Wikivir

Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Plantanana (pogovor | prispevki)
4.400 urejanj
Plantanana (pogovor | prispevki)
4.400 urejanj
Vrstica 1.503:
Leta 1860. se je jelo novo narodno živenje in napredovala je od istega leta tudi domača dramatika, čeravno le počasi, kajti v „naravi nima skokov“. Napravljala so se v raznih čitalnicah mala diletantiška gledišča in predstavila se je marsikatera lepa, domača igra. Sploh se je z letom 1860, ko se je obudilo društveno živenje po naših krajih, nekoliko obernilo na bolje. Pervi korak smo storili, akoravno ne v velikanski meri, vendar tako, da se smemo nadejati zdatnega napredka. Spoznavši preveliko važnost dramatike, osnovali so nekateri rodoljubi društvo v Ljubljani, katero ima gojiti ono polje. Leta 1867. se namreč ustanovi „dramatično društvo“, kateremu je namen podpirati in vsestransko pospešiti slovensko dramatiko. V ta namen je društvo jelo izdajati slovenske gledališke igre, je ustanovilo v Ljubljani posebno dramatično učilnico, da bi se v njej moči izobraževale za glediško igranje in je vsako leto po večkrat na mesec predstavljalo igrokaze.
 
Mnogo imamo mož, ki so se odsihmal poprijeli delovanja na dramatičnem polji. Izdajala sta zbirke slovenskih iger: {{razprto|Miroslav Vilhar in dr. Jan. Bleiweis}}. Izvirno veselo igro {{razprto|„Kteri bo“}}, je spisal '''Bogoslav Rogački''', izvirno igro {{razprto|„Samo“}} '''Fr. Remec''', igro {{razprto|„Strast in krepost“}} '''A. Kos''', veseloigro {{razprto|„Lahkoumna Emica“}} '''Ljudevit Tomšič''', dramatični prizor {{razprto|„Slovenija“}} '''J. Bilc''', (r. 1839. v Ternovem) in veseloigro {{razprto|„Novi svet“}} ter leta 1878. v lepej, doveršenej obliki: {{razprto|„Materin blagoslov“}}, igro s petjem v treh dejanjih '''Anton Klodič''', (c. k. deželn. šol. nadzornik na Primorskem Anton Klodič vitez Sabladoski; rojen leta 1836. v Hlodičih, videm. okraja). Izmed pisateljev izvirnih iger so še imenovati '''Jakob Alešovec''', vrednik v Ljubljani; rojen 1842. l. na Skaručini na Gorenskem: {{razprto|„Kdo je tat“, „Naselniki“, „Nevem“}} i. drg.; '''dr. France Celestin''', profesor vseučilišča {{prelom strani}} v Zagrebu; rojen l. 1843. v Vačah na Kranjskem; kasneje izdatelj znanstveno-poučnega dela {{razprto|„o Rusiji“}}; spisal {{razprto|„V Ljubljano jo dajmo“}}; '''Jaroslav Franjo''', Štrukelj, duhovnik, rojen 1841. na Kranjskem; spisal {{razprto|„Slovenski Jurček“}} i. drg.; '''Janez Globočnik''', (1824.—1877.) {{razprto|„Lakomnik“}}; '''Viljem Ogrinec''' {{razprto|„Roza“}} i. drg. in mnogo drugih, kojih dela so uže natisnena ali pa so v natis pripravljena. Izmed prestavljavcev bi se lehko omenili sledeči možje: '''Matija Valjavec''', profesor v Zagrebu; r. v Beli na Kranjskem, leta 1831. {{razprto|„Ajant“, „Ifigenija v Tavrij“, „Sin divjine“}}; '''dr. Maks Samec''', zdravnik v Kamniku {{razprto|„Belizar“, „Krivnja“, „Pijanec“}}; '''Valentin Mandelc''', profesor v Karlovcu; umerl 1872. Prestavil: {{razprto|„Bog vas sprimi“, „Faust“, „Išče se odgojevalec“, „Moja zvezda“, „Na kosilu“, „Pesek v oči“}} i. drg.; '''J. Lipež''', {{razprto|„Car Lazarjeva smert“}}; '''J.Makarovič''' {{razprto|„Česki godec“}}; '''dr. Matija Prelog''', zdravnik v Mariboru; rojen 1813. v Hrastji pri Ljutomeru, umerl leta 1872. {{razprto|„Černi Peter“, „Zakonska sol“}}; '''J. Žepič''' {{razprto|„Čudodelni klobuk“, „Pozab1jenec“„Pozabljenec“}}; '''J. Zabukovec''' {{razprto|„Domači prepir“, „Gostilnica na pošti“, „Popotnika“, „Snubač“}}; '''K. Severjev''' {{razprto|„Frančiška z Rimini“}}; '''J. Babnik''' {{razprto|„Goljufani Starec“}}; '''Jos. Stare''' {{razprto|„Gospod Čapek“, „Narprej mati“, „Stara mesto mlade“}}; '''Josip Nolli''' {{razprto|„Graščak in oskerbnik“, „Po polnoči“}}; '''Drag. Šavperl''' {{razprto|„Hamlet“}}; '''Fr. Rebec''' {{razprto|„Jurčkove prikazni“, „Na mostu“}}; '''J. Navratil''' {{razprto|„Kljukec“}}; '''Fr. Zakrajšek, Fr. Marn, Dav. Bolé, Ivan Rak, L. Leskovec, Luiza Pesjakova''' {{razprto|„Strup“, „Zajček“}} in mnogo drugih.
 
