Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Plantanana (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.250:
Uže zdavnej so posamezni Slovenci spoznali, da nam je mimo tega, če hočemo na slovstvenem polji napredovati, silno potreba pravega zjedinjenja v pravopisu in čerkopisu. Vsak čerkopis in naj bi bil še tako izversten, zatira, če je pristransk, pravi razvoj slovstveni. Treba pa nam je bilo čerkopisa, ki nas vsaj nekoliko zjedini z ostalimi Slovani in do tega smo ravno prišli pričetkom tretje dobe. „Abecedna vojska“ se pomiri in utihne; brez ukaza, brez sile, brez potrebitih šol, brez hudega vgovora smo prišli do sedanjega organiškega pravopisa, do „gajice“, kojo uže v vseh slovenskih spisih vpotrebujemo. Po prizadetji Smole-ta so bile leta 1840. perve knjige, namreč „Vodnikove pesni“ in igri „Matiček se ženi“ in „Varli“ v „gajici“ ponatisnene. Občno veljavo je vendar še le po {{razprto|„Novicah“}} dosegla, ki so jo mesti „bohoričice“ vpeljale.
 
Ovi prekoristni časopis, ki nam še vedno, uže 39. leto izhaja, je najti po bajticah preprostega kmeta kakor tudi v poslopji imenitne gospode, kjer se povsod veseljem in pridom prebira. Še bolj pa so bile „Novice“ pričetkom izhajanja kot jedini list važne in razširjene; sedaj nam je mnogo, mnogo listov, a Novice vendar še niso veljave zgubile. V pervih letih pa so vsim brez razločka svoje bogate zaklade vsakoverstnega znanja delile. Spoznati moramo resnično, da so one največ pripomogle k omiki našega prostega ljudstva in vzgoji našega jezika. Katerega Slovenca bi ne veselilo, če vidi, kaj se je v tem kratkem času uže storilo, kako se je jezik olikal in slovstvo pomnožilo? Čast in hvala toraj vredniku ovega časopisa, po katerem je Slovencem boljša zarja veselejše prihodnosti prisijala. Lepo število vnetih Slovencev se je posebno ob času pervih dvajset tečajev zverstilo okoli priljubljenih „Novic“, ki so bile perva, terdna vez, ki je kranjske, štajerske, koroške in primorske Slovence duševno sklenila. „Novice“ so delavne moči budile in družile; „Novice“ so projavile besede, raztresene po Slovenskem, za obči blagor; „Novice“ so vpeljale obče slovenski pismeni jezik; „Novice“ so uvedle gajico brez hrupa in {{prelom strani}} šuma in so vzbudile narodno nam zavest. One so šola, v kateri se je na stotine domorodcev odgojilo, mnogo slovenskih mladeničev čiste materinščine se izučilo in si zmožnost prilastilo, pisati jo. „Novice“ so, kakor piše profesor Ladislav Hrovat l. 1878. „streha slovenskemu poslopju in to v tem smislu, če si mislimo slovenščino kot poslopje, ki sprejema vse Slovence. Sadež, nastavljen po možeh druge dobe in pa po posamezno delajočih silah naših, pognal in pokazal je svoj pravi plod v „Novicah“, ki so nastopile kot pokroviteljica občej slovenščini; kajti one so sprejele vse sinove pod svoje krilo ter jele delovati zjedinjenim močem.“ „Novice“ so v literarnem oziru več dosegle, slovenščino bolj pospešile, nego so one same skraja upale in nameravale in to „viribus unitis“.
 
Dopisovatelji, sodelavci pervih „Novic“ pa še žive v sercu naroda našega. Najimenitnejši med njimi je „Novicam“ oče, Slovencem buditelj in voditelj, mnogo slavljeni:
 
'''dr. Janez Bleiweis'''. Rodil se je 19. novembra 1808. v Kranji; oče mu je bil premožen tergovec, ki je svojih šestero otrok dobro preskerbel. Po doveršenej ljudski šoli doma, prišel je Bleiweis v ljubljansko gimnazijo, katero je doveršil l. 1824. modroslovje pa leta 1826. Po doveršenem modroslovji učil se je na Dunaji zdraviloslovja in doveršil te študije l. 1832. ter z latinsko disertacijo {{razprto|„de hirundine medicinali“}} dosegel doktorstvo in čestno priznanje v medicinskih krogih.
 
Mladi Bleiweis začel je potem pečati se z živinozdravilstvom ter poslušal dotične predavanja na dunajskem živinozdravilnem zavodu. Leta 1838. stopil je med svet s knjigo {{razprto|„Practisches Heilverfahren bei den gewöhnlichen innerlichen Krankheiten des Pferdes, nach den Grundsätzen der practischen Thierarzneikunde“}}; str. 373.
 
