Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.641:
Kolikanj je Okiškega še učenca čislala zmožna mladina slovenska, bere se n. pr. v {{razprto|„Torbici“}}, katera se je bila pričela leta 1861. v Ljubljani, prosto nadaljevala leta 1862. in potem l. 1863.—1864. v Zagrebu. Ondi se omenja v tretjem letniku slavospev „Abuna Soliman“ in mlado peró piše na to: „Občespoštovani pesnik naš Anton Umek Okiški se je v poslednjih letih s svojimi verlimi pesniškimi deli tako zelo prikupil vsem Slovencem, da po pravici spada med jako dobre pesnike novejše dobe“.
{{prelom strani}}
'''France Cimperman, rojen 3. septembra 1852. v Ljubljani in prerano umerl 30. maja 1873.; dičen pesnik lepih misli in čiste oblike, ki nam je po raznih potih priobčeval svoje umotvore. Zbral in priobčil je njega cvetlice leta 1874. v Ljubljani njegov brat: '''Jože Cimperman''', rojen 19. februarja 1847. v Ljubljani, ki v novejšem času po plodoviti svoji pesniški muzi razveseljuje in ogreva serca slovenska, naslovom: {{razprto|„Pesni, zložil Franjo Ser. Cimperman; vredil in izdal Jož. Cimperman“.}}
'''Pesjakova Lujiza''', rojena dr. Chrovatova, pesnica in pisateljica v Ljubljani, ki se marljivo soudeležuje delovanja slovenskega na leposlovnem polji. Njenega uma in blagega serca cvetlice so v „Zvonu“, „Besedniku“, „Kresu“ in po raznih knjigah „družbe sv. Mohora“ in „matice slovenske“. Tudi v prozi se je skušala, tako n. p. „Dva slavca“, „V Draždanih“, „V gozdu“ ter obogatila domačo dramatiko, n. p.: „Na Koprivniku“, dramat. prizor, 1872, „Gorenski slavček“, opereta 1871. „Svitoslav Zajček“, 1865. itd.
Na polji '''poučno-zabavnem''' bi imenovali sledeče može:
'''dr. Ivan Geršak''', bilježnik na spodn. Štajerskem; svoje dni zelo marljiv pospešitelj ljudske omike in domače književnosti. Vešč pravdoznanstva, se posebno peča s juridičnimi predmeti, koje hoče ljudstvu pojasniti. Leta 1865. je v Gradecu izdajal: {{razprto|„Čitalnico“}}, poučen list za slovenski narod. Imenovali bi tu izmed njega sestavkov: {{razprto|„Obresti in obrestne postave“, „Pravice in postave za vsacega“, „Dragina“, „Kratka povestnica avstrijska“}}.
'''Godina-Verdeljski Jože''', finančni komisar v Terstu; rojen 18. februarja 1805. v Verdelji pri Terstu; delaven prospešitelj ljudske izomike. Priobčil je samostojne spise: {{razprto|„Opis in zgodovina Tersta“}}, 1872., {{razprto|„Kratek pregled vesoljnega sveta“}}, 1872., {{razprto|„Pravo b1agostanje“, „Izvirek premožnosti“}}, 1873., {{razprto|„Razgovor o strojih, iznajdbah ...“}}, 1876. itd.
{{prelom strani}}
'''dr. Jože Vošnjak''', deželni in deržavni poslanec, ter zdravnik v Ljubljani; rojen 4. januarja 1834. v Šoštanji na Štajerskem; marljiv in vsestransko delajoč domoljub. Spisal in priobčil je uže marsikako, narodu poučno in zanimivo knjigo ter se poteza za duševni nam razvoj. Tu naj le imenujemo lepo njegovo delo: {{razprto|„Umno kletarstvo“}} leta 1873. i. drg.
'''Pintar Lovro''', bivši župnik na Gorenskem; rojen l. 1814. Velik prijatelj naroda prostega, kojemu je hotel po delovanji in spisih v gmotno blagostanje pripomoči. Razun tega mu je mnogo knjig pobožnega zerna.