Zdatnega napredka se smemo nadejati in v to nas uže primora marljivo delovanje {{razprto|„dramatičnega društva“}}, katero izdaja leto za letom lepe zbirke dramatičnih iger, naslovom {{razprto|„Slovenska Talija“}}.
 
Okoli leta 1860., ko se je društveno živenje oživelo, prisijala nam je še druga vesela družba, kojej imajo Slovenci mnogo lepih knjig zahvaliti. Uže leta 1851. se je v Celovcu {{prelom strani}} ustanovilo društvo sv. Mohora, ki se pa ni zamoglo prav razviti,
a leta 1859. se prestroji po največji zaslugi Anton Janežičevi to društvo v „družbo sv. Mohora“ in se prične kot taka mogočno razširjati. Njej je bilo in je še zmirom skerb, da slovenskemu narodu varuje lepi značaj, budi ljubezen do domovine, po dobrih knjigah širi pouk in po lepej omiki kaže Slovencem pot do višega duševnega in časnega živenja. Tu se resnično kaže, koliko da je mogoče prospešiti z zjedinjeno močjo in kako da „iz malega raste veliko in slavno“. Pričetkom je bilo le malo na stotine sešteto število udov, ki je pa od leta do leta naraščalo tako, da je štela družba leta 1869. uže 13.666 in imade za leto 1880. po vseh pokrajinah slovenskih 25.430 udov. V resnici ogromno, krasno število, ki se pa še da po skrajnej delavnosti in žilavej vstrajnosti pomnožiti. Želja, po pravej omiki osrečiti ljubljeni nam narod, naj zjedini in navduši vse stanove, da vsi zložno in pogumno delajo za družbeni razvitek. Ova družba, ki je do sedaj v premnogih iztisih uže blizo sto knjig raznega zerna med ljudstvo slovensko razširila, je najlepše poroštvo bolje in sijajnejše prihodnosti. Razun marljivega odbora, v katerem sta se trudila Anton Janežič, Karl Robida, in se še dan danes trudita: Andrej in Lambert Einspieler, nam je tu mnogo marljivih pisateljev. Važnejših imena naj slede: '''France Erjavec''' {{razprto|„Živali v podobah“}}; '''Lambert Ferčnik''', župnik na Koroškem; r. 1827. v Svečah {{razprto|„S1ovenski„Slovenski Goffine“}}; '''Štefan Kocijančič''' {{razprto|„Kristusovo življenje in smert“}}; '''Dr. Rogač''', duhovnik; umerl 1874. in '''M. Torkar''' {{razprto|„Življenje svetnikov“}}; in '''Josip Stare''', profesor v Zagrebu {{razprto|„Občna zgodovina“}}. Mimo njih: {{razprto|Gomilšak, Jančar, Jurčič, pl. Kleinmayr, Košar, Lesar, Leveč, Ogrinec, Parapat, Povše, Praprotnik, dr. Sernec, S1emenikSlemenik, Rup, Volčič, dr. Vošnjak, Pesjakova Luiza, Tomšič}} in drugi.
 
