Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 38:
»Kdor ostane na deželi bo večen pastir in hlapec ter nič drugega ne. Kmet ostane
kmet, če ne gre v mestne šole in med mestne ljudi,« poudarja oče.
»Tudi pri nas je že mnogo kmetov, ki so izobraženi in ti so prav razumeli svoj poklic, in jaz oče? Kmet ostanem, pa če bi živel ne vem kje in ne vem kako dolgo! Kdor zataji svojo rodno grudo ni pravi človek, verujte mi oče, kajti zemlja nam je dobra mati!«
Starec molči. V gaj je zagledan in misli na svojo mladost. Tod je hodil in sanjaril svojo ženo, ko je bila še mladenka. Tu sta sanjala o sreči, ki je na svetu tako kratka in opoteča.
Koncem gaja ju sprejme prostoren pašnik. Oče pokaže sinu visoko lipo:
»Vidiš tistole sem zasadil, ko sem se oženil. Pozabil sem nanjo, a čez leta sem šel pogledat in glej, lipa me sprejme vsa zelena in košata kakor moja mladost. Še ženi sem jo pokazal in veselo se mi je nasmehljala. Tedaj si bil že ti na poti in tedaj ima lipa ime "Janezova lipa".«
Mladenič ga posluša. Zdaj je njegov oče ves drugačen, nekam zasanjan in dober. Oči mu sijejo, ko pripoveduje in daljna izgubljena mladost mu lebdi pred obrazom, da je ves mil kakor prosojen. Starec se hitro vzdrami v sedanjost, milina se umakne mrkemu izrazu, ko zamrmra: »Stopiva! Prevoznik Martin je pravkar pristal na naši strani. Poglej, kako se svetlika reka med zelenjem, skoro bova na produ. Dobro slišim plesketanje Martinovega vesla.«
Že stopata proti čolnu, kjer stoji beloglavi brodnik, jima kima in že sledeči trenutek zasuče čoln, da zdrči po vodi.
Janez se zagleda v valove. Spomni se, kako je čital o popotnikih, ki potujejo v Ameriko. Čez morje se vozijo, dalje in dalje jim gre pot in njih smoter je nekje v daljavi, ki je tako daljna, da si jo človek more komaj misliti.
Ali ni on tudi tak popotnik? Po valovih se vozi, dalje gre, čeprav ne daleč. Toda, kdor zapusti domačo vas in se napoti, mu kaže vedno naprej in naprej. In tudi sam gre rad dalje, ne upa si domov siromak, ker ve, da bi s svojim siromaštvom osramotil domače in sebe. Kdor pride iz tujine, ga gledajo z drugačnimi očmi. Gospod mora biti in denar mora imeti, pa če je še tak ničvrednež. Tisto njegovo slabo stran obsojajo šele kesneje, ko ga spoznajo, a vsak se brani takega spoznanja, vsak zre v prihajaču bogataša, ki je boljši kakor vsa vas in bogatejši kakor najbogatejši kmet v fari.
In Janez misli na tiste, ki so se vrnili. Postajali so v nedeljah pred cerkvijo z viržinkami v ustih, moško govorili, gledali na svoje zlate ure in se obnašali kakor višji ljudje, čeprav so morda še pred dvema tednoma čepeli v rovih, kleli svojo usodo in zavidali domače, ki žive na solncu in v zlati svobodi in uživajo drugačno in lepše življenje. Bedneži so, hoteli bi pač biti samo nekoliko oškodovani za vse trpljenje in razočaranje, ki ga jim je dala tujina.
Valovi šume, čoln brzi čez reko, Janez premišljuje, a oče se pogovarja s čolnarjem.
::2
»Irhovina gorenjska! Cepec zabiti! Le glej, da boš delal kakor te bomo učili, sicer ti bo slaba predla!«
Velik suhljat fant, kozastega obraza in vodenih oči stoji pred Janezom, ga preteče gleda, mu žuga s prstom in važno poudarja vsako besedo. To je Janezov prednik vajenec Pručka , ki je že leto dni v trgovini in je zdaj napredoval za prvega vajenca. Pručka je malomesten in omejen deček ves domišljav in namaščen s parfumom, ki ga krade očetu brivcu.
Janez svojega novega tovariša začudeno gleda. Pručka mu ni prav nič všeč, a tudi
boji se ga ne, čemu neki! Gospodar ju je mimogrede seznanil, rekel je Pruečki, da naj svojemu novemu tovarišu rad pomaga in svetuje ter naj bo z njim dober in prijazen, Pručka pa je takoj pokazal svojo oblast in najrajši bi Janezu privoščil za prvi pozdrav krepko zaušnico, toda boji se tega gorenjskega hrusta, ki mu gotovo hitro kri zavre.
Gospodar je prijazno predstavil Janeza tudi obema pomočnikoma. Zarežala sta se
mu in nekaj zamrmrala. Ko se je gospod Zarnik, tako se je pisal gospodar, obrnil, sta si pomočnika pomežiknila in kmalu je čul Janez starejšega, ki je modroval naprammtovarišu: »Naš stari je privlekel pravega