Leta 1843. je prišel z Dunaja ter prevzel profesuro na tedanjej medicinski in kirurgični šoli v Ljubljani in ob enem tajništvo pri kmetijskej družbi, katera je izdajati pričela „Novice“. Tu se pričenja njegovo neumorno delovanje na korist {{prelom strani}} slovenskega naroda. Kot tajnik bil je namreč tudi vrednik „Novic“. A poleg „Novic“ daril je naš rojak, priden kakor čebela, skoraj leto na leto znanosti in ljubljenemu svojemu narodu celo versto knjig, katere se odlikujejo praktičnim smerom. Tretjo svojo knjigo — pervo v slovenskem jeziku — je priobčil v Ljubljani, leta 1843. naslovom: {{razprto|„Bukve za kmeta, kako se ima per kupovanju, plemenenju, reji in opravljanju konj obnašati.“}}
 
Po razpustu medicinsko-kirurgične fakultete dobil je dr. Bleiweis naslov „c. k. profesorja“ ter si našel novo plodonosno delovanje v živinozdravnej šoli, kojej je bil oče, učitelj in voditelj. Leta 1856. pa se je imenoval deželnim živinskim zdravnikom, kar je ostal do leta 1873. Med tem časom smo vdobili mnogo njegovih knjig, tako n. pr.
 
{{razprto|„Miloserčnost do živali“}}, 1846., v kar mu podeli bavarski vojvoda Maks bronasto svetinjo.
 
{{razprto|„Letopis slovenskiga družtva na Kranjskem“}}, 1849.
 
{{razprto|„Nauk podkovstva“}}, 1850.
 
{{razprto|„Nauk murve in svilode rediti in svilo pridelavati“}}, 1851.
 
{{razprto|„Nauk, kako se pri porodih domače živine, ravnati“}}, 1852.
 
{{razprto|„Koledarčik slovenski“ za l. 1852., 1853., 1854., 1855. in 1856.}} Zadnje štiri je izdal pozneje, naslovom {{razprto|„Zlati klasi“}}. Ta koledar obsega mnogo životopisov naših pervih mož, mnogo pesnic takrat mlajših pesnikov in nekatere znanstvene in leposlovne spise.
 
{{razprto|„Slovensko berilo“}} za tretji in za četerti gimnazijalni razred ter tudi delom za pervi in drugi. 1850.—1855.
 
{{razprto|„Zgodovina kmetijske družbe“}}, 1855.
 
{{razprto|„Nauk živinoreje“}} in {{razprto|„Nauk ogledovanja klavne živine in mesa“}}, 1855.
 
{{razprto|„Slovenski jezik pa kranjska špraha“}}, 1862.
 
{{razprto|„Županova Micika“}} po Linhartovi, 1864.
{{prelom strani}}
{{razprto|„Nauk o umni živinoreji“}}, 1871. i. t. d.
 
Poleg teh knjig je v letopisu {{razprto|„Matice slovenske“}}, katerej je dr. Bleiweis pravi oče, več daljših zanimivih sestavkov iz njega spretne roke.
 
Delovanje Bleiweisovo je vsestransko plodovito. Slovenski narod uže dolgo spoznava z največjo hvaležnostjo njega neštevilne zasluge — a tudi svet to priznava! V dokaz velikanska slavnost sedemdesetletnice, dne 19. novembra l. 1878. (Glej slavnostino knjižico dr. Fr. Celestina in Anton Bezenšek-a {{razprto|„Svečanost o priliki sedemdesetletnice dr. Janeza Bleiweisa ...“}}, l. 1879. v Zagrebu.) Okinčan je s Franc-Josipovim redom, z Vladimirovim redom i. t. d. Častno meščanstvo mu je podelila množica naših mest, tergov in občin; znanstvena in literarna ter gospodarska društva raznih pokrajin so ga imenovala častnim udom.
 
Sveta dolžnost nam je, da možu, ki je neprecenljivo mnogo storil v prospeh materinščine naše, v razvoj omike, zavednosti in razcvet domačega slovstva in našega šolstva — naše sočutenje, našo zahvalo izrekamo. Hvaležnost mu bode živela v sercih naših! —
 
Med perve dopisovatelje in sodelavce Bleiweisovih „Novic“ pa smemo vštevati sledeče može, koji so pripomogli v lepo sverho:
 
'''Jeran Luka'''; rojen v Javorjah leta 1818. Duhovnik, ki je bil nekaj časa misijonar v Afriki, sedaj v Ljubljani kot vrednik cerkvenega lista {{razprto|„Zgodnja Danica“}}. Mimo tega, da je marljivo dopisoval {{razprto|„Novicam“}}, je priobčil mnogo spisov pobožnega zerna, n. p. {{razprto|„Keršanski junak“, „Stezica v nebesa“, „Zgodbe sv. pisma“}} i. t. d.
 
