Slovenija oživljena.: Razlika med redakcijama

| prejšnji = Ss. Cirilu in Metodu.

| naslov = Slovenija oživljena.

| avtor = Janez Bilc

| izdano = {{mp|kraj|Ljubljana}}: {{mp|založba|Jožef Blaznik}}, {{mp|leto|1864}}

Zlati Snežnikom našim glave.

Planine čeda že zapušča;

Iskaje v rosni travi gnjezda.

Naložen voz domú se maja,

Do miljene dežele kranjske,

Do ljubljenih slovenskih bratov,

Da ogleduješ zemljo drago.

Krasote duša se napaja,

Jaz pa dolžán sem tej deželi

Vse, torej kar skazujem sinu,

Kaj ste prinesli Linhart s hribov?

</poem>

Ki zibel vaših je očakov;

Vaš jezik nihče ne spoštuje,

Rojaki vaši, vaši bratje,

Al cenijo ta dragi biser,

Ki jim ga Stvarnik je podelil?

O Bog! kam rod je ta zabredel,

Se Kranjci in teptajo z nogo,

Kar vsim najdraže biti mora.

V najlepšem cvetu so, je njiva

Slovenska mila neorana,

{{prelom strani}}

Le ternje raste in koprive

Jih solnce svitlo ne obseva:

Meglé zakrivajo ga temne.

Da bi serce razveselvala,

Triglava verhov ne prepeva,

Savice vira ne pozdravlja.

Dežela tužna, kje možak je,

Ki dal ti bo dobrotno roko,

Ta misel mi je up kalila.

</poem>

In zibel slavna mož preslavnih.

Pa Bog mi dal domovje drugo,

Deželica je to slovenska.

Slovenske matere sinova!

Obema Stvarnik je podelil

Modrosti dar in učenosti.

Moj Valentin; obilo meni

Gospod podal je premoženja:

Saj vsaka stvar, v začetku mala,

Velika s časom le priraste:

In seme bo pognalo klase.

</poem>

Ko ona terdno bomo stali,

Do zdiha zadnjega sinovi

Z besedo, z djanjem jo gojiti,

Množiti slovstvo, skerb bo naša.

</poem>

Bobní po Kranji bistra Sava,

Dokler nam zelené doline:

</poem>