Gorski učitelj: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 77:
No, naključilo se je potem, da je tisti teden in še pozneje hodil gospod učitelj samo po poti za vasjo v gozd na sprehod in če se je gredoč ostavil pred oknom, obstavljenim z velicim rožmarinom in lepimi klinčki, pred oknom, za katerim je neumorno drdral šivalni stroj, tudi ni nič tacega. Da se je lepa Metka včasih nagnila skozi {{redakcija|oknno|okno}} in gospodu učitelju zaradi njegovih prosečih modrih oči dala kak šopek, je bilo seveda tudi popolnoma v redu. Saj je šivala zanj in je imel pravico poprašati, kako delo napreduje.
No. gospod Mirko je postal nakrat posebno dobre, zidane volje in nič več ni stokal v gozdu in nič več ni pel melanholičnih, sentimentalnih pesmij, pač pa je večkrat postajal pod Metkinim oknom in včasih tudi kar po domače stopil v nizko, snažno izbo in pazljivo gledal, kako pridno so se gibali tenki, beli Metkini prsti.
In ob nedeljah popoldne je prinesel vedno polne žepe knjig seboj ter čital z veliko vnemo Metki in njenim sosedam pesmi in povesti. In njegova publika je bila jako hvaležna. Vse povesti so se širile po vasi in vsak je bil ponosen na dobrega gospoda učitelja, ki jim je vedno čital toliko lepih stvarij.
Ko so odcveli klinčki, in se je listje osulo, ko je Goro zagrnila trda bela zima, je sedel gospod učitelj skoro večer za večerom v gorki Metkini izbici in ji pravil toliko najrazličnejših stvarij o tujih deželah, o vroči Afriki in mrzli Sibiriji, o ameriških Indijancih in ruskih kozakih, da ji
je roka kar zastala, in da je z velikimi ukaželjnimi očmi molče in čudeč strmela v marljivega, navdušenega pripovedovalca.
Oh, kaj je vse vedel!
Njej so kar lica rudela, in srce ji je tolklo, kadar ji je razlagal in pojasnjeval, kakšno je morje, kakšni so vulkani, kaj se ve o zvezdah in luni in solncu.
Tako je bil učen, tako dober in prijazen!
Enkrat je prinesel svoje gosli seboj in pel ji in brenkal tako lepo, da so ji kar solze stopile v oči. In potem je morala še ona zapeti kako pesem in učil in popravljal je tako dolgo, da so se njiju glasova spajala v lepo harmonično soglasje.
In neki večer, ko sta bila prav sama v izbi, nagnil se je k njej in jo vprašal mehko in nežno:
— Metka, ali me imaš kaj rada? —
Oh, njej je vsa kri hušknila v obraz, naslonila se na mizo in se zajokala, da je bil gospod učitelj ves prestrašen.
— Kaj ti je vendar, draga duša moja?! Zakaj jokaš, kaj ti je?! —
In objel jo je krog vrata in naslonil njeno drobno glavico na svoje prsi. Metka pa je še vedno jokala in šele čez dolgo se je toliko umirila, da je mogla vprašati tiho in boječe:
— Ali me imate res radi, gospod učitelj? —
Hotela je še nekaj reči, a on ji je zaprl usta s svojimi gorkimi, sladkimi poljubi.
— Kaj še tega nisi vedela?! O ti noričica ti! Pa kako dolgo te imam že rad in kako! —
In pritisnil jo je še enkrat k sebi tako tesno, da je čutila udarce njegovega srca in srečne, globoke dihe njegovih prsij.
Kar jokala in smejala se je v eni sapi.
— Ali vas smem res...? —
Pa on ji je pretrgal besedo.
— Kaj „vam", kaj „ti"?! Veš, jaz sem Mirko in „ti" za-te! —
Pa ona je še vedno bojazljivo molčala.
— No, ne bo nič! — se je jezil on. Kar precej mi reci: zlati, dragi moj Mirko, tako te imam rada! —
In ona je ponovila tiho in blaženo:
— Zlati, dragi moj Mirko, tako te imam rada! —
— Ti ljubica! — je vskliknil srečen in jo poljubil, da je njeno bledo, mehko lice, vzcvetelo ko roža.
— Veš, spomladi napravim sposobnostni izpit — ji je obljubljal ves blazen — v jeseni se pa vzameva. —
In ona je še dolgo v noč, ko je on že davno odšel, ponavljala tiho in srečno:
— V jeseni! —
Njena priprosta duša ni mogla pojmiti vse velike sreče, ki je prišla nad njo; vsa vznemirjena se je premetavala na trdem ležišču in prosila Boga, naj ji ne da prebuditi se iz njenih lepih, krasnih sanj.
Toda niso bile le sanje. Mirko jo je obiskoval dan na dan in ji slikal prihodnost v tako lepih zlatih barvah, da ji je srce poskakovalo veselja. Poslušala ga je s tiho, pohlevno udanostjo, gledajoč ga s svojimi lepimi, velikimi očmi tako milo in ljubeče, da jo je on na to vselej ginjen objel in šepetal s tihim, tresočim glasom:
— Ti moja draga, plaha srnica, ti! —
* * *
Oče Vesel je snel ogromne naočnike s svojega čestitljevega nosa, spravil jih na polico, zložil pismo, ki je ležalo pred njim, zopet vkup in dejal učitelju, ki je, kakor po navadi, srebal v kotu za mizo svojo opoldansko juho, počasno s svojim navadnim širokim glasom:
— He, gospod učitelj, drugi teden pa pride moja punca, tista velika, o kateri sem vam že pripovedoval. —
— Kje pa je bila do zdaj? — je vprašal učitelj brez posebnega zanimanja.
— I tam na Štajerskem, pri mojem bratu. Nekaj je študiral, pa se je potem tam gori nekje priženil. Z ženo sta bila enkrat tukaj pri meni; Karolina je bila stara takrat tri leta, pa se je ženi mojega brata tako neznansko dopala, da jo je hotela kar po vsej sili imeti s seboj. Ker nimata nič otrok, sem se nazadnje udal in tako je dekle od takrat na Štajerskem. Ono leto je bila prišla za dva tedna domov, pa se ji je vedno tožilo po stricu in teti in po tistih vinskih goricah, da sem nazadnje dejal, da naj gre v božjem imenu, od koder je prišla. No, zdaj pa pride domu, da. —
Oče župan so hoteli še nekaj povedati, pa prišel je prav v tistem hipu mesar iz Blok, in s tem sta bila že dolgo zaradi dveh telet v pogovoru, tako ni gospod učitelj za enkrat zvedel nič več.
No, po pravici povedano, je Mirkota ta županova Karolina prav malo zanimala. Bil je v ljubezni do svoje Metke popolnoma srečen, in od prejšnega mučnega dolgočasja mu ni ostalo ni sence.
Saj je bila pa njegova Metka tudi tako dobra in blaga, da bi imel res naravnost greh, če bi je ne ljubil tako odkritosrčno iz vsega srca, kakor jo je. Hodil je vsak dan k njej, se veselil, kako se je njen zdravi razum bistril tako rekoč pod njegovimi očmi. Tako jo je počasi naobraževal in likal in bil je ves srečen, ker ga je vse tako hitro in lahkotno razumela.
| |||