Ss. Cirilu in Metodu.: razlika med redakcijama

odstranjenih 60 zlogov ,  pred 1 letom
m
ureditev
m (ureditev)
m (ureditev)
| naslednji = Slovenija oživljena.
| naslov = Ss. Cirilu in Metodu.
| normaliziran naslov = SsSv. Cirilu in Metodu.
| avtor = Janez Bilc
| izdano = {{mp|kraj|Ljubljana}}: {{mp|založba|Jožef Blaznik}}, {{mp|leto|1864}}
 
<poem>
Slovansko zemljo krije oblak temote,
Očetje naši v smertni senci spijo,
Jim zvezdic jasnih žarki ne svetijo,
V ti strašni noči — v grozni noči zmote.
 
Boga sinovi ne poznajo Slave;
Pozlačene scer zidajo hramove,
Al v njih častijo krive le bogove,
Ž njih dviga se malikom dim v višave.
 
Triglav s človeškim rodom gospoduje,
Perunu silnemu se ogenj pali,
Se Ladi, Živi koljejo živali;
Kar terta da, se Kurentu daruje.
 
Kak dolgo bodo sini, Oče mili,
Od tebe v zmoti ločeni živeli,
Lažnjivim bogom pesmi slave peli,
Okol altarjev častne vence vili?
{{prelom strani}}
Saj stal na Golgati je križ visoki
Za svet vesoljni. Tudi za Slovane
So kervavele Tvoj'gaTvoj’ga sina rane,
Njih grehe spirali kervi potoki.
 
Narodi drugi križ že Tvoj častijo,
Poznajo že Mesija blágo rojstvo,
Te molijo, o trikrat sveto Trojstvo,
Vstajenja srečnega se veselijo.
 
Pa zjasni lice si moj narod dragi,
Naj se veselja serce tvoje taja,
Ker za te solnce lepših časov vzhaja,
Se bližajo že dnovi srečni — blagi.
 
Ciril in Metodi, možaka častita,
Nevtrudno v dežele slovanske hitita;
Oblake želita neverstva pregnati,
Luč vere narodom slovanskim prižgati.
Možaka častita Ciril in Metod
Slovanski osrečiti hočeta rod.
{{prelom strani}}
Ne strašita truda se težkega dela,
In v kraje neznane hitita vesela;
Le dalje, le dalje čez hribe, doline,
Po ternjevih potih čez gole stermine!
Možaka častita Ciril in Metod
Slovanski osrečiti hočeta rod.
 
Zdaj tuga in skerb spremeni se v veselje,
Spolnujejo njima preserčne se želje,
Ker znamenje križa Slovan že objema,
In Kristusa vero in kerst že prejema.
Možaka častita Ciril in Metod
Osrečila blagi slovanski sta rod.
 
Al Kristusa vera nikoli ne mine,
Spominu beseda pa ustmena zgine:
Zatorej pa blagovest sveta dva brata
Slovanom v besedi slovanski podata.
Možaka častita Ciril in Metod
Osrečila blagi slovanski sta rod.
{{prelom strani}}
Oblak beži — nebo se kaže jasno,
Na njem pa sije solnce sreče krasno.
Maliki studni v prahu zdaj ležijo,
Ostanki njih v valove se valijo.
 
Slovani hrame Večnemu gradijo,
Altarji Njemu sveti se bliščijo,
Na njih presveto Jagnje se daruje,
Oblak kadila k nebu se dviguje.
 
V hramovih pojejo keršanstva sini:
»O„O trikrat Slava, Tebi Troedini,
Da je dobrota Tvoja noč pregnala,
In v sercih naših novo luč prižgala!«
 
Vidva, ki vzeta v rajske sta višave,
Ozrita se na zemeljske nižave!
Nikar otrók nas svojih ne pustita,
Pri viru milosti za nas prosita!«
</poem>
 
17.101

urejanje