtinicam“ vdan in čeravno je, kakor škof, vredništvo drugim rokam izročil, je vendar do smerti njih duša in poglavitni pisatelj ostal. Naj več in naj izverstniših sestavkov je iz njegovih rok; posebno pa je bil mojster, kar tiče živenjepisja pokojnih rodoljubov in šole. V mnogo tisoč iztisih so se njegove knjige po vseh slovenskih pokrajinah razširile; ni ga pa bilo tudi pisatelja, da bi jo bil takrat bolj po domače v pisanji zadel, kot naš Slomšek. Njegova beseda je gladka, umljiva, lepa; njegov slog je izmed ljudstva povzet in je tedaj lehko v serce segal narodu našemu.
Toliko in še veliko več se je trudil pokojni knez-vladika za slovensko izomiko, za narod, za duševni razvoj. Ni preteklo leto, da bi se ne bili Slovenci novih plodov njegovega rodoljubja razveselili. Bil je v resnici zvezda, na kojo so vsi Slovenci s počeščenjem gledali — a zvezda je ugasnila in nepreprosljiva smert nam je blagega voditelja odvzela, l. 1862. Spomin njegov živi in se vedno bolj oživlja! Slava očetu duševnega prerojenja posebno prostega nam naroda; slava blagodušnemu in marljivemu knezu in škofu, kojega ime se bode na vekov veke čestno imenovalo!
{{prelom strani}}
Mlajši od Slomšeka bil je sorojak njegov '''Anton Janez Murko''', rojen leta 1809. 8. junija v Čermljenšeku pri sv. Rupertu, v slovenskih goricah na Štajerskem. Izšolal se je v Mariboru in Gradecu. Po doveršenej filozofiji je hotel na Dunaji študirati zdravoslovje, a radi gmotnega pomanjkanja se verne zopet v Gradec, kjer vstopi v pravoslovni kolegij. Tudi tu se mu slabo godi in mladi mož postane nekaj časa frančiškan; leta 1830. vnovič zapusti ovi stan ter ide v semenišče in leta 1835. je duhovnik posvečen. Kasneje postal je dohtar svetega pisma. Umel je mnogo evropskih jezikov in je bil jeden najbolj odličnih mož na Štajerskem in to ne samo kar tiče učenosti, temuč tudi prostodušnega obnašanja.
Konec leta 1830. je uže bil spisal slovnico o slovenskem jeziku in v dveh letih je hotel tudi obelodaniti slovar v dveh delih. Vendar pride perva na dan v Gradecu leta 1832. naslovom: {{razprto|„Theoretisch-practische slovenische Sprachlehre für Deutsche“}} s pristavkom, v katerem je poslovenil nekatere potrebne besede in nam pridjal slovenske pogovore, Ezopove basni in Prešernove pesni „Slovo od mladosti“ in „Povodni mož“. Zanimivo je za nas Slovence, kar pripoveduje pokojni {{razprto|France Kurelac}}, ki je tedaj v Gradecu živel o Murku in Gaju: „Gaj je uže takrat, kot navdušen priverženec svojemu rodu, kazal oni razplodni duh, kateri vsikdar isti v obilji ima, ki zares druge navdušuje. Lotil se je pokojnega Murka, ter ga s svojim žarom ogreval in tako nanj deloval, da je Murkov slovenski rečnik, katerega so si Slovenci uže tako milo želeli, vendar beli dan zagledal ter potlej večkrat svoj blagoslov po svetu trosil. Nagovarjal je tudi Murka, uže leta 1828., da spravi svoj slovar v svet v češkem pravopisu; a neznano, na kakih konservativnih silah so se ta kola zlomila.“
Slovar se obelodani leta 1833. in sicer v pervo {{razprto|„Deutsch-slovenischer Theil“}} in potlej {{razprto|„Slovensko-nemški ročni besednik, kakor se slovenščina govori na Štajerskim, Koroškim, Kranjskim in v zahodnih stranih na Vogerskim.“}} {{prelom strani}} Reči se mora, da slovnica in slovar, ki sta bila takrat prav dobra, sta dobra še sedaj, vzlasti „slovensko-nemški besednik“. Ni se toraj čuditi, da je obeh teh del Slomšek bil tolikanj radosten.
Tudi {{razprto|Klodič}}, v sestavku: „Slovenisches Schulwesen“, leta 1873. pohvali Murkovo slovnico, pišoč: „eine gründliche, theoretisch klare und practisch sehr gut brauchbare, systematische Arbeit, durch welche Murko die allslovenische Sprache begründete. Diese Sprachlehre diente nahezu bis zur Auflassung der slovenischen Lehrkanzel an der Universität in Graz als Vorlesebuch.“
Dalje je Murko priobčil {{razprto|Volkmarjeve „basni ino fabule“}}.
Leta 1849. zadobi župo Zaverče, blizo hervatske meje in leta 1861. dekanijo v Hočjem, kjer je umerl 31. decembra 1871. leta. Zadnja leta se ni pečal se slovstvom. —
V ovo dobo spada še mnogo hvalevrednih mož, ki so izdali v precej dobri slovenščini razne knjige poučnega ali pa pobožnega zerna; tako n. pr. '''J. Šerf''', rojen 17. maja 1798. duhovnik v Svetinjah na Štajerskem, ki se je pri svojih spisih dolgo posluževal „danjčice“, '''Klančnik Šimen''', dr. profesor bogoslovja; rojen 1810.; umerl 1844., ki je priobčil {{razprto|„Premišljevanje za bolnike“, „Bilje“}} i. t. d.
Skerbeti se je ob enem pričelo, po izgledu Slomšeka, za šolsko mladino, kar nam obilno število mladim ljudem v pouk in kratek čas namenjenih povestic in drugih spisov spričuje. Naj marljivejši na tem polji: uže imenovani '''Jože Burger''', (1800.—1870.), '''Janez Ziegler''' (1792.—1869.) {{razprto|„Sreča v nesreči“; „Življenje sv. Heme“}} i. drg.; potem '''L. Dolinar''' (1794.—1863.) {{razprto|„Izidor, brumni kmet“}} in tudi '''Felicijan Globočnik''' (1810.—1873.), ki je v oglajeni slovenščini priobčil razne, večinom preložene povesti za mladino: {{razprto|„Hudobni Bric in blagi Fridolin“, „Martin, mladi puščavnik“}} i.t.d.
{{prelom strani}}
|