'''Vertovec Matija''', bivši župnik v št. Vidu, v vipavskej dolini. Rodil se je leta 1784. in zamerl 2. septembra 1851. Jeden najznamenitejih slovenskih pisateljev in ni ga bilo kmalo slovenskega prozaika, ki bi bil znal združiti milino, popularnost in rythmus svojega jezika s precizijo, s kojo je Vertovec pisaril. Spisal je obširno poučno delo: {{razprto|„Vinoréja“}}, str. 300. {{prelom strani}} „perlogni list h kmetijskim in rokodelskim Novicam“, l. 1844. Druge njegove knjige so {{razprto|„Kmetijska kemija“; „Zvezdoslovje“; „Duhovni nagovori“}} in {{razprto|„Občna zgodovina“}}, katere vendar ni mogel doveršiti, ker mu je hitra smert živenja nit prestrigla. O njegovih delih je le eden glas, da so povsem hvalevredni, naj se gleda na njih slog ali pa na predmet. Le redki so možje, ki bi znali o znanstvenih tvarinah tako domače pisati, kot je pisal Vertovec. Njegova nevezana heseda je bila dolgo časa izgled prozi naši. On je v pervo pokazal, da je materini naš jezik tudi v znanstveno porabo. Da pa ni nobeno pervo delo popolno, to je spoznal spisovatelj sam v predgovoru, kjer pravi: „Pot smo pa vendar le pokazali, po kateri naj drugi za nami napredujejo in modro popravijo, kar je primanjkljivega v naših knjigah ostalo.“ Njegovo zgodovino so kasneje drugi domorodci nadaljevali in to posebno:
 
'''Verne Miha''', bivši prošt v Terstu, kije zamerl 29. julija 1861. Svoje dni je v „Novicah“ mnogo lepih in poučljivih sestavkov priobčil. —
 
Jeden pervih in najmarljivejih dopisovalcev „Novic“ je naša starosta:
 
'''Majar Matija''' (Ziljski), mož stare, poštene korenine, o katerem piše dr. {{razprto|Rad. Razlag}}: „M. Majar, rojen v Goricah v zilski dolini na Koroškem 7. februarja leta 1809. Kaj hočem kazati o ovem možu? Da je vlastenec? Da ljubi rod svoj iskreno? Da je pripraven za blagor domovine vse žertvovati, srečo in blago? Vse ovo preslabo izrazuje Majarja! Znam za jedno samo slovo, po kojej hočeš njegovo sliko berž in dobro spoznati in ta slova je: vzajemnost. Za to misel, za to idejo perve in velike zasluge Majarju, koji več od davne dobe piše vedno v tem smislu po različnih knjigah in časopisih. On je mož bodočnosti.“
 
To je slika, ki nam ob kratkem našega Majarja povsem predočuje, ki mu je bilo in mu je še vedno geslo: „vse na korist in srečo milega naroda“. Bil je župnik v Gorjah, v {{prelom strani}} zilski dolini na Koroškem in je sedaj v pokoji blizo Celovca na „križnej gori“ ter se še vedno bavi z znanstvom in pisemvstvom. Razun mnogih znanstvenih in poučnih razprav v „Kolu“, „Novicah“, „Jordanovem letopisu“ in „Sloveniji“ je do sedaj priobčil te-le samostojne knjige, ki pričajo o njegovej marljivosti: {{razprto|„Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje“; „Pavle Hrastevski“; „Predpisi“; „Slovnica za Slovence“; „Spisovnik“; „Ciril in Metod“; Cerkvene pesni“; „Pesni z napevi“; „Uzajemna slovnica slovenska“; „Ruska slovnica“;}} časopis vzajemni {{razprto|„Slavjan“}} i. t. d. Ob enem zelo pridno nabira in doveršuje svojo zbirko narodnih pravljic, pesni, vraž, ugank i. t. d. Majar je pisal tako, kakor je učil: „vzajemno“. Blizo vsa njegova dela merijo tje, si posamezna slovanska narečja čedalje bolj približati. —
 
Zvezdam lepše verste pa se sme prištevati pervi pesnik „Novic“, slavni:
 
'''Vesel Jovan - Koseski'''. Leta 1848., ko so se sploh evropski narodi pričeli močno in močneje gibati, so se tudi Slovenci tega vdeleževali. Dolžnost onih mož, ki so narodu na čelu stali, je bila: skerbeti, da narod ne zaide na kriva pota. Tudi pevec „Novic“ je povzdignil svoj glas svarujoči in svetujoči in postal je zvest nam stražnik.
 
Ivan Vesel, rojen 12. septembra 1798. v Kosezih Moravških, na Kranjskem. Stopil je, doveršivši ljubljanske šole in dunajsko vseučilišče v deržavno službo, v kateri je dospel do finančnega svetovalca. V njegovo delovanje mu je bil Terst odločen. Tu se je za svoj narod marljivo trudil do l. 1852., v katerem je zapal v nevarno bolezen, vsled katere mu so telesne in duševne moči tako opešale, da se od istega leta do leta 1868. ni več začul lepi glas njegovih pesni. Leta 1868. in 1869. je razveselil slovenski narod še z nekaterimi umotvori; je zbral, pregledal in kronologično vravnal vse svoje pesni ter jih „Matici slovenski“ izročil, katera jih je l. 1870. nespremenjene priobčila. Leta 1880. je priobčila „Dodatek“.
{{prelom strani}}
Kakor je bil najimenitnejši sodelavec „Čbelice“ dr. France Prešeren, tako se smejo „Novice“ ponašati s Koseskim, ki je v njih od leta 1844. neprenehoma do leta 1852. in potem od leta 1868. zabaval, klical, navduševal. Odrekati mu ne moremo pesniškega duha, katerega mu je uže v mladosti letih gojil učitelj zgodovine Richter, ki je sam tudi pesnikoval. Koseski je zložil leta 1818. pervi slovenski sonet, naslovom „Potažba“.
 
