Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.559:
Leta 1881. je pričel sodelovati v znanstvenem oddelku, v Celovcu izhajajočem {{razprto|„Kresu“}}. Več učenih razprav dr. Gregor Krekovih je v preimenitnem glasilu za primerjajoče slovansko jezikoznanstvo, ki štirikrat na leto v Berolinu izhaja, naslovom: {{razprto|„Archiv für slavische Philologie“}}, in kojemu so sodelavci pervi slovanski filologi in učenjaki: dr. Fr. Miklošič, V. Jagić, A. Leskien, V. Nehring in drugi. Omeniti nam je tudi dr. Kreka temeljiti spis {{razprto|„Nekoliko opazek o izdaji {{prelom strani}} slovenskih narodnih pesni“}}, 1873. Mnogo nam je še pričakovati od ovega verlega in spretnega pisatelja in slovenskega učenjaka. —
Kakor se je časom razcvitalo znanstveno polje, tako je tudi zazelenela lepoznanska stran našega slovstva. Verli, za vse, kar je lepega in vzvišenega, vneti možje so se oklenili leposlovja in obudili Janežičevega {{razprto|„Slovenskega glasnika“}} perve letnike. V versti teh čestivrednih moči je bil naš lirik:
'''Simon Jenko''', ki spada po vsej pravici v oddelek pervih slovenskih pesnikov. Jenko se je rodil 27. oktobra 1835. na Podrečem blizo Mavčič na Gorenskem. Po doveršeni ljudski šoli v Kranji ga sprejme k sebi njegov stric in frančiškanski oče Nikolaj Jenko (r. 1809.; u. 1868.) v Novo mesto, kjer je doveršil šest latinskih šol. Uže takrat se je mladi dijak vadil v pesništvu. Leta 1853. in 1854. je bil v sedmi in osmi šoli v Ljubljani. Tam je imel celo družbo odličnih sodijakov; tako so mu bili verstniki: France Erjavec, Valentin Kermavnar, Valentin Mandelc, Josip Stritar, Ivan Tušek, Valentin Zarnik in drugi. To so možje, kateri so nam mimo Cegnarja, Valjavca, Levstika pred dvajsetimi leti osnovali našo leposlovno literaturo in kateri so v živenje obudili Janežičevega „Slovenskega glasnika“. Tudi po maturi l. 1855. ostali so ti mladi literati združeni: Erjavec, Mandelc, Stritar, Tušek in Zarnik odšli so na Dunaj, a Jenko ni mogel tja, ker mu ni bilo podpore. On ide v bogoslovnico celovško, kjer pa samo jedno leto ostane. Jeseni leta 1856. pride za svojimi prijatelji na Dunaj, se vpiše v modroslovje ali uže l. 1857. spremeni ovo fakulto s pravoslovsko, katero je obiskoval do leta 1861. Potem ostane še dve leti na Dunaji kot domači učitelj in vstopi na to po doveršeni skušnji v pisarno notarja Stergarja v Kranji. Ko odpre leta 1866. odvetnik dr. Valentin Prevec svojo pisarno v Kamniku, prišel je Jenko k njemu za pričetnika in se je s Prevcem l. 1869. v Kranj preselil — uže močno bolan. Dolgo mu ni bilo živenje; kajti uže 18. oktobra 1869. ga je nepreprosljiva {{prelom strani}} smert odvzela na občo žalost vseh njega in njegovo delovanje spoznavajočih Slovencev. Umerl je po desetdnevni bolezni izvoljeni pesnik slovanskega „Naprej-a“ in narod slovenski je doživel hudo zgubo.
Jenko je svoje pesniške in prozaiske spise priobčeval po „Glasniku“ Anton Janežiča; zbrane svoje {{razprto|„Pesni“}} pa je založništvom J. Giontinija priobčil v Gradecu leta 1865., z veliko skerbjo in pomnjivostjo vglajene in olepšane. Nekaj njegove ostaline hrani „slovenska matica“.
Jenkove pesni in povesti: {{razprto|„Spomini“}} in {{razprto|„Jeperški učitelj“}} so uže različni možje ocenjevali: Luka Svetec v „Novicah“, J. Pajk v „Izbranih spisih“, Stritar v „Zvonu“ in Fr. Levec l. 1879. — Jenko spada kot pesnik k naslednikom Prešernovim. Lastnosti teh pesnikov, katerih glavni predstavljatelj je nedvombeno čislani pesnik {{razprto|Boris Miran}}, so: čistost in jasnost besede in oblike, umetnost, združena s prirodnostjo, jedinjenje narodne in umetne poezije, jemanje predmetov iz kolikor mogoče domačega živenja, zaglobljenost v filozofijo narodovo, nekakov občečloveški kozmopolitizem, združen z gorečim slovenskim rodoljubjem.