Leta 1862. izide v Celovcu pod naslovom: {{razprto|„Cvetje iz domačih in ptujih logov“}} v malih, mičnih zvezkih jako priljubljeni lepoznanski list, v katerem nahajamo izvirne dela {{prelom strani}} in prevode iz greškega, latinskega, nemškega ter iz slovanskih narečij, tako n. p. {{razprto|„Kriton in Apologija“, „Ajant“, „Memorabi1ija“„Memorabilija“, „Georgikon“}}; romana {{razprto|„Kirdžali“}} in krasni roman {{razprto|„Deseti brat“}} itd. Slovenska inteligencija se je množila in naraščala od dne do dne ter zahtevala dušne hrane v svojem materinem jeziku. Mladini je bilo potrebno pripravnega berila, ki jo naj uči spoznavati proizvode slovenskega kakor slovanskih in drugih narodov. Slovenski pisatelji pa so potrebovali krepkega glasila, v kterem bi objavljali svoja duševna dela in tako ob časom podajali svoje izdelke našemu omike in pouka željnemu svetu slovenskemu. Združilo se je v to delo lepo število slovenskih mož, a duša ovemu povzetju in duša splošnemu delovanju na lepoznanskem polji ter pravi steber slovenske omike, duševnega narodovega živenja pa je bil naš nepozabljivi:
 
'''Anton Janežič'''. Rodil se je ta blagi mož 19. dec. 1828. v Lešah, v št. Jakobskej fari rožne doline na Koroškem. Sin kmetiških starišev, ki se je v Celovcu šolal in je bil po doveršenih višjih študijah na celovškej realki in gimnaziji profesor slovenščine. Zamerl je v občo žalost 18. septembra 1869. Družba sv. Mohora je svojemu pervemu tajniku stavila krasen spominek na preranej mu gomili ter osnovala „Janežičevo ustanovo“. Janežič je bil mož silne delavnosti, občeznane marljivosti in velike plodnosti. Dobili smo iz njegovih rok lepo versto dičnih knjig in leto za letom nas je razveselil s kako novo stvarjo slovenskega uma. Ob kratkem hočemo omeniti glavne točke njegovega delovanja. Leta 1848. izda pervo knjigo {{razprto|„Leichtfasslicher Unterricht in der slovenischen Sprache für Deutsche“}} ter se s tim delom v pervo poda na jezikoslovno polje, ki mu je bilo odsihmal najbolj pri sercu. Leta 1849. prične sestavljati {{razprto|slovar slovenskega in nemškega jezika}} ter ustanovi {{razprto|„bralno društvo“}}. Od leta 1850.—1853. je vredoval lepoznanski časnik {{razprto|„Slovenska bčela“}} in je ob enem opravljal prestavo deželnega zakonika. Leta 1851. priobči: {{razprto|„Ročni slovar slovenskega in {{prelom strani}} nemškega jezika“}}. Znamenita bremena manj znanih besed so mu podali: {{razprto|Drobnič, Fresl, dr. Muršec, Navratil, Sumper, Škerjanec in Vrečko}}. Drugi natis tega slovarja je priobčila „družba sv. Mohora“ leta 1874. Ozirom na mogočni jezikovni napredek od leta 1850. do 1872. se je moralo pervo izdajanje povsem prečistiti, pri katerej priliki se je ob enem, kolikor mogoče, skerbelo za večjo preglednost in razvidnost. Popravil, zdatno pomnožil in vredoval ga je pisatelj teh verstic {{razprto|Julij plem. Kleinmayr}}, takrat učitelj na celovškej gimnaziji.
Vrstica 1.606:
'''dr. Valentin Zarnik''', odvetnik v Ljubljani, rojen leta 1837. v Repnjah na Gorenskem, je svoje dni spisal mnogo novelic in humoristično-satiričnih sestavkov, n. p. {{razprto|„Ura bije“, „Maščevanje osode“}} 1862. in drugo. Vtej stroki tudi dr. Iran Mencinger, odvetnik v Kranji, n. p. {{razprto|„Bore mladost“}} i. t. d.
{{prelom strani}}
Za pripovedovavno prozo in naše dni znanstveno-poučne sestavke: '''dr. Maks Samec''', zdravnik v Kamniku, ki nam je priobčil: {{razprto|„Dim“}}, roman, spisal Ivan Turgeněv (r. 1818.) {{razprto|„Pomladanski valovi“}}, roman, spisal v ruskem Ivan Turgeněv, 1876.; {{razprto|„Spektra1na„Spektralna analiza“, „Kanibalizem“}}, 1876., {{razprto|„Možgani“}}, 1876., {{razprto|„Upliv pijač“}}, 1880. i. drg.
 