Njegovi umotvori so ali {{razprto|izvirni ali prestavljeni}}. Omeniti hočemo v pervo originalne dela, ki se delijo v lirične in epične. {{razprto|Liričnim umotvorom}} je glavni značaj vzvišenost, veličastnost, resnost; način je retoričen; posebna njih prednost: jedinstvo v predmetu, živahna domišljija, lepe misli, krepko vbrane, čverste besede, katerih pridobivno miloglasje serce vsacega le nekoliko čutljivega človeka ganiti in povzdigniti mora. Pesnik se premiče bolj po občinstvu; poglaviten namen mu je, da zbudi in prospeši pri občinstvu enake čute, kakor njega samega navdajajo. Pesnika pa navdajata posebno dva glavna čuta: ljubezen do domovine in ljubezen do Boga. Iz večine liričnih pesni nam veje duh nasproti, ki je živa priča gorečega domoljubja. Ob enem navdušuje svoje sorojake v ovi čut in ovo ljubav.
 
<poem>
<p align="center">„Svetu pokažite lik domače navade in misli,
Biti slovenske kervi, bodi Slovencu ponòs.
Spomnite se imenitnosti del pokojnih očetov,
Cenite vrednost s'cer roda sedajniga tud;
Jezik očistite peg, podajte gladko mu rujo,
Kar je najetiga v njem, dajte sosedu nazaj.
Kinčite ga iz lastne moči, iz lastniga vira,
Jasno ko struna bo pel, zvonu enako donil,
Pričal vašo modrost na desno, na levo narodam ...“</p>
</poem>
 
Ni lehko mogoče, da bi te in enake besede vrednemu sinu namen svoj zgrešile! Oserčevaje slovenske sinove, dosegel je, da so oni, ki so nekoliko omahovali, zopet krepko se poprijeli naloge jim dane po domovini in naravi.
{{prelom strani}}
Čeravno ta čut skoraj da celo serce pesnikovo napolnuje, imamo vendar še mnogo pesni druge verste, izvirajočih iz nabožnosti.
 
Kar tiče drugih liričnih umotvorov, so ali pri kaki posebni priliki nastali, kakor krasna pesen „Slovenija caru Ferdinandu“ in „Viribus unitis“ ali pa so glose, katerih predmeti so zelo mnogoverstni, mikavni.
 
{{razprto|Epični umotvori}} se odlikujejo z mirnim, gladkim jezikom, posebno živahnostjo v pripovedovanji, z lepo vbrano mero in vjemo. Zlasti šesto- in petomeri so tako doveršeni, da so nam pravi izgled.
 
Prejšnji {{razprto|šestomerci slovenski}} so: 1. {{razprto|Marko Pohlin}}, ki govori v svoji slovnici o pesništvu in meri ter napravi kaj klasičen šestomer:
 
„Pišeta, pure, race, koštrune, kopune, teleta“.
 
Imel je dobro voljo, a ni razumil nič niti o jeziku, niti o pesništvu; 2. {{razprto|Valentin Vodnik}} v pesni „M. Pohlinu v slovo“; boljše od Markovih izgledov; 3. {{razprto|dr. Jak. Zupan}}, ki nam kaže polne šestomere; same daktile in spondeje, malo kje trohej; 4. {{razprto|dr. Fr. Prešeren}}, ki je bil pervi, kateri je terdil, da se v našem šestomeru ne sme staviti trohej mesti spondeja in na to: 5. {{razprto|Ivan Koseski}}, kojemu je naš šestomer največ hvale dolžan. —
 
{{razprto|Prevodi}} glede števila izvirne pesni dalječ presegajo. Priobčil je mnogo najboljših umotvorov raznih evropskih narodov. Tako je prevel iz angleškega „Mazepa Jovan“, lord Byron-a (1788.—1824.), iz greškega „posamezne speve Iliade“; iz italijanskega „Divina commedia“ Dante Alighieri-a (1265. do 1321.); „Maja peti dan“ Alessandro Manzoni-a (1784. do 1873.); iz nemškega: Bürger A. G. (1748.—1794.): „Pesen od verlega moža“ i. dr.; Chamisso Adal. (1781.—1838.): „Orjaška igrača“, „Sodba Semjakova“, „Jozua“, „Georgis“, „Star pevec“, „Troje serce“ i. t. d.; Goethe: „Jelšni škrat“, „Pravljica od podkve“, „Učitelj“; Körner K. T. (1791. do 1813.): „Lücov divji gon“; Schiller: „Grof Habsburški“, „Hoja na plavž“, {{prelom strani}} „Vodotop“, „Pesen o zvonu“, „Bor z drakonom“, „Rokovica“, „Planinski lovec“, „Zmage pir“, „Vrednost žen“, „Ibikovi žerjavi“ in igri „Devica Orleanska“ in „Mesinska nevesta“; Uhland (1787.—1862.): „Pevca urot“, „Kazen“, „Rožni venec“, „Nezgoda“ i. dr.; iz ruskega: Deržavin G. R. (1743.—1816.): „Oda Bog"; Lomonosov Y. M. (1711. do 1765.): „Ne sodi"; Aleks. Puškin (1799.—1837.): „Ribič in zlata riba“, „Kavkaski jetnik“, „Mertva carevna in sedem vitezov“ i. t. d.
 
