Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Plantanana (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.522:
Eazun imenovanih del Janežičevih nam je še precejšno število manjših spisov njegovih, katere popolnoma ceniti, se nam ne zazdeva potrebno, kajti slovenski svet doveljno uže pozna in v vernej hvaležnosti čisla neumorno delovanje ovega izverstnega in zelo marljivega slovenskega jezikoznanca, domačega pisatelja, buditelja slovenske beletristike in neutrudljivega tajnika „družbe sv. Mohora“, v kar nam je bila svedok izvanredno sijajna svečanost „v spomin zaslugepolnemu A. Janežiču“ v njegovej rojstni fari, dne 13. avgusta 1876. (Glej {{razprto|„Svečanost v spomin A. Janežiču“}}, Celovec, 1876. spisal J. pl. K.).
{{prelom strani}}
Jeden verlih zastopnikov občega prevrata je bil v mladosti navdušeni pesnik in pisatelj:
 
'''Radoslav Razlag''', dr. pravoslovja in odvetnik v Brežicah in kasneje v Ljubljani. Rodil se je v Radoslavcih poleg Ljutomera, dne 12. julija 1826; umerl 5. junija 1880. v Brežicah. Po izgledu Matija Majarja, kojemu so se nekateri mlajši možje ozirom na nazore njegove o pisavi in jeziku udali, je pisaril in priobčeval v nekako jugoslovanskem, obče-ilirskem jeziku ter nam podal leta 1852. in 1853. „Zoro“ in „Zvezdice“. V tem „jugoslovanskem zabavniku“ je mnogo sestavkov v nevezani besedi in mnogo mladostinih pesnic, priobčenih od takrat k misli „ilirizma“ prisegajočih slovenskih moči, v jeziku „ilirskem“ in v čerkopisu „gajice“ in „cirilice“. Razun pesni in poučnih sestavkov Radoslav Razlagovih so v „Zori“ pesnice in spisi: Josipine Turnogradske, dr. Lovro Tomana in Božidar Raiča. Razlag je časom popustil to idejo ter se zopet v letih zrelega moža poprijel slovenščine čiste, ki mu je kaj lepo in gladko tekla. Priobčil nam je zbirko pesni različnih pesnikov v „Pesmarici“, katere drugi pomnoženi natis smo leta 1872. vdobili. Zadnje leta bivanja v Ljubljani je tudi nekaj časa vredoval juridični list „Slovenski pravdnik“ ter nam podal „praktičen napotek za juridično-politično službena pisma“.
 
'''Raič Božidar''', župnik na Štajerskem; rojen leta 1827. pri sv. Barbari, v dekaniji Zaverče, je v našej dobi, po živahneji probuditvi slovenskega društvenega živenja in delovanja v prospeh in izdajo duševnega nam blaga, marljivo sodeloval na znanstvenem in lepoznanskem polji in še dan denes nam v izomiko naroda našega verlo služi njegovo spretno pero.
 
Večkrat smo uže omenili, da je v tej dobi jeden ali drugi naših slovstvenih delavcev pripadal ideji „ilirizma“, da je pisaril „ilirsko“; treba nam je nekoliko spomina na „ilirizem“.
 
Ko je došel leta 1809. Napoleon I. v naše kraje in je združil Dalmacijo, del Koroške, Kranjsko, Istro in del Hervatske imenom „Ilirija“ v jedno celoto, proslavili so moža {{prelom strani}} nekoji Slovani velikim navdušenjem. Tudi naš Vodnik je vzvišenim glasom opeval osnutek Ilirije, a kmalo se je po britkej skušnji ohladil. Mnogo pripadencev pa je našlo to hvalisovanje pri mlajših izobražencih za letom 1830. Napoleon je v svitlosti propadel ali nasledki činov njegovih so delom še ostali. Narodi evropski so jeli delati na vzbuditvi domače zavednosti. Tudi med Hervati je pričelo to gibanje. Tam so bili takrat možje: Drašković, Oršić, Bakač, Pejačević, Kulmar in drugi. Glava vsej reči pa je bil mladeniško navdušeni dr. Ljudevit Gaj, rojen leta 1809. v Krapini, malem mestu v Zagorji. Ideje, koje je uže prej Matić gojil, razcvele so se med mladino na univerzah v Gradecu, Lipsiji, Dunaji in Pešti. Gaj je ustanovil leta 1835. v Zagrebu hervatski list: „Hervatske novine“, koje je uže prihodnje leto prekerstil v „Ilirske narodne novine“. Z imenom spremenil je ob enem jezik; vsi „Iliri“ naj bi pisali le jeden jezik in vse pojedine literature naj bi se združile v jedno literaturo. Tega posla se je lotil mladi Gaj in njegov poziv ni ostal brez nasledkov. Gaj se je, ozirom na skupno ime „ilirsko“ pozival na to, da so starodavni Iliri, stanovniki nekdanjega „Illyrika“, pod kterim imenom so se za rimskega cesarja Konstantina, početkom četertega stoletja, razumevale vsekolike pokrajine med Donavo, jadranskim in černim morjem, neki bili Slovani in da so denašnji prebivalci teh krajev pravi njihovi potomci, kakor se je pozneje trudil to v „Danici ilirski“ obširnejše dokazati. Z večjim pravom se je mogel na dalje tudi na to opirati, da se je tedaj vsaj jeden del južnih Slovanov službeno imenoval „Iliri“, namreč Serbi na Ogerskem in večina bivših Napoleonovih Slovencev v nekdanjih „Provinces illyriennes“; a posebno še na to, da so v srednjem veku inostrani kakor domači pisatelji imenovali dele južnih Slovanov „Ilire“ in njihov jezik „ilirski“. Tako je probudil z novim imenom novo življenje in iz vseh „ilirskih pokrajin“ so se družile v delu mlade ali izvedene in navdušene moči. V pervej versti med Slovenci: Stanko Vraz, GjuroKobe, Božidar Raič, Davorin Terstenjak, dr. Lovro Toman, dr. {{prelom strani}} Radoslav Razlag, Matija Majar in nekaj časa dr. Jakob Zupan. Sicer ni postalo ovo delovanje splošno pri slovenskih pisateljih in obče pripoznano od strani slovenskega občinstva, a vendar se ga je precejšne število poprijelo. Probudil se je župnik Matija Majar s slovnico: „Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje“, ki nam hrani mnogo lepega in tudi mnogo zagrešenega in smelo terdi Macun: „neima jošte primiera, niti če ga dobiti kada, da bi slovničari umietnim putem stvorili jezik“. Vsled napotka Majarjevega se oglasijo tudi drugi in R. Razlag priobči uže omenjene knjige v novej ilirščini.
 
