Francozi in rokovnjači: Razlika med redakcijama

odstranjenih 9 zlogov ,  pred 2 letoma
m
ureditev prelomov
Brez povzetka urejanja
m (ureditev prelomov)
 
 
«Če ga dobro ne poznaš, se pazi! Pusti ga raje pri miru!» je svetoval graščak in ni več silil v dekleta. Takoj je spoznal, da Uršika sama ničesar ne ve.
{{prelom strani}}
Uršiko je pa obšla težka slutnja. Spomnila se je, da je enkrat povedala Matevžu, kje ima grajski spravljen svoj denar. In kar zabolelo jo je srce, ko se je spomnila, da je morda Matevž res v zvezi s tatvino. Sklenila je, da mu vse pove.
 
 
Še preden je voz odšel, so se zbrale okoli njega kranjske pungrčanke, ki so slednji dan pod zeleno lipo pri cerkvi obirale kosti ubogih kranjskih meščanov.
{{prelom strani}}
«Fej, rokovnjač, cunja umazana! Zdaj se naredi nevidnega,» je vpila Remškova Špela in se čudila, da je ta rokovnjač popolnoma drugačen kakor oni, o katerih je slišala govoriti.
 
 
Stari Krajček se je takoj dvignil, se potuhnil za rob skale in stisnil svojo težko palico.
{{prelom strani}}
Zagledal je Gregca in se zasmejal:
 
 
«Veš kaj, Krajček? Zapustil te že ne bom. Sicer tudi sam nisem junak. Tebi bom pa za enkrat že postregel. Kar na Suho se preselim. Slednji dan se oglasim pri tebi, ko bom kupoval po okoliških vaseh kokoši in jajca. Polagoma bom pa že iztaknil zanesljivega človeka, ki ti ga pripeljem,» je obetal Gregec in odšel.
{{prelom strani}}
Stari Krajček je lezel z njim iz dupline. Spet je legel na solnce in zadremal. Dobro mu je delo, da se je zaupal staremu znancu. Že zdavnaj je čutil v sebi tiho slutnjo. Vedel je, da bo zbolel ali pa celo umrl.
 
 
Gregec se je nagnil nad mrtveca in mu skušal vzeti mošnjo, a starec jo je zelo močno držal, kakor bi mu bilo žal, da se je zaupal kokošarju.
{{prelom strani}}
In res se je baš tedaj pojavila v Gregcovi glavi nova misel. Prijel je z obema rokama za mošnjo in krepko sunil kvišku. Roke so odjenjale. Mrlič, ki se je z rokami vred nekoliko dvignil, je padel nazaj. Samo bele mrtve oči so strmele v Gregca, ki je odprl mošnjo in se nasmehnil cekinom v njej.
 
 
«Namesto Uršike sem dobil batine. Z batinami sem pa zaslužil tolarje. Pa še maščeval sem se nad Miho. Graščak ga pač ne bo pohvalil za njegovo početje! E, nekateri grajski ljudje so res dobri! Takih pa, kakor je strmolski, kamor sem zdajle še namenjen, takih pa sploh ni! Da, da strmolski, ta je pa duša! Prav je storila Uršika, da je šla k njemu služit. Tile preddvorski služabniki so menda vsi škilili za njo. Kdo ve, če še ta gluha kumara, tale Miha, ni sam silil za njo?»
{{prelom strani}}
Gregec je pač po svojih nogah meril čevlje! Saj sam ni bil prav ni hud, če ga je Uršika količkaj prijazno pogledala. Najraje bi ji starina dejal, da naj se premisli in si njega izvoli. Pa se je sramoval pred svojo starostjo, ki jo je zdajle često čutil v svojih capljajočih nogah.
 
 
«Da, da, če se vrne Matevž, se bom pač omožila, zdaj si bova saj lahko kupila kmetijo. Če pa ne boste videli Matevža v domovini, tudi mene ne boste nikoli videli pred oltarjem!» je dejala deklica. Potem je mahoma vprašala:
{{prelom strani}}
«Gregec, ali ste dostojno pokopali mojega očeta?»
 
 
Gregec ji je pomolil roko, ko je odhajal na kamniško stran. «No, le dobro se imej, pa čakaj ga! Čim bolj bo preizkušena vajina ljubezen, tem trdnejša bo! Tako sem že večkrat slišal. Menda bo tudi res!»
{{prelom strani}}
Kokošar se je skobacal na voz in pognal konjiča.
 
