Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Plantanana (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.481:
Uže pričetkom te dobe se je vsaj za slovenske šole, v katerih se je večinom še pred letom 1848. pogrešal domači duh, nekako skerbeti jelo in tudi na izobražbo in napredovanje učiteljskih moči se je gledalo. Tako je bilo vse hvale vredno prizadetje in neutrudno delovanje {{razprto|„Šolskega prijatelja“}}, ki je istih dob izhajal v Celovcu pod varno roko naše sedanje staroste: '''Andrej Einspieler'''-ja. Rodil se je ovi delavec na našem slovstvenem polji, dne 13. novembra 1813. v Svečah, v rožni dolini na Koroškem. Einspieler, profesor veroznanstva in slovenščine na višej realki v Celovcu, marljiv odbornik „družbe sv. Mohora“ in sedanji vrednik duhovn. lista {{razprto|„Slovenskega prijatelja“}}, ki uže 30. leto izhaja, bilje od nekedaj zelo priden sodelavec posameznim lepoznanskim, poučnim in političnim časopisom in to čestokrat pod čerko „S“ ali pa imenom „Svečan“.
 
Imenovali bi lehko še ime marsikaterega moža, ki sicer ni dospel do pisateljskega delokroga obširnejše pomene, a se je vendar po moči svoji trudil, da pospeši razvoj materinščine naše; tako: '''Jože Drobnič''', ki je nekaj časa vredoval {{razprto|„Slovensko čbelico“}} v Celji, katerej je potem sledila „Slovenska bčela“ v Celovcu, izhajajoča od leta 1850. do l. 1853. {{prelom strani}} Drobnič je spisal {{razprto|„ilirski rečnik“}} in je dekan '''Jurij Aličevo''' bogato zbirko slovenskih besedi in pogovorov zdatno pomnožil. Njegovo delo ste tudi dve veseli igri: {{razprto|„Dvoboj“ in „Raztresenci“.}}
 
'''Francelj Jernej''', rojen na Poličanah, med Celjem in Mariborom, leta 1823., profesor v Varaždinu; nekdaj marljiv pisatelj, ki nam je podal: {{razprto|„Nazorništvo“}}.
 
'''Košar Jakob''', duhovnik sekovske škofije; roj. l. 1814. pri sv. Jurji na Ščavnici, zamerl l. 1846. in mnogo, mnogo druzih. — Razvideli smo iz dosedanjih čertic, da se je znanstvo jelo razcvitati, da je omika napredovala, da se je proza zboljšala, jezik ogladil, opilil, očistil in da se je tudi poezija, posebno ozirom na liriko in deloma epiko razvila, obogatela — a malo smo še slišali o tretji versti pesništva, o '''dramatiki'''. Nehote nam je v mislih vprašanje: kako da je bilo z njo; kako v prošlosti, kako okoli leta 1848. in kasneje?
 
Slovenci do sedaj sicer še vedno nimamo stalnega gledišča in goji se dramatična umetnost le po diletantih, a naskok je uže tu in upati nam je boljše bodočnosti. Preden si
ogledamo sedanje stanje, treba malega ozira na preteklost.
 
Uže rimska Emona je imela „amfitheater“, kakor so kazale izkopane razvaline na Mirji pri Ljubljani, leta 1714. Od stare dobe naprej pa ni pravih sporočil do šestnajstega
stoletja, v katerem so se pokazale tudi pri nas duhovne igre, latinske in nemške, ki so je napravljali v protiprotestantskej dobi jezuiti v ljubljanskem konviktu. Poseben podpornik dramatične umetnosti je bil grof {{razprto|Volf Eng. Auersperg}} in se je v tem stoletji igralo v Ljubljani v štirih jezikih, namreč latinski, nemški, italijanski in slovenski; tako se je l. 1670. predstavljala igra {{razprto|„Paradiž“}}. To bi bilo nekako pervo poročilo o slovenskej predstavi, potem pa nimamo več kot sto let nobenega sledu.
 
Da se v nekdaj žalostni dobi tudi dramatična muza ni zamogla razviti in da dramatika slovenska ni imela podpornikov in zagovornikov, se ne smemo in ne moremo čuditi. {{prelom strani}} Ako je zagledala sem ter tja kaka slovenska igra beli svet in se je potem celo predstavljala, bile so to redke prikazni v splošnej oterpnosti. Tudi „doktrinarna“ doba ni bila ugodna razvitku na polji dramatičnem.
 