Nasprotnik ilirizmu je bil naš dr. France Prešeren. Za letom 1849. se ta entuziazem nekoliko ohladi; Serb postane Serb, Hervat Hervat in Slovenec Slovenec; jedini Slovenec – razun Matija Majarja, kateri še dan denes v nekako obče-vzajemnem jeziku pisari — ki je z dušo in telom bil navdušen „Ilir“, Stanko Vraz je l. 1851. kot pravi „Ilir“ umerl.
 
„Ilirščina“ se je pogubila — a ostali so proizviri njeni, ostala je „ilirska literatura“, to je del jugoslovanske slovesnosti od leta 1835. do blizo 1852.
 
Jeden glavnih in navdušenih Ilirov je bil: Jurij Kobe, Sodevski, čverst slovenski domoljub, ki se je rodil 8. junija 1807. v Poljanah poleg Kolpe. Doveršil je perve in latinske šole v Karlovcu, licejo in bogoslovje pa v Ljubljani ter leta 1837. za mašnika posvečen, služil duhovnik v Semiču, Kostelu, Mokronogi, na Trebelnem, v Černomlji, v Leskovcu in od leta 1851. samostojno na Planini, od leta 1856. v Čatežu, kjer je 29. junija leta 1858. umerl.
 
Uže kot mladič se je oziral po bližnjej Hervatskej in se tudi v pervo učil v hervaško-serbskem narečji; napredoval pa je po Vodniku in Gaju, leta 1836. v slovenščini učenec Metelkov, ter vnemal se v ilirščini, v kateri je tudi jel pisariti. Pervi spisi njegovi so prišli na svitlo v Gajevih časopisih l. 1840. in 1841. Navdušeno pozivlje svoje sorojake v kolo ilirsko, pišoč: „Došlo je jurve doba, gdje takodjer i gornji {{prelom strani}} Iliri počimlju spoznavati slavjansko-ilirsko nariečje, kao najljepše medju svimi slavjanskimi nariečji, i kažu odperto, da mil ne zavide niti pervenstva, koje mu se daje od inostranih ljubitelja slavjanskoga jezika, niti dražesti, kojimi dira su serdce svakoga, koji mu se ozbiljski približuje, jerbo je najljubkije, najglasnije i najkriepčije, i da upravo radi tako zaslužuje, da se verhu svih južnih podnariečja uzdigne, ne da ih porazi, nego zagerli, sdruži i uzvisi“. — Kasneje je pristopil marljivim sodelavcem ljubljanske „Danice“ in domačih „Novic“ ter nam mnogo poučnega gradiva podal, a še vedno zagovarjal „ilirizem“. V čislih mu je bil ob enem veliki slovar slovenski, kajti tudi njemu je rokopis dohajal v popravo; v čislih so mu bile Slomšekove „Drobtinice“, kojim je podajal svoje razprave. Kobe je bil jeden najiskrenejših podpornikov našega slovstva.
 
Ideja „ilirizma“ je prospala in zopet so se domače moči poprijele domačega, slovenskega jezika, v prijavo raznih njim umotvorov. Omeniti nam je tu v pervi versti ozirom na lepo, čisto materinščino pisatelja in pesnika, ki po mislih nekojih rodoljubov pripada najženijalnejšim delavcem nove dobe; omeniti nam je:
 
'''France Levstik-a'''. Rodil se je 28. aprila 1831. v Retijah, malej vasici pri Vel. Laščah. Izšolal se je v Ljubljani in deloma na Dunaji; bival nekaj časa v Bernu, na Dunaji, pri Čatežu na Dolenskem, v Senožečah na Notranjskem in v Terstu. Mladosti leta so mu marsikaj britkega donesla. Kasneje je bil sodelavec „Triglava“ v Ljubljani in nekaj časa tajnik „s1ovenske matice“ in ob enem vrednik velikega s1ovensko-nemškega slovarja. Preselil se je zopet na Dunaj, kjer je sodeloval „Zvonu“ in na lastne stroške izdajal
humoristični list: „Pavliha“. Sedaj službuje kot skriptor v licejalni knjižnici v Ljubljani.
 
V mladosti je spel in priobčil marsikako lepo in zdravo pesnico ter nam obelodanil leta 1854. lep zvezek lastnih mu pesnic, ki se razun notranje veljave še posebno odlikujejo po lepej in čistej slovenščini. Prestavil nam je ob enem v {{prelom strani}} gladko