Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.241:
{{prelom strani}}
====III. doba. 1843.–1880.====
Z letom 1843. lehko zaznamenujemo novo veselo živenje na slovenskem slovstvenem polji. Došle so slovstveno delajoče sile do potrebitosti vzajemnega postopanja in kmalo se je na bolje obernilo. Tudi razmere so se nekako predrugačile; sploh je nastal prevelik prevratek. V. Fr. Klun pisal je o prevratu na Slovenskem v „Oesterreichische Revue“ leta 1864. pomenljive besede „Šolske dečke so nas v letih 1830.—1840. kaznovali, ako smo se derznili, govoriti svoj materini jezik; naši tovarši iz boljših hiš so nas dražili, se nas izogibali in se nam posmehovali. Uže dijaki smo tužnim sercem čuli zasramovanje našega nam dragega bisera, ljube nam slovenščine in to je prihajalo vedno ostreje in določnejše — ali od leta 1843., boljše 1848. ali oktobra 1850. se zboljša ovo turobno stanje.“
Ne le kmetsko ljudstvo in duhovenstvo, skoraj vsa inteligencija, duševni in materijalni zaklad slovenski se prične zbirati menj ali bolj zavestno in ponosno okoli narodnega zavetja. Silna povzdiga narodnega živenja po slovenskih pokrajinah pa ni ostala brez upliva na produkcijo. Ko so leta 1843. marljive in zelo uplivne „Novice“ izhajati jele, so zveste in krepke prijatelje slovenščine na novo oživele in mnogo, poprej še nekoliko mlačnih in nedelavnih, ali zelo zmožnih Slovencev za domači jezik in za slovensko slovstvo probudile.
V prejšnej dobi, kateri je bil večinom predmet in značaj učenjašk in doktrinaren, so posamezni pisatelji vsled neljubih okolnosti, kakor nekdaj v slavnem Dubrovniku, pisarili in spise priobčevali v dveh jezikih in to razun Vodnika, Prešerna, Slomšeka in nekaj drugih, večinom višje v neslovenskem nego v domačem, narodnem jeziku. Drugačen je bil duh tretje dobe in sicer uže pričetkom. Slovenski jezik je postal stalno sredstvo razvitku za vse strani narodove.
{{prelom strani}}
Uže zdavnej so posamezni Slovenci spoznali, da nam je mimo tega, če hočemo na slovstvenem polji napredovati, silno potreba pravega zjedinjenja v pravopisu in čerkopisu. Vsak čerkopis in naj bi bil še tako izversten, zatira, če je pristransk, pravi razvoj slovstveni. Treba pa nam je bilo čerkopisa, ki nas vsaj nekoliko zjedini z ostalimi Slovani in do tega smo ravno prišli pričetkom tretje dobe. „Abecedna vojska“ se pomiri in utihne; brez ukaza, brez sile, brez potrebitih šol, brez hudega vgovora smo prišli do sedanjega organiškega pravopisa, do „gajice“, kojo uže v vseh slovenskih spisih vpotrebujemo. Po prizadetji Smole-ta so bile leta 1840. perve knjige, namreč „Vodnikove pesni“ in igri „Matiček se ženi“ in „Varli“ v „gajici“ ponatisnene. Občno veljavo je vendar še le po {{razprto|„Novicah“}} dosegla, ki so jo mesti „bohoričice“ vpeljale.
Ovi prekoristni časopis, ki nam še vedno, uže 39. leto izhaja, je najti po bajticah preprostega kmeta kakor tudi v poslopji imenitne gospode, kjer se povsod veseljem in pridom prebira. Še bolj pa so bile „Novice“ pričetkom izhajanja kot jedini list važne in razširjene; sedaj nam je mnogo, mnogo listov, a Novice vendar še niso veljave zgubile. V pervih letih pa so vsim brez razločka svoje bogate zaklade vsakoverstnega znanja delile. Spoznati moramo resnično, da so one največ pripomogle k omiki našega prostega ljudstva in vzgoji našega jezika. Katerega Slovenca bi ne veselilo, če vidi, kaj se je v tem kratkem času uže storilo, kako se je jezik olikal in slovstvo pomnožilo? Čast in hvala toraj vredniku ovega časopisa, po katerem je Slovencem boljša zarja veselejše prihodnosti prisijala. Lepo število vnetih Slovencev se je posebno ob času pervih dvajset tečajev zverstilo okoli priljubljenih „Novic“, ki so bile perva, terdna vez, ki je kranjske, štajerske, koroške in primorske Slovence duševno sklenila. „Novice“ so delavne moči budile in družile; „Novice“ so projavile besede, raztresene po Slovenskem, za obči blagor; „Novice“ so vpeljale obče slovenski pismeni jezik; „Novice“ so uvedle gajico brez hrupa in {{prelom strani}}
| |||