Gorski učitelj: Razlika med redakcijama

LISTEK.

Gorski učitelj.

(Spisala Zofka Kveder.)

 

— 39 cm gospod, kaj ne? — je vprašala še enkrat mlada gorska šivilja Metka, ko je zavijala belo fino platno, katero ji je izročil mladi brhki vaški učitelj, da mu sešije šestero prazniških srajc.

— Da, 39 cm okrog vrata. Le pazite, da ne bo preozko. Kdaj bodete pa napravili? —

Metka se je zasmejala, rekla pa ni nič.

— Zakaj se smejete? — jo je vprašal resno ji gledajoč v smejoče, a nekoliko bledo obličje.

— I kako se ne bom, — je dejalo dekle. — Zakaj pa me vikate?! Tukaj mi pravijo vsi „ti", še nikdar mi ni nihče dejal drugače. —

— No, te bom pa še jaz tikal, — je rekel na to učitelj priljudno in se tudi sam malce nasmehnil.

I seve, Gora! Bog se usmili, tukaj so ljudje še tako naivni. Saj še niti šole niso imeli poprej, on, Mirko Hvala, je bil prvi gorski učitelj.

Metka je zavila platno, prevezala ga z močnim trakom in obljubljala svečano:

— Nič se ne bojte, gospod učitelj, precej drug teden jih naredim. Kakemu drugemu jih ne bi, ker imam zdaj z balami toliko dela, da res sama ne vem, kje začeti, ali vam bom pa že naredila, zato, ker ste tako dobri in prijazni. —

Pogledala ga je prijazno s svojimi dobrimi, pohlevnimi očesci, poslovila se in odšla tiho in počasi.

Gospod učitelj pa se je toliko spozabil, da je hitro stopil k oknu in z zanimanjem motril njeno vitko, priprosto oblečeno postavo.

Dekle je imelo res nekaj posebno mičnega na sebi. Vse na njej je dihalo neko ginljivo pohlevnost in priprostost in bledi inteligentni obrazek je tako mirno in zadovoljno gledal v svet, da je stal učitelj nehote tako dolgo pri oknu, dokler ni dekle izginilo za voglom.

Eh, pravzaprav je bilo prebito dolgčas tu na tem vrhu. Inteligence prav nobene, izvzemši gospoda kaplana, ki je hodil iz sosednje župnije gori past in pazit te nepokvarjene duše. Ta seveda je bil tako resen in strog v vsem svojem mišljenju, da se živi, mladi Mirko nikakor ni mogel ogreti za njegovo dražbo. Tako je torej novi učitelj največ sam lazil okrog po gozdu in čital pri županu in krčmarju gorskem pri obedu obligatnega „Domoljuba" in „Rodoljuba", katerega je seveda oče Vesel šele vselej oprezno potegnil raz polico — seve, čemu se po nepotrebnem zameriti duhovnemu gospodu.

Tako je teklo gospodu Hvali življenje na Gori prav enolično in prozaično, in včasih je prav britko občutil in obžaloval svoje nezasluženo prognanstvo, od vsega inteligentnega in kulturnega sveta. Doma je cele ure razbijal vse mogoče komade na starem, razglašenem klavirju, katerega mu je poslal stric gori v zabavo in poduk ali pa je brenkal na goslih, da je že njemu samemu presedalo.

Oh, dolgčas je bilo, dolgčas! Narava je bila seveda lepa. Neka divja, nedotaknjena romantika je vela po teh skalovitih starinskih gozdih. Toda kaj! Kdo neki mara dandanes za romantiko, vraga?! In tudi gospod učitelj ni maral za njo in prepeval v mehkem mahu ležeč z največo vnemo tisto znano:

Šumi, šumi gozd zeleni,

Kaj ti veš, kako je meni...!

in gospod Hvala je še enkrat povzel milo in s čutom:

Kaj ti veš, kako je meni

Ko medlim na ptujih tleh...

in še enkrat je zastokal v temni tihi gozd :

Ko medli—i—im na ptujih tleh.

Oh, skoro razjokal bi se bil! —

In gospod Mirko Hvala, novi in prvi gorski učitelj, doma iz Kamnika se je zopet v toli in toliko pot zatopil v spomine.

Kako je bilo še takrat lepo, ko je dijakoval v Ljubljani in hodil domov na počitnice se vedrit in pohajat za lepimi mladimi puncami! Tista Novakova, to je bilo dekle!

Ali tukaj?! Nič, nič in nič! Bog se usmili, če je človek učitelj in še prvo leto, je dolžan take prebito dosti obzirov svojemu novemu strogemu stanu!

Pa je spet melanholično povesil glavo v gosti senci smrekovih vej in sanjaril o časih, ki so bili...

Sedaj je bil Mirko že tretje leto na Gori, a še vedno se mu je tožilo po lepi Gorenjski.

Poznal je že vse vaške originale, onega kraljevega, šaljivega Petra in dolzega, suhega vaškega krojača, Lazarjevega Miho. Že vso njih filozofijo je znal in vse njih dovtipe je vedel na pamet. Ali nič mu ni hotelo biti lažje pri duši.

In že perilo se mu je začelo trgati v resnici!

Pa je pisal sestri domu, ki je bila žena s trgovcem in poslala platna tako lepega in tankega, da bi se mu bilo srce smejalo, če bi se ne bil tako prebito malo razumel na take stvari. In Reza, ki je hodila pometat šolo in pospravljat njegovo stanovanje, mu je obljubila, da pošlje najboljšo šiviljo, kar jih je na okrog.

Tako je torej prišla Metka, in Mirko Hvala je bil uverjen, da mu napravi in sešije vse najbolj precizno in fino, ker je že nje postava kazala neko posebno inteligenco in eleganco, dasiravno je bila prav tako oblečena, kakor vsa druga vaška dekleta.

Čudno se mu je zdelo, da je prej še ni nikdar opažal, in ko je vprašal svoj faktotum, staro Rezo, je li ta Metka morda Sele pred nedavnim časom prišla v vas, povedala mu je le-ta, da stanuje Metka že od nekdaj tam zadaj za vasjo v mali bajtici na samem in da prav nikdar ne gre nikamor z doma, kakor v nedeljo v cerkev.

No, naključilo se je potem, da je tisti teden in še pozneje hodil gospod učitelj samo po poti za vasjo v gozd na sprehod in če se je gredoč ostavil pred oknom, obstavljenim z velicim rožmarinom in lepimi klinčki, pred oknom, za katerim je neumorno drdral šivalni stroj, tudi ni nič tacega. Da se je lepa Metka včasih nagnila skozi {{redakcija|oknno|okno}} in gospodu učitelju zaradi njegovih prosečih modrih oči dala kak šopek, je bilo seveda tudi popolnoma v redu. Saj je šivala zanj in je imel pravico poprašati, kako delo napreduje.

(Dalje prih).