Na polji slovenskega jezikoslovja in slovenske književnosti zgodovine:
'''oče Ladislav Hrovat''', frančiškan in gimnazijalni profesor v Novomestu; rojen 1825. v Gorn. Tuhinah na Kranjskem. V jezikoslovni vedi vsled temeljite marljivosti veščak, ki nam je mnogo zrelega in znamenitega uže priobčil. Naj omenimo nekatera njegova dela: {{razprto|„Slovenski lokal“}}, 1862. {{razprto|„Ksenofontova Memorabilia“}}, 1862. {{razprto|„De1ežnik sedanjega časa“}}, 1862., {{razprto|„Slovenski genitiv“}}, 1862., {{razprto|„Slovenski dativ“}}, 1863., {{razprto|„Časoslovje latinskega jezika“}}, 1863., {{razprto|„Slovenski dom“}}, 1878., {{razprto|„Latinska slovnica za slovensko mladež“}} itd. Sodeloval pri {{razprto|„Kopitarjevi spomenici“}}, 1880.
'''Jože Marn''', gimnazijalni profesor in duhovnik v Ljubljani; rojen 1832, v Štangi na Kranjskem; posebno marljivo in neumorno obdeluje zgodovino slovenskega slovstva. Sad njegovih bogatih študij nam podaja leto za letom v {{razprto|„Jezičniku“}}. Mimo tega je priobčil: l. 1861. {{razprto|„Slovenske slovnice“}}; leta 1860. „Slovanskega cerkvenega jezika pravo ime, domovina, razmera“, {{razprto|„Staroslovensko slovnico“}} in mnogo samostojnih spisov n. p. {{razprto|„O časnikarstvu“}} itd. Leta 1880. je vredil: {{razprto|„Kopitarjevo spomenico“}}. Posebno nas je razveselil učeni Jože Marn s staroslovensko slovnico. Brez natančnega znanja starega slovenskega jezika se novoslovenščina ne da spešno izobraževati. Manjkalo nam je do leta 1863. {{prelom strani}} pripravne slovenske knjige za ta nauk; sedaj jo pa imamo prav spregledno sestavljeno. Lična knjiga šteje s staroslovenskim berilom vred 60 strani in je posebno višjim razredom srednjih šol namenjena.
Ponosno pa smemo imenovati našega Marna, ozirom na {{razprto|„Jezičnik“}}, kojega smo do sedaj dobili 18 letnikov. V tretjem tečaji „Uč. tov.“ je leta 1863. pričel Marn svoje {{razprto|„Pomenke o slovenskem pisanju“}} in jih nadaljeval v vseh sledečih številkah. Te „pomenke“ nadaljuje marljivi jezikoslovec v imenovanem časopisu do sedaj ter jih izdaja še vsako leto pod imenom {{razprto|„Jezičnik“}}. Do l. 1871. je razpravljal slovnično tvarino in od l. 1871. pričenši govori o zgodovini slovenskega slovstva. Pojasnil in opisal nam je do sedaj delovanje in živenje sledečih mož: Metelko, Hitzinger, Umek, Nečasek, Pohlin, Vodnik, Zupan, Prešeren, Čop, Ravnikar, Vertovec, Verne, Kobe, Varl, Žakelj, Oliban, Jeriša, Vončina in Jern. Kopitar. Krasne in zanimive ter neprecenljive doneske k zgodovini slovenskega slovstva!
'''France Marn''', gimnaz. profesor v Zagrebu; rojen v Štangi leta 1846, se je v mladosti letih skušal v lirični poeziji in noveli; kasneje se je podal na jezikoslovno polje ter nam spisal leta 1867. {{razprto|„Slovnico češkega jezika z berilom“}}, in leta 1879. {{razprto|„Hervatsko slovnico za Slovence“}}. Obe knjigi je založila „matica slovenska“.
'''Macun Ivan''', gimn. profesor v Gradecu; rojen l. 1821. blizo Ptuja. Priobčil do sedaj nekoja poučna dela, tako n. p. {{razprto|„Cvetje jugoslovanskega slovstva“, „Kratek pregled zgodovine slovenske 1iterature“}} i. drg. V „Slov. Štajerji“, kojega izdaja „slov. matica“ mu je odmenjena v četertem oddelku {{razprto|„notranja zgodovina“}}, katero marljivo spisuje.
'''Janko Pajk''', gimnazijalni profesor v Bernu; svoje dni izdatelj in vrednik mariborskej {{razprto|„Zori“}} in {{razprto|„Vestniku“}}. Priobčil leta 1872. svoje: {{razprto|„Izbrane spise“}}, ki obsegajo politične, narodno-gospodarske in naučne razprave. Pisateljevati je pričel leta 1862. s sestavkom: {{razprto|„Nekteri fonetični {{prelom strani}} zakoni našega jezika“}}.
| |||