Zgodovina slovenskega slovstva (Julij Kleinmayr): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Plantanana (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.703:
Na znanstveno-ukovitem polji:
 
'''Anton Bezenšek''', ravnatelj birou bolgarskega narodnega zbranja v Sofiji: {{razprto|„Nauk o stenografiji“, „Stenografske pisanke“, „Jugoslovanski stenograf“}} i. t. d.; rojen leta 1854. v Bukovji na Štajerskem. — '''Franjo Bradaška''', gimn. vodja v Zagrebu; rojen v Kranji leta 1829., n. p. {{razprto|„O najstareji slovenski zgodovini“}}. — '''Karol Glaser''', gimn. profesor v Terstu; r. 1845., Hojčje na Štajerskem; {{razprto|„Odlomek franc.-slovenske slovnice“, „O indoevropskih jezikih“}}. — '''dr. Lavoslav Gregorec''', prof. bogoslovja v Mariboru; r. 1839. {{prelom strani}} v št. Verbanu; n. p. {{razprto|„Ma1a apologetika“}}, 1873., {{razprto|„Stara in nova šola“}}, 1871. — '''Hubad France''', profesor v Ptuji. — '''Valentin Kermavner''', gimn. profesor; rojen 1835. v Brezovici. — '''Anton vitez Klodič''', dež. šolski nadzornik; r. v Hlodičih, videmski okraj, leta 1836.: {{razprto|„O narečji beneških Slovencev“}}, st. Peterburg 1878., {{razprto|„Učni načerti za ljudske šole na Primorskem“}}, 1879. i. drg. — '''Andrej Komelj''' vitez Sočebran, stotnik; rodom iz Solkana na Goriškem; spisatelj vojaških knjig: {{razprto|„Bojna služba“, „Kratek poduk o zemljišči“, „Službovnik“, „Garnizonska in stražna služba“, „Vojaška s1ovnica“}} i. t. d. — '''L. Lavtar''', profesor v Mariboru: {{razprto|„Občna aritmetika za učiteljišča“,}} 1879. — '''Janez Parapat''', bivši župnik ljubljanske škofije; umerl 1879. Razne zgodovinske doneske in regeste domači zgodovini. Potem: {{razprto|„Turški boji XV. in XVI. veka“, „Robinzon“}} in drugo. — '''dr. Jože Pajek''', duhovnik in gimnaz. profesor v Mariboru; spisal životopis: {{razprto|„dr. Murko“}} i. drg. — '''Peter plem. Radies''', pisatelj v Ljubljani; zgodovinske sestavke, n. p. studijo: {{razprto|„Valvazor, z ozirom na Slovanstvo“}}, 1877., kulturno-zgodovinske študije {{razprto|„Tomaž Chrön“}}, 1878. in {{razprto|„Slovenščina v besedi in pismu“}}, 1879., izverstno razpravo: {{razprto|„Umete1jnost in umeteljna obertnost Slovencev“}}, 1880. — {{razprto|„Marija Terezija in Kranjska“}}. — '''Šimen Rutar''', profesor v Kotoru; zgodovinsko-jezikoslovne sestavke. — '''dr. Jakob Sket''', profesor v Celovcu in vrednik: {{razprto|„Kresa“}}; spisal {{razprto|„Slovenisches Sprach- und Uebungsbuch“}}. — '''Ivan Šolar''', dež. šolski nadzornik za Dalmacijo; r. 1827. v Kropi na Gorenskem. Jezikoslovne razprave, n. p.: {{razprto|„O slovnični terminologiji“}} i. t. d. — '''Josip Šuman''', gimn. profesor na Dunaji; rojen 1836. v Slovenskih goricah. Strogo jezikoslovne razprave; zadnje leta spisal {{razprto|„slovensko slovnico“}}. — '''Martin Valenčak''', gimn. profesor v Mariboru; jezikoslovec. — '''Anton Turkuš''', profesor više realke v Ljubnem; {{prelom strani}} rojen v Novi Štifti na Štajerskem, leta 1849., priobčuje jezikoznanske razprave. — '''Miha Žolgar''', gimn. profesor v Celji; rojen 1833. v sv. Petru: {{razprto|„Slovensko narodno pesništvo“}}, 1873., {{razprto|„Različnosti v slov. ljudskem jeziku“}}, 1872. in drugo. — Mimo tega mnogo mlajših moči.
'''Anton Bezenšek''', ravnatelj birou bolgarskega narodnega zbranja v Sofiji: {{razprto|„Nauk o stenografiji“, „Stenografske pisanke“, „Jugoslovanski stenograf“}} i. t. d.; rojen leta 1854. v Bukovji na Štajerskem. — '''Franjo Bradaška''', gimn. vodja v Zagrebu; rojen v Kranji leta 1829., n. p. {{razprto|„O najstareji slovenski zgodovini“}}. — '''Karol Glaser''', gimn. profesor v Terstu; r. 1845., Hojčje na Štajerskem; {{razprto|„Odlomek franc.-slovenske slovnice“, „O indoevropskih jezikih“}}. — '''dr. Lavoslav Gregorec''', prof. bogoslovja v Mariboru; r. 1839. {{prelom strani}} v št. Verbanu;
 
Potrebno se nam zazdeva, da si še nekoliko ogledamo '''slovensko šolstvo.'''
 
Na polji slovenskega šolstva se ima v naših desetletjih velik in česten napredek zaznamovati. Mnogo nam je slovenskih ljudskih šol in mnogo se je tudi v izboljšanje slovenskega pouka na srednjih šolah uže storilo. Da je stanje naše boljše, nego je bilo poprej, bodemo razvideli iz malih čertic o našej preteklosti.
 
Knjižnica benediktinskega samostana v Admontu hrani iz štirnajstega stoletja kodeks, v katerem je ob enem „slovenski abecednik“, ki je uže takrat služil poučevanju. Da se je po samostanih na Kranjskem uže takrat pouk o slovenščini razširjal, nam ni dvoma in gotovo je, da je bila v petnajstem stoletji po javnih šolah na Slovenskem „slovenščina“ predmet. To nam priča naš učeni deželan {{razprto|Sigmund baron Herberstein}} (rojen 1486. v Vipavi) in istinost, da se je bogato nadarjeni potomec habsburgske hiše, Maksimilijan I., v drugi polovici petnajstega stoletja učil tudi slovenskega jezika, v katerem mu je bil učitelj kasneji škof Berlogar.
 
Časom protestantizma in v protiprotestantskej dobi se je ravno tako kaj malega storilo. Na jednej strani so nam porok stanovi in protestantski pisatelji — na drugej škof Kren in sodelavci.
 
Dalječ segajoče reforme pri šolstvu v osemnajstem stoletji se tudi naših krajev niso ognile. Pred vlado slavne {{razprto|Marije Terezije}} se po naših krajih o vredjenem šolstvu govoriti ne more. O deželskih šolah se n. p. po Primorskem ni nič znalo. Kake da so bile razmere po Kranjskej, nam dovelj priča, da se je leta 1773. uradno poročalo, da se iznad lec zabranjuje branje {{prelom strani}} slovensko, kot reč, ki dopelje v pogubo. Kjer so bile po mestih šole, bile so brez izjembe neslovenske. Večina učiteljev ni uživala redne plače. Životarili so le po blagovoljnih darovih, katere so jim donašali otroci ali pa dotični starši. Vse je bilo milovanja vredno. Marija Terezija je nameravala vrediti šolstvo. {{razprto|Blaž Kumerdej}} jej uloži predlog natančen, kako bi se to v slovenskem in nemškem po slovenskih krajih doveršiti dalo. Imenovali so ga v to kot vodjo na novo vredjenej „normalni šoli“ v Ljubljani, leta 1773. Enake šole so ustanovili, po istem načertu, v Gorici, v Terstu. Na to so vredili „glavne šole“, 1776.—1777. v Kranji, Kamniku, Loki, Idriji, Radovljici, Mariboru, Celji, Ptuji in v večjih tergih in krajih, n. p. v Bovcu „trivialne šole“. Tudi za žensko mladino so se ustanovile šole in se izročile nunam. Šolstvo pa je bilo še vedno neslovensko, jezik mu je bil nedomač, knjige in pripomočki so mu bili neslovenski.
 
Ko so {{razprto|Francozi}} gospodovali po slovenskih oddelkih mogočne Avstrije, vpeljali so mesto nemškega jezika slovenski jezik kot poučni jezik. V višjih razredih pa se je mesto v slovenskem, v francoskem jeziku poučevalo. Sprememba ta je razplodila nekaj dobrih knjig, pisanih za šolsko mladino v slovenščini. Vodja Valentin Vodnik je priobčil štiri slovenske šolske knjige. V dobi francoske začasne vlade (1809.—1813.) se je sploh domačemu jeziku po šolah skazovala precej pravična pozornost. Normalke so se na narodni podlogi preosnovale in tudi srednje šole so se namnožile. Razun gimnazije v Ljubljani, so bile še tri take srednje šole: v Postojni, v Kranji in Novomestu.
 
Leta 1813. odrinejo Francozi in ž njim vred slovenščina iz šol. Vse je bilo zopet nedomače. Šele leta 1817. je cesar France I. vsled prošnje naših veljakov: {{razprto|Kopitarja, Ravnikarja in baron Zoisa}} dovolil jedno stolico za slovenščino na srednji šoli v Ljubljani. Narodna zavest pa je bila uže po Vodniku probujena; ona se okrepi in leta 1847. ima uže 64 slovenskih šol in leta 1848. nekako novo oživi slovensko {{prelom strani}} šolstvo. Deržavni tajnik Feuchtersleben, ki je prevzel vodstvo ministerstva za uk, predloži nasvet, ki kot postava obvelja 2. septembra 1848. in se glasi: „v ljudski šoli mora biti poučni jezik materini jezik učencev, za koje se je šola ustanovila“.
 
To podloga razvitku slov. ljudskega šolstva. Silna povzdiga narodnega živenja od leta 1860. na dalje nikakor ni ostala brez upliva na produkcijo narodnih del slovenskih in šolskih knjig posebej. Na tem polji smo uže mnogo izverstnih mož omenili, ki so za učne knjige ljudske in srednje šole skerbeli. Razun uže imenovanih, še sledeče pisatelje, ki so v omiko in napredek učeče se mladine šolske delali in delom še delajo: {{razprto|France Govekar, France Gerkman, vitez Klodič, Anton Lesar, Ivan Lapajne, dr. vitez France Močnik, Matija Močnik, Andrej Praprotnik, Gregor Somer, Feliks Stegnar, Ivan Šolar, Ivan Tomšič, F. Vodopivec, France Žnidarčič}} in veliko število drugih delavnih moči. In naši domači pisatelji: {{razprto|dr. Janez Bleiweis, dr. vitez Mik1ošič}} in profesorji: {{razprto|Fr. Erjavec, Lad. Hrovat, Ant. Janežič, M. Valjavec, J. Jesenko, Jož. Marn, dr. Sket, Šuman, Tušek, Žepič}} i. dr. so uže izdali učnih knjig za višje učne zavode.
 
Sredstva za pouk je preskerbelo založništvo šolskih knjig na Dunaji; delom so na to delali posamezniki, delom naša društva in to posebno naša „slovenska matica“, ki si je pridobila o šolstvu naših dni lepih zaslug, ker je izdala prirodoslovnih učnih knjig in sploh etnografijskih del ter zemljevidov. Razmere so se tedaj v poslednjih desetletjih videzno spremenile in to posebno, odkar je želja po napredku več nego li gola beseda.
 
Predmeti ljudskej šoli so bili pred ukazom 14. maja 1869.: veronauk, branje in jezikovni pouk, drugi dež. jezik, računstvo in pisanje. Zaloga šolskih knjig je tedaj v pervo za te razmere skerbela. Obelodanilo se je blizo sledeče: „Mali katekizem za pervošolce“ — „Mali katekizem v vprašanjih in odgovorih“ — „Veliki katekizem za katoliške ljudske {{prelom strani}} šole“ — „Kerščanski katoliški nauk“ — „Berilo ali sveti evangelji“ — „Zgodbe svetega pisma za šolsko mladost“ — „Razlaganje kerščansko-katoliškega nauka v podobah za šole, cerkve in dom“. Potem pred letom 1850.: „Abecedna tablica“ — „Abecednik za šole na kmetih“ — „Male povesti“ — „Berilo za drugi klas malih šol na kmetih“ — „Tablica slogovanja“. — „Abecednik za slovenske šole“ — „Malo berilo za pervošolce“ — „Veliko berilo in pogovorilo za vajo učencev drugega odreda“ — „Abecednik za slovensko-nemške šole“. Zadnje štiri knjige je sestavil knezoškof {{razprto|Slomšek}} s pripomočjo kanonika {{razprto|Jož. Rozmana}} in učitelja {{razprto|Janez Kranjca}} (Krainz) v letih 1850.—1854. — „Praktična slovensko-nemška gramatika“, sestavljena po izgledu poljske: „Praktyczne gramatyke jezyka nimieckiego“ l. 1856. po Bl. Potočniku. — „Practisches slovenisch-deutsches Sprachbuch“, prosto predelal l. 1857. {{razprto|dr. Močnik}}. — „Abecednik za slovenske šole“ — „Pervo berilo za slovenske šole“ — „Drugo berilo za slovenske šole“ in „Slovensko-nemški abecednik“. Vse štiri knjige je sestavil 1858. do 1860. {{razprto|dr. Močnik}} s pripomočjo {{razprto|And. Praprotnika}}. Za letom 1870. se je obelodanilo: „Tablica slogovanja“ — „Abecednik za pervi razred ljudskih“ — „Pervo berilo in slovnica za slovenske šole“ — „Slovenska slovnica z naukom, kako se pišejo pisma in opravilni sestavki“ in perva, druga ter tretja „nemška slovnica za slovenske ljudske šole“. V računstva pouk: „Vaje v poštevanji za učence 3. in 4. razreda“ — „Računica za slovenske šole na deželi“ in {{razprto|dr. Močnikova}} dela: perva, druga, tretja in četerta „Računica za slovenske ljudske šole“, koje je poslovenil {{razprto|Ivan Tomšič}}. — V pripomočne knjige od leta 1853. do 1870.: „Navod iz glave poštevati z mnogimi vajami
in nalogami“, 1853. — „Navod k pervi računici“ — „Ponovilo potrebnih naukov za nedeljske šole“, pervi, drugi in tretji del. — „Kratek popis cesarstva avstrijskega“ i. t. d. Od leta 1873. do leta 1880. je v c. k. založbi šolski še mnogo knjig v pouk za ljudske šole izšlo, a veliko je tudi število onih knjig, {{prelom strani}}