Vsakdo mora priterditi, da so prevodi izverstnih umotvorov tujih narodov v domači jezik iz dvojnih ozirov koristni. Pervič, ker se na ta način jezik izobražuje, njegov besedovni zaklad bogati; drugič pa tudi, ker se narod seznani s slovstvom drugih ljudstev, z njihovo mišljavo, njihovo omiko.
 
V prevodih nam kaže Koseski, da je naša slovenščina pripravna v izraz vsake, še tako vzvišene misli.
 
Z jezikoslovnega stališča bi se pesniku marsikaka pomanjkljivost očitati zamogla, kar pa nikakor ne more zavirati njegove slave in njegovega imena. Najglavitejše pege bi mu bile: 1. kriva raba deležnikov, 2. kriva družitev predloga z dotičnim sklonom, 3. večkratna zamemba dajavnika in mestnika, 4. pregosta raba golih rodivnikov, 5. raba števnika „en“ za nemški „ein“, 6. vpeljava nekojih nepotrebnih ptujizmov: lih, štiman, viža, truga i. t. d. Tudi Goethe-ju in Schiller-ju očitajo Nemci marsikaj s slovničnega stališča — a to ne manjša njune slave!
 
Opaziti imamo glede Koseskega še dvoje. Pervič, da je po načinu nemškega Prid. Got. Klopstock-a (1724.—1803.) pripisoval narodu slovenskemu neko preteklost, o koji zgodovina še ni odločilne besede govorila in drugič, da je, ko je po službenih okoliščinah le malo med narodom živel, nekako nenarodno pisal. Težko, da bodejo tedaj pesni Koseskega povsem imetje in posestvo narodovo postale!
 
Drugi delavni možje iz perve dobe „Novic“ so:
 
'''Peter Hitzinger''' (Znojemski, Podlipski), rojen v Teržiču {{prelom strani}} 29. junija 1812. Šolal se je v Novomestu in v Ljubljani ter bil leta 1835. v mašnika posvečen. Služboval je v Kamni gorici, Mokronogu, Podlipi in je postal leta 1859. v Postojni dekan, župnik ter šolski ogleda. Umerl je 30. avgusta 1867. Prezgodaj nam je nemila smert odvzela učenjaka, kateremu jih je malo kos v starinoslovji, v zgodovini, zlasti slovenskega naroda. Novicam je bil od leta 1843. marljiv dopisovalec. Pa ne samo v starinoslovji in zgodovini, skoraj v vseh raznoterih vedah in znanstvih se je vadil in poskušal. Uže v mladosti letih je, po Čopu za slovenščino vnet, speval male, mile pesnice; na slovstvenem polji pa se prikaže še le l. 1843. Priobčeval je po „Novicah“ ukovite, znanstvene in zgodovinske sestavke ter tudi pesni. Marsikatera njih je krasna, po notranji ceni ter vnanji obliki.
 
Povestnica pa je bila njegova veda. Zgodaj je vstopil v „zgodovinsko društvo“ pa tudi koj pisariti jel v njegov glasnik {{razprto|„Mittheilungen des historischen Vereines für Krain“}}. Navadno je iste stvari, koje je naznanjal in opisoval po slovenski, v njem priobčeval primerno po nemški. Jeden najboljših sodelavcev pa je bil tudi „Zgodnji Danici“. V njej je razglasil mimo mnogih temeljitih spisov v nevezani besedi tudi dokaj pesnic, delom prestavljenih iz latinščine, italijanščine, nemščine in delom izvirnih.
 
Leta 1850. je {{razprto|„slovensko društvo“}} v Ljubljani sklenilo priobčiti zemljevid vesoljnega sveta v slovenskem jeziku in ponudi se mu v to Podlipski, ter vsled tega sestavi {{razprto|„Popis sveta s kratko povestnico vsih časov in narodov; berilo mladim in starim. Spisal Peter Hicinger, fajmošter“}}, v Ljubljani leta 1852. in {{razprto|„Obraz cele zemlje v dveh polkroglah. Izdelal P. Hicinger“}}. Jedno leto poprej pa doverši {{razprto|„Zgodbe katolške cerkve“}}, koje obelodani v Ljubljani leta 1849.
 
Ko je leta 1852. dr. V. Fr. Klun, tajnik „zgodovinskega društva“ na svitlo jel dajati {{razprto|„Archiv für die Landesgeschichte des Herzogthums Krain“}} pridruži se mu z {{prelom strani}} veščo roko in temeljitim znanjem naš Hitzinger. Vsestransko je tedaj deloval neutrudljivi učenjak!
 