Še le koncem osemnajstega stoletja slišimo zopet, da so se včasih predstavljali slovenski igrokazi. Nepozabljivi mecen {{razprto|Žiga baron Zois}} spodbudil je Linharta, da se je poskusil z dvema igrama in malo prej smo vdobili {{razprto|Zupan-Damascenovo}} opereto {{razprto|„Belin“}}. Kmalo za ono dobo so se trudili {{razprto|V. Vodnik, Andrej Smole, učitelj Bernard Tomšič, Jovan Koseski, Fr. Malavašič}}, da nam nekake pervence, delom izvirne, delom prestavljene, na polji dramatike podajo. Ko so leta 1848. po prizadevi {{razprto|„slovenskega društva“}} slovensko gledišče — a žalibog brez pravega vspeha napravljati jeli, se je več marljivih mož oglasilo in se lotilo spisovanja potrebnih igrokazov. Večkrat se je igralo slovenski od leta 1848. do 1850., ko se je gledišče zopet zaperlo slovenski muzi. Malokje se je sedaj igralo v domačem jeziku, a ostali so nam plodovi onih mož, katerim je bil razvitek pri sercu. Tu na tem polji lehko imenujemo v pervi versti hrabrega nam pesnika in pisatelja:
 
'''France Cegnar'''-ja. Rodil se je 8. decembra 1826. pri sv. Duhu blizo Škofje loke in biva sedaj kot višji telegrafist v Terstu. Bil je nekaj časa kot mlad pesnik v Ljubljani vrednik: „Ljubljanskega časnika“ in kasneje hvalevrednega časopisa: „Slovenija“. Prištevati je naj marljivejšim pesnikom, ki ga kinča lepa nadarjenost, milo-domači jezik, uglajena beseda, lehko umljiv slog in doveljna živahnost domišljije. Priobčil je svoje {{razprto|„Pesmi“}} leta 1860. v Celovcu in med lepo zbirko je marsikatera, ki je povsem narodna postala ali se vsaj do temeljitega pri nas vkoreninila. Tu spominjamo na pesen: „Hej rojaki opasujmo uma svitle meče“ i. drg., ki se odlikuje po krepkej navdušenosti in lepej vredbi.
 
Mimo lirike in deloma epike mu je bila ljuba dramatika. Prestavil je Mosenthal-ovo „Deboro“ in nam umetno-poetično {{prelom strani}} prestavo podal nekojih {{razprto|Fr. Schillerjevih}} dram: {{razprto|„Marija Stuart“, „Viljem Tell“}} in trilogijo {{razprto|„Valenštajn“}}, 1866. Od njega tudi prestava {{razprto|„Babice“}}, pripovedke Božene Nemcove.
 
Leta 1860. se je jelo novo narodno živenje in napredovala je od istega leta tudi domača dramatika, čeravno le počasi, kajti v „naravi nima skokov“. Napravljala so se v raznih čitalnicah mala diletantiška gledišča in predstavila se je marsikatera lepa, domača igra. Sploh se je z letom 1860, ko se je obudilo društveno živenje po naših krajih, nekoliko obernilo na bolje. Pervi korak smo storili, akoravno ne v velikanski meri, vendar tako, da se smemo nadejati zdatnega napredka. Spoznavši preveliko važnost dramatike, osnovali so nekateri rodoljubi društvo v Ljubljani, katero ima gojiti ono polje. Leta 1867. se namreč ustanovi „dramatično društvo“, kateremu je namen podpirati in vsestransko pospešiti slovensko dramatiko. V ta namen je društvo jelo izdajati slovenske gledališke igre, je ustanovilo v Ljubljani posebno dramatično učilnico, da bi se v njej moči izobraževale za glediško igranje in je vsako leto po večkrat na mesec predstavljalo igrokaze.
 
Mnogo imamo mož, ki so se odsihmal poprijeli delovanja na dramatičnem polji. Izdajala sta zbirke slovenskih iger: {{razprto|Miroslav Vilhar in dr. Jan. Bleiweis}}. Izvirno veselo igro {{razprto|„Kteri bo“}}, je spisal '''Bogoslav Rogački''', izvirno igro {{razprto|„Samo“}} '''Fr. Remec''', igro {{razprto|„Strast in krepost“}} '''A. Kos''', veseloigro {{razprto|„Lahkoumna Emica“}} '''Ljudevit Tomšič''', dramatični prizor {{razprto|„Slovenija“}} '''J. Bilc''', (r. 1839. v Ternovem) in veseloigro {{razprto|„Novi svet“}} ter leta 1878. v lepej, doveršenej obliki: {{razprto|„Materin blagoslov“}}, igro s petjem v treh dejanjih '''Anton Klodič''', (c. k. deželn. šol. nadzornik na Primorskem Anton Klodič vitez Sabladoski; rojen leta 1836. v Hlodičih, videm. okraja). Izmed pisateljev izvirnih iger so še imenovati '''Jakob Alešovec''', vrednik v Ljubljani; rojen 1842. l. na Skaručini na Gorenskem: {{razprto|„Kdo je tat“, „Naselniki“, „Nevem“}} i. drg.; '''dr. France Celestin''', profesor vseučilišča {{prelom strani}}