'''dr. Franjo Celestin''', bivši profesor v Rusiji in sedaj profesor na vseučilišči v Zagrebu; rojen v Vačah na Kranjskem, leta 1843., ki je v novejšem času priobčil temeljito pisano knjigo v nemškem jeziku: {{razprto|„O Rusiji“}}. Svoje dni liričen pesnik. Leta 1865. je izdala verla trojica: Celestin, Jurčič, France Marn v Ljubljani: {{razprto|„Slovensko Vilo“}}, v katerej so izvirne slovenske pesni, romance, balade in novele. V tej mični zbirki Celestinova povest: {{razprto|„Oskerbnik Lebeškega gradu“}}. Leta 1879. je priobčil v družbi z {{razprto|Anton Bezenšekom}}, v Zagrebu: {{razprto|„Svečanost o priliki sedemdesetletnice dr. Janez Bleiweisa“}}. Mnogo njegovih ukovitih spisov v raznih časopisih in listih.
Vrstica 1.649:
'''dr. Ivan Geršak''', bilježnik na spodn. Štajerskem; svoje dni zelo marljiv pospešitelj ljudske omike in domače književnosti. Vešč pravdoznanstva, se posebno peča s juridičnimi predmeti, koje hoče ljudstvu pojasniti. Leta 1865. je v Gradecu izdajal: {{razprto|„Čitalnico“}}, poučen list za slovenski narod. Imenovali bi tu izmed njega sestavkov: {{razprto|„Obresti in obrestne postave“, „Pravice in postave za vsacega“, „Dragina“, „Kratka povestnica avstrijska“}}.
 
'''Godina-Verdeljski Jože''', finančni komisar v Terstu; rojen 18. februarja 1805. v Verdelji pri Terstu; delaven prospešitelj ljudske izomike. Priobčil je samostojne spise: {{razprto|„Opis in zgodovina Tersta“}}, 1872., {{razprto|„Kratek pregled vesoljnega sveta“}}, 1872., {{razprto|„Pravo b1agostanje“blagostanje“, „Izvirek premožnosti“}}, 1873., {{razprto|„Razgovor o strojih, iznajdbah ...“}}, 1876. itd.
{{prelom strani}}
'''dr. Jože Vošnjak''', deželni in deržavni poslanec, ter zdravnik v Ljubljani; rojen 4. januarja 1834. v Šoštanji na Štajerskem; marljiv in vsestransko delajoč domoljub. Spisal in priobčil je uže marsikako, narodu poučno in zanimivo knjigo ter se poteza za duševni nam razvoj. Tu naj le imenujemo lepo njegovo delo: {{razprto|„Umno kletarstvo“}} leta 1873. i. drg.
Vrstica 1.657:
Na polji slovenskega jezikoslovja in slovenske književnosti zgodovine:
 