Sam dober pesnik, je čislal poezijo narodno in nabirati, poravnavati in likati ter priobčevati pričel l. 1857. {{razprto|„Pobožne narodne pesni“}}.
 
Rad je zložil kako „kolednico“, pisal o znakih, podobah v pratiki, podpiral Bleiweis-ov koledarček ter je za koledarjem slovenskim, ki ga je v 3. tečaji l. 1858. vredil bil A. Praprotnik, spravil na svitlobo: {{razprto|„Domač koledar slovenski za leto 1859}}. Spisal P. Hicinger.“ Nadaljeval je to delo leta 1860., 1861., 1862., 1863. in 1864. svojim imenom in ko je „slovenska matica“ sklenila {{razprto|„koledar“}} priobčevati, opusti Hitzinger svojo izdajo, a vendar še ostane leta 1865., 1866. in 1867. kot faktični vreditelj koledarskega dela. —
 
Tako se je Hitzinger z dokaj dobrim vspehom o vedah in umetnijah ponašal v vezani in nevezani besedi. V vezani mu je bila lehkota igrati se z merilom, z rimo, asonanco, aliteracijo, s pripevkom v trioletu, stancah, decimah, v distihu. Gojil je pesništvo narodno in umetno, cerkveno in posvetno, ter skladal pesni, ode, himne, sonete; elegije, glose, gazele, kancone, kantate; spuščal je pušice, seršene, koval napise, stikal pregovore, krožil dobrovoljke, popeval legende, romance, balade. Zložil je pesni nekaj do 170. Navdajal ga je čut ljubezni do Boga, do domovine in do človečanstva.
 
Dokaj znameniti so njegovi sestavki o slovanščini novi in stari, o pravopisji in blagoglasji, kovanji novink, o imenih, o spominkih nekdanje dobe i. t. d. —
 
Jednako marljivost nam kaže med učenjaki dobroznani preiskovalec slovenskega starinstva:
 
'''Davorin Terstenjak'''; rojen leta 1817. pri sv. Jurji na Ščavnici, blizo Radgone na Štajerskem. Sedaj župnik v Starem tergu blizo Slov. Gradeca; nekdaj učitelj na mariborskej gimnaziji. „Mož podvzeten in pogumen, velike postave, visocega čela in černih oči“. Doučil je svoje študije delom v Mariboru, delom v Zagrebu in Gradecu. Pričetkom se je pečal s pesništvom; {{prelom strani}} kasneje je postal po temeljitih resnih študijah marljiv delavec na polji jezikoslovja, zgodovine in starinstva ter dopisoval v skoraj vse slovenske časopise. Uže v „Novicah“ je budil, spodbujal in poučeval in odkar obelodanuje „slovenska matica“ svoje knjige, ji je neprestano jeden naj bolj marljivih sodelavcev. Skoraj vsi letopisi imajo kake doneske njegove in tudi knjigi, ki je do sedaj nedoveršena: {{razprto|„Slovenski Štajer“}} je obljubil za četerti oddelek „zgodovino vnanjo slovenskega Štajerja“. Leta 1872. je nekoliko časa izdajal znanstveno-literarni časopis: {{razprto|„Zora“}} z {{razprto|„Vestnikom“}} in sedaj marljivo sodeluje celovškemu {{razprto|„Kres-u“.}}
 
Leta 1874. je po „matici slovenski“ priobčil zgodovinsko-filologične članke v dopolnitev in vtemeljitev historičnih preiskav njegovega prerano umerlega, slavnega prijatelja Aleksand. Gilferding-a in to naslovom {{razprto|„Slovanski elementi v venetščini; spisal Davorin Terstenjak; poseben odtis iz letopisa matice slovenske za l. 1874.“}}, 8. str. 74. Mislil je Terstenjak ovo učeno gradivo v „Vestniku“ objaviti, a članki so začenjali pod peresom naraščati in presegati prostor, kateri jim je bil v omenjenem listu odločen. Mimo tega je vložil imenovani spis kot dopisujoč ud „moskovskega arhajologičnega občestva“ občnemu zboru, ki so ga imeli arhajologi meseca avgusta, leta 1874. v Kijevu. Ker se je Terstenjakova perva razprava o slovanskih elementih v venetščini pri učenjakih, ki so v jezikoslovji strokovnjaki, prijazno sprejela in ker ga je več učenih prijateljev spodbujalo, naj dalje zasleduje in preiskuje jezikovski zaklad venetščine, se je iz novega lotil tega težavnega dela in je podal potom „slovenske matice“ leta 1875. drugo razpravo svojim prijateljem jeziko- in starinoslovja: {{razprto|„Slovanski elementi v venetščini. II. Spisal Davorin Terstenjak, 1875.“}} Tu imamo s posebnim jezikovskim zakladom opraviti, ki se loči od vseh indoevropskih jezikov in le jedino v najbližji razmeri stoji k litvoslovanščini. V tej razpravi je učenjak priravnal vse sorodne besede v sanskritščini, zendščini, germanščini {{prelom strani}} in grekoitalijanščini. Vmes je vteknil historične, arhajologične, mythologične in kultur-historične zaznamke. Tej filologični razpravi je pridjal članek o Antenoru, vodji jadranskih Venetov. Pri priravnavanji besed beneško-slovanskih se je po mogočosti ravnal po učenih razpravah Bopp-ovih, Fick-ovih in Curtius-ovih. Obe knjigi ste zelo znamenite za poznatelja priravnavajočega jezikoznanstva — nam pa pričajo o veliki učenosti in neprenehljivi marljivosti naše staroste. Zadnje delo je posvetil „Piis manibus amici dilectissimi Georgii Caf“.
 