 
«Pa se mu bom ponudil za hlapca, samo da vidim dekle.» si je dejal, ko je odhajal iz Črnega grabna.
{{prelom strani}}
Ko se je tisti dan proti večeru oglasil Mahne na Strmolskem gradu in prosil graščaka, naj ga vzame za hlapca, se mu je graščak samo smejal:
 
 
Ko je odhajal, mu je bilo žal, da jo je prišel pogledat. «Zakaj sem lezel v graščino? Takoj čutim, da se mi je vrezala v srce. Pa prav globoko je segla s svojim pogledom! Ta pogled je svetlejši ko meč tistega arhangela, ki gori kakor božja zarja nad gorami!» je govoričil mladenič sam zase, ko je zamišljen korakal proti Cerkljam.
{{prelom strani}}
In tako se je pojavil tisto soboto naš znanec v Cerkljah.
 
 
«Res je rokovnjač, pa še eden onih najhujših mora biti! To so vragi, s katerimi ne maram češenj zobati! Pa če je ta vražji Jože desetkrat moj vnuk,» je šlo starcu skozi možgane.
{{prelom strani}}
Nasmehnil se je mladeniču, ki je mirno stal poleg njega in čakal:
 
 
«Že grem. Takoj bo tukaj!» je odvrnila dekla in odhitela.
{{prelom strani}}
Kmalu je prišla po travi Uršika. Svoje oči je radovedno oprla v rokovnjača.
 
Poklicala sta Cenca, ki je takoj prihitel. Glavar je prižgal svečo in jo postavil pred majhno razpelo, ki ga je ukradel v nekem župnišču. Pri tem je govoril:
 
«Zdaj te bom izpustil. Zahvaliti se imaš samo tukajle Mahnetu, ki je prosil zate. Za slovo se zakolni pri vsem, kar ti je najdražjega, pri spo-spominu {{prelom strani}}minu na svojo mater in pri vseh svetnikih, da boš takoj, ko nas zapustiš, poskušal vse pozabiti, kar si preživel med nami. Prisezi, da ne boš zinil nikomur besedice, kje so rokovnjači!»
 
Cene je dvignil roko in prisegel.
Kdo danes ne pozna težkih voz, parizarjev!
 
Tedaj, ko so zagospodovali pri nas Francozje, je naš človek prvikrat videl te vozove.
{{prelom strani}}
Ubogi slovenski kmetje! Imeli so čudne vozove, kolesa niso bila pravilno okrogla, temveč bolj robata, lesena in neokovana.
«Bodite pametni! Kaj vam bo pa boj pomagal? Kvečjemu bo kdo obležal mrtev, ali pa ostal vse življenje pohabljen! Kdor je junak, naj se ne boji vojaške suknje! Saj nismo babe!»
 
Fantje še niso bili pijani. Vojakov se niso sicer razveselili. Priznali so si pa, da govori Ma-Matevž {{prelom strani}}tevž res pametno. Kaj bi imeli od tega, če bi se stepli. Naposled bi še kakega vojaka ubili, za kar bi se pa morali zagovarjati pred francosko sodnijo, kar ni bilo posebno prijetno.
 
«E, če nas ste takole lepo presenetili in zajeli, pa nas imejte!» je kriknil šegav Lipe, ki ni imel nobenega svojih ljudi in mu ni bilo preveč hudo oditi.
Začul se je votel udarec. Kokra je zabobnela in zahrumela. Nesrečni rokovnjaški glavar je obležal v dolini mrtev.
{{prelom strani}}
 
=== V Rusiji. ===
Matevž je kmalu odšel iz Ljubljane. Francoski cesar je združeval svoje čete za nameravani pohod na Rusko.
Gosposka je pa imela spet svoje pravice in je dejala, da kmetje ne smejo sami nalagati rokovnjačem kazni. Tako so v Kamniku kar vse zaprli, kmete in rokovnjače, da so tudi kmetje okusili težko roko pravice.
{{prelom strani}}
 
=== Francozje odhajajo. ===
Prišlo je usodno leto 1813. Francozje so za vedno odhajali iz naših krajev.
Tako je Uršika za vse svoje bivše znance izginla za vedno. Samo Gregec je vedel zanjo in zvesto molčal. Obdelovala je zemljo z Gregcem, ki je bil zdaj kot njen krušni oče. Mnogo je delala in mislila na svojega Matevža. Nanj je zdaj mislila le kot na rajnkega, prepričana, da ga živega ne bo videla nikoli več.
{{prelom strani}}
 
=== Rešen. ===
«Kje sem? Kaj se godi z menoj?»
Konja sta pa peketala v mlado jutro in izginila v daljavi.
{{prelom strani}}
 
=== Na Poljskem. ===
Veselo sta dirjala spočita konjiča čez plan. Na njihovih hrbtih sta jezdila Matevž in Jerač.
17.101

urejanje