Vse te lastnosti dobimo obilno v Jenkovih pesnih. Posebno pa se trije predmeti v njih odlikujejo: ljubezen k prirodi, ljubezen k človeškemu sercu in ljubezen k slovenskej domovini. Pesnik in narava sta si kakor brat in sestra, poznavajoča in razumevajoča se z mladega; vsak dih v prirodi je pesniku znan in pomenljiv. Kar pesnik v prirodi vidi in sliši, to mu sega v serce, to opazuje s sercem; on piše in poje, kar mu serce narekuje. In tretji predmet, ljubav k narodu, k domovini, kako nježno, skerbno, kako proroško in tolažilno poje o njej! On sicer ni znašel domoljubja, ali on je učil ceniti in slaviti je, podelivši mu najkrasnejši izraz. Duh časa, visoke ideje po pesnikih izražene so dih pesnikovega naroda in ravno njemu je slovenska Vila v izvanredni meri podelila dar vilinski, dar pesništva. Jenko nam naj bode vsim čislan in v čutih posneman! Dve pesnici „Pobratimija“ in „Naprej“ {{prelom strani}} ste razširile njegovo pesniško slavo tudi med druge narode. Pripomogla je v to izverstna skladba brata njegovega Davorin Jenka.
Simon Jenka v marsikakem ozira na polji pesništva gotovo dosega, če ne prekosi, občeznani slovenski lirik, izborni pisatelj in temeljiti kritik:
'''Josip Stritar''', s pesniškim imenom „Boris Miran“. Rodil se je leta 1836. v Velikih Laščah na Kranjskem in službuje sedaj kot profesor na Dunaji. Uže zgodaj je po temeljiti izobražbi deloval na polji pesništva in nam priobčil razne proizvode svojega serca in uma v „Glasniku“ in „Mladiki“. Leta 1869. nam je na veliko radost obelodanil neprecenljivo zbirko svojih pesniških umotvorov pod naslovom: „Pesmi, zložil Boris Miran; na Dunaji“, 16. str. 155.; potem „Dunajske sonete“ l. 1872. „Preširnova pisma iz Elizija“, 1872. in „Dunajske elegije“, 1876. i. t. d. ter nam v milo-donečej in v serce segajočej lepej pisavi vredoval lepoznanski list „Zvon“, katerega prosvitljenje je do leta 1881. na veselje, zadovoljstvo in zahvalo slovenskega občinstva ponavljal. Nam ne pristaja, da bi se v bolj natančno razsodbo spuščali, ker je omenjeni pesnik po delavnosti svoji uže tako v dobrem spominu; želeli bi mu le mnogo let v prospeh in razvoj našega slovstva, v korist naroda, kateremu Stritar kliče: „Bistrimo si um, blažimo si serce; blago serce je vir rodoljubja in ljudoljubja. Bister um in blago serce v lepem soglasji, to je prava bistvenost človeška, ki ga povzdiguje nad vse zemelske stvari! Vsi ljudje smo si enaki na svetu, vsi smo si bratje, enega očeta sinovi, ena sama družina! Ljubimo, gojimo, izobražujmo svoj mili materini govor; hranimo ga, kakor svoj najdražji zaklad!“ A ne samo poezija, temuč tudi proza mu je izborna. O prozi njegovi se sme v občem reči, da naše slovstvo do sedaj tako lepe ni kmalo videlo. Stritarjevi spisi – glej „Mladiko“, „Živenje in delovanje Preširnovo“ in vse letnike „Zvona“ — so našej prozi pot novo pokazali. Oni so elegantni, višim krogom namenjeni, gosposki in vendar naravni in lehko umljivi; oni so edino sredstvo, našej literaturi dveri v više kroge odpreti. Njegova beseda je povsem pravilna, lepa in posnemanju zelo dostojna.
Pri vsakem omikanem narodu ima lepoznanstvo prevažno in preimenitno nalogo, da za krasne ideale navdušuje odrastlo mladino, da vzgaja in uči srednji stan in da istim članom višjih stanov, ki se niso povsem vtopnili, dela prijetno zabavo ter jim blaži po krepkej hrani hrepenečo dušo. Beletristika je pripomoček, s katerim si utemeljujemo ali nadaljujemo v šoli pridobljeno izobraženost in je ravno radi tega važen oddelek narodne literature. Ozirom na to vidimo, da vsi narodi delajo velike napore, da bi ta del narodnega slovstva povzdignili in razširili, in da je posebnega pomena in posebne imenitnosti beletristika za nas Slovence, je baš Jos. Stritar, po izgledu Ant. Janežiča, preživo spoznal. Zvabil je v probuditev te naše cvetlice izborno kolo verlih in navdušenih pisateljev in pesnikov, ki so nas leto za letom v „Zvonu“ budili, razveseljevali, učili in zabavali.
Omeniti nam je še, da je leta 1877. priobčil „Boris Miran's Gedichte; Auswahl aus dem Slovenischen; übersetzt von J. S.“ Dunaj, strani 80. —
Naš narod se je začel od leta 1860. krepko razvijati; napredoval je v svojem duševnem živenji ter je vedno bolj in bolj poskušal, da si pridobi častno mu odločeno mesto. Razvijala se je domača književnost in uže smo imeli za leto 1863. šest samostalnih listov, ki so skerbeli za razne razmere in zadeve. Tako so izhajale „Novice“, najstarše prijateljice naroda našega, „Zgodnja danica“, ki je uže imela 16. tečaj, „Slovenski prijatelj“ v 13. letniku, „Slovenski glasnik“, „Učiteljski tovarš“ v 3. tečaji in novi list „Triglav“ vredništvom M. Vilharja in Fr. Levstika.
V občem pa se je slišala želja po ustanovitvi krepkega zavoda, ki bi služil v povzdigo slovenske književnosti. Prekrasna misel te naprave je čedalje bolj ogrevala serca merodajnih {{prelom strani}} mož in uže se je 8. marca leta 1863. po prizadetji domorodcev: dr. Janez Bleiweisa, dr. Lovro Tomana in dr. Etbin Henrik Coste v Ljubljani ustanovila Slovenska matica", katerej je namen slovenskemu ljudu pripo- moči do prave omike. Matica imade pri svojem izobraževalnem delu više, to je učenejše kroge v smislu; ona ima gojiti in pospeševati više znanje, višo slovesnost. Kar je „družba sv. Mohora" za razširjenje omike med prostim ljudstvom, to bi nam bila v učenih rečeh „matica slovenska". Dan denes šteje blizo 2000 udov iz vseh slovenskih krajev in v versti njeni vidimo mnogo, uže od pričetka, v resnici delajočih moči.
Do sedaj je priobčila blizo te-le dela: „Zgodovina slovenskega naroda", »Zgodovina avstr.-ogerske monarhije", „Yojvodstvo Kranjsko", „Vojvodstvo Koroško", „Slovenski Štajer", „Prirodoznanski zemljepis", „Germanstvo in Slovanstvo", „Slovan-
s t v o" in „A 11 a n t" —• „S 1 o v n i c a č e s k e g a j e z i k a", „Hervatska slovnica za Slovence", Znan- stvena terminologija" — „Dr. Etb. Henrik G o s t a", „D r. L o v r o T o m a n", „ Y a l e n t i n V o d n i k", „Jovan Vese1-Koseski", „Kopitarjeva spome- nica" — „Štirje letni časi", „Kudninos1ovje", „S c h o d l e r j e v e k n j i g e p r i r o d e " , „R a s t l i n s t v o", „Oko in vid" — „01ikani Slovenec", „N.auk o telovadb i", „Potovanje okoli sveta" in vsako- letne „L e t o p i s e" s poučnim in zabavnim gradivom. Glav- nejšim delom pisatelji, ozirom preložitelji ali pa vredniki so: dr. J an. B1eiweis, prof. Erjavec, Jesenko, Kers- nik, Fr. Levstik, Majciger, Fr. Marn, M. P1e- teršnik, A. Praprotnik, Raič, Terdina, Ter- stenjak, Tušek, dr. Šubic, prof. Urbas in drugi.
Prihodnje leta hočemo dobiti „Logiko" in „Dušoslovje" spisal dr. Jos. K r i ž a n — „Slovensko slovnico" po dr. Fr. Miklošičevi primerjavni, spisal prof. J. Šuman—- „Floro slo- venskihdežel",spisujeprof.J.G1ovackyi.t.d. Obenem
| |||