'''Oroslav Caf''', učen slovanski jezikoznanec in strokovnjak, rodil se je 13. travna 1814. pri sv. Trojici, v Rečici na Štajerskem ter zamerl kot župnik leta 1874. Poznal je vsa slovanska narečja in večinom podnarečja ter je mnogo let zbiral gradivo za večji {{razprto|„slovensko-nemški slovar“}}. Izdal je ob enem {{razprto|„Romarsko palico“, „Svetodenski red“}} in {{razprto|„Robinzona mlajšega“}}, i. t. d.
 
Njegovo pravo polje pa je bilo strogo jezikoslovje, s kojim se je vedno pečal in nam marsikako znamenito razpravo v pojedinih listih priobčil. Lepo opisuje njegov stan dr. Razlag l. 1852.: „Kedar stopi človek v sobico malo našega ljubljenega Cafa, ne zapazi nič razun postelje in borne mize nego strašne pregrade vsakoverstnih knjig, izmed kojih videti zamore Cafovo malo, okroglo osobo z njenim prijaznim licem, bistrim okom, iz katerega zeva zadovoljnost, mir, rodoljubje ...“
 
Caf je bil tedaj učen, slovanski jezikoznanec. Največje zasluge za slovansko jezikoznanstvo pa si je pridobil naš obče slavljeni in po vsem svetu znani rojak:
 
'''dr. France vitez Miklošič''', dokt. modroslovja in pravoslovja, profesor na vseučilišči na Dunaji, dvorni svetovalec, ud akademije znanosti in umetnosti, ud jugoslovanske akademije, ud gosposke zbornice deržavnega zbora i. t. d.
 
Rodil se je prostih starišev sin 20. novembra 1813. v Radomeščaku poleg Ljutomera na spod. Štajerskem. Gimnazijo je študiral v Varaždinu in Mariboru; modroslovje je doveršil ter postal dr. filozofije v Gradecu. Leta 1838. popusti Miklošič {{prelom strani}} modroznansko stolico, ki mu ni pristajala ter se napoti na Dunaj, da bi se posvetil pravoznanstvu in postal odvetnik. Pravoznanske šole izveršil je bil uže v Gradecu. Nekoliko časa po prihodu v prestolno mesto izroči Kopitarju poljskega grofa Ostrovskega priporočilni list ter se seznani s slovenskim velikanom J. Kopitarjem, ki je uže slovel na dolgo in široko. Hitro se prepriča Kopitar o obilnih vednostih in o izverstni sposobnosti dr. Miklošiča za jezikoznanstvo ter si priljubi nadepolnega Slovenca, a ta njega tako, da sta odslej vedno skupaj delovala. Kakor je Kopitar svojega učitelja, slavnega Dobrovskega — tako je čislal in oboževal ter obožava še denes Kopitarja dr. Miklošič, ki je bil srečen, da je imel tacega učitelja — srečen pa tudi Kopitar, da si je našel bistroglavega učenca in novega vernega prijatelja. Ni tedaj čuda, da si je Kopitar želel imeti tudi na svojem mestu v dvorni knjižnici takega naslednika. Na poziv Kopitarja prosi in zadobi Miklošič službo uradnika v pridvorni knjižnici ter popusti odvetništvo in se posveti ves slovanskemu jezikoznanstvu.
 
Še bolj se na to vterdi poprejšnje prijateljstvo — a na žalost nista dolgo skupaj delovala, kajti nemila smert pobere l. 1844. Kopitarja na preveliko tugo Miklošičevo. —
 
<poem>
<p align="center">„Kopitarja več ni,
Al' Miklošič živi.“</p>
</poem>
 
Ta neutrudni delavec na polji strogo znanstvene vede se je uže pred smertjo Kopitarjevo pripravljal na znanstveno delo. Uže leta 1844. izda: {{razprto|„S. Joannis Chrysostomi homilia in ramos Palmarum“}} in leta 1845: {{razprto|„Radices linguae slovenicae veteris dialecti“}}, t. j. korenike staroslovenskega jezika. Leta 1847. priobči knjigo: {{razprto|„Vitas. Clementis, episcopi Bulgarorum“}} ter jo posveti v hvaležnosti svoji Kopitarju. Na to zadobi leta 1848. začasno profesuro slovanskega jezikoslovja. Grof Leo Thun ga poterdi pravim profesorjem. Bati se je bilo, da zapusti Avstrijo ter ide na Prusko. Zdaj Miklošič vsakim letom više {{prelom strani}} stopa. Postal je ud akademije, dekan filozofične fakultete, rektor dunajske univerze; zadobi zlato svetinjo za umetnosti in vednosti; vstopi v gospodsko zbornico, zadobi viteštvo in naslov dvornega svetovalca. Verh tega je vdobil od ptujih vlad mnogo cestnih pripoznavanj in cestnih spominkov.
 