'''oče Ladislav Hrovat''', frančiškan in gimnazijalni profesor v Novomestu; rojen 1825. v Gorn. Tuhinah na Kranjskem. V jezikoslovni vedi vsled temeljite marljivosti veščak, ki nam je mnogo zrelega in znamenitega uže priobčil. Naj omenimo nekatera njegova dela: {{razprto|„Slovenski lokal“}}, 1862. {{razprto|„Ksenofontova Memorabilia“}}, 1862. {{razprto|„De1ežnik„Deležnik sedanjega časa“}}, 1862., {{razprto|„Slovenski genitiv“}}, 1862., {{razprto|„Slovenski dativ“}}, 1863., {{razprto|„Časoslovje latinskega jezika“}}, 1863., {{razprto|„Slovenski dom“}}, 1878., {{razprto|„Latinska slovnica za slovensko mladež“}} itd. Sodeloval pri {{razprto|„Kopitarjevi spomenici“}}, 1880.
 
'''Jože Marn''', gimnazijalni profesor in duhovnik v Ljubljani; rojen 1832, v Štangi na Kranjskem; posebno marljivo in neumorno obdeluje zgodovino slovenskega slovstva. Sad njegovih bogatih študij nam podaja leto za letom v {{razprto|„Jezičniku“}}. Mimo tega je priobčil: l. 1861. {{razprto|„Slovenske slovnice“}}; leta 1860. „Slovanskega cerkvenega jezika pravo ime, domovina, razmera“, {{razprto|„Staroslovensko slovnico“}} in mnogo samostojnih spisov n. p. {{razprto|„O časnikarstvu“}} itd. Leta 1880. je vredil: {{razprto|„Kopitarjevo spomenico“}}. Posebno nas je razveselil učeni Jože Marn s staroslovensko slovnico. Brez natančnega znanja starega slovenskega jezika se novoslovenščina ne da spešno izobraževati. Manjkalo nam je do leta 1863. {{prelom strani}} pripravne slovenske knjige za ta nauk; sedaj jo pa imamo prav spregledno sestavljeno. Lična knjiga šteje s staroslovenskim berilom vred 60 strani in je posebno višjim razredom srednjih šol namenjena.
Vrstica 1.665:
'''France Marn''', gimnaz. profesor v Zagrebu; rojen v Štangi leta 1846, se je v mladosti letih skušal v lirični poeziji in noveli; kasneje se je podal na jezikoslovno polje ter nam spisal leta 1867. {{razprto|„Slovnico češkega jezika z berilom“}}, in leta 1879. {{razprto|„Hervatsko slovnico za Slovence“}}. Obe knjigi je založila „matica slovenska“.
 
'''Macun Ivan''', gimn. profesor v Gradecu; rojen l. 1821. blizo Ptuja. Priobčil do sedaj nekoja poučna dela, tako n. p. {{razprto|„Cvetje jugoslovanskega slovstva“, „Kratek pregled zgodovine slovenske 1iterature“literature“}} i. drg. V „Slov. Štajerji“, kojega izdaja „slov. matica“ mu je odmenjena v četertem oddelku {{razprto|„notranja zgodovina“}}, katero marljivo spisuje.
 
'''Janko Pajk''', gimnazijalni profesor v Bernu; svoje dni izdatelj in vrednik mariborskej {{razprto|„Zori“}} in {{razprto|„Vestniku“}}. Priobčil leta 1872. svoje: {{razprto|„Izbrane spise“}}, ki obsegajo politične, narodno-gospodarske in naučne razprave. Pisateljevati je pričel leta 1862. s sestavkom: {{razprto|„Nekteri fonetični {{prelom strani}} zakoni našega jezika“}}. Kasneje je obelodanil spise: {{razprto|„O slovenski narodni pesni“}}, 1863., {{razprto|„Izbrane narodne serbske pesni“}} 1865., {{razprto|„Kratka serbska gramatika“}}. V novejšem času se je trudil z izdelanjem {{razprto|„latinsko-slovenskega slovarja“}}, kojega bi učeča se mladina naših gimnazij silno potrebovala.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Zgodovina_slovenskega_slovstva_(Julij_Kleinmayr)«