On ume vse nove in stare jezike evropske, osobito slovanskega narečja stare in nove dobe; greški, latinski, iztočne jezike in sanskrit, kakor malo kedo. On je najimenitnejši obdelavec staroslovenskega slovstva in veda slovanska je našla verlega zastopnika v njem. Miklošič, čeravno se peča glavno s staroslovenščino, katere bogastvo in ustrojstvo je temeljito preiskal, je zbral tudi obilno tvarino k vsim ostalim jezikom slovanskim. Razun tega izdeluje druge vetve slovanskih študij, mitologijo, narodno poezijo, zgodovino z izdanjem imenitnega {{razprto|„diplomatarija serbskega“}} i. t. d. in v zbirki {{razprto|„Slavische Bibliothek“}} in si prizadeva seznaniti občinstvo in posebno učeni svet z razmerami pri slovanskih narodih nekdajnimi in sedajnimi.
 
Odveč bi bilo vse njegove učene knjige tu našteti; omeniti hočemo le nekatere, ki nam dovelj pričajo, da je naš Miklošič v resnici „slavist evropskega imena in slave“.
 
Mnogo, kar se je bil Kopitar namenil storiti ali je bil samo pričel, pa ni zamogel doveršiti, doveršil je neutrudni Miklošič. Tako je spisal in izdal l. 1850. na Dunaji pervi staroslovenski slovar: {{razprto|„Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti“}}, ki ga je bil obetal trideset let poprej Kopitar slovanskemu svetu. Leta 1847. je izšla Miklošičeva knjiga: {{razprto|„Vitae sanctorum“}} in leta 1850.: {{razprto|„Lautlehre“}} in {{razprto|„Formenlehre der altslovenischen Sprache“}}. Predzadnja knjiga bila je pozneje jako pomnožena in do sedaj uže tretjič; slednja pa, močno pomnožena leta 1854. drugič tiskana. Tudi imenitni staroslovenski rokopis {{razprto|Supraselski}} „codex Suprasliensis“, kojega je uže Kopitar delom v tisk pripravil, dal je natisniti Miklošič leta 1851. v knjigi: {{razprto|„Monumenta linguae palaeoslovenicae e codice Suprasliensi“}}. {{prelom strani}} Leta 1857. je priobčil obilno zbirko Kopitarjevih manjih spisov, naslovom: {{razprto|„Barth. Kopitars kleinere Schriften“}}, I. Theil. Za drugo zbirko teh spisov je do sedaj uže pripravil kacih 30 pol. Na dalje vé vsak jezikoznanec, da je dr. Miklošič spisal in od leta 1862. do 1865. na Dunaji izdal uže drugič in to sila pomnoženi staroslovenski slovar, z greško in latinsko besedo tolmačen, napisom: {{razprto|„Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum, emendatum auctum“}} 8. strani 1171. Spisal je ob enem ovi slovenski učenjak primerjajočo slovnico slovanskega jezika {{razprto|„Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen“}}, od l. 1852. do 1875. Pervi zvezek {{razprto|„Vergleichende Lautlehre“}} izšel je l. 1879. drugič; tako tudi tretji zvezek {{razprto|„Vergleichende Wortbildungslehre“}} uže leta 1876. Po tem svojem najimenitnejšem znanstvenem delu postal je Miklošič „slovanski Grimm“ ter se poslavil na veke. Tako vse te jezike vedno premišljujoč in jezik jeziku, narečje narečju skerbno primerjajoč, zasledil je mnogo novih važnih reči, popravil mnogo zmot in podal temeljito podlogo. Na veliko korist je dr. Miklošiču pri tem tudi to, da se je priučil sanskritskega in litvanskega jezika.
 
Na dalje so mu znanstvena dela: {{razprto|„Apostolus e codice monasterii Šišatovac“; „Chrestomathia palaeoslovenica“; „Beiträge zur altslovenischen Grammatik“, 1875.; „Lex Stephani Dušani“; „Evangelium Matthaei“; „Monumenta serbica“; „Altslovenische Formenlehre in Paradigmen mit Texten aus glagolitischen Quellen“, 1874.; „Ueber die Mundarten und Wanderungen der Zigenner“}}, 1880. i. t. d. in mnogo, premnogo manjših in večjih razprav v „Sitzungsberichte der phil.-hist. Classe der k. Academie der Wissenschaften“.
 
V novoslovenščini je sestavil po ukazu ministerstva za uk in bogočastje štiri {{razprto|slovenska berila}} za višjo gimnazijo; priobčene l. 1853., 1854., 1855. in 1865.
{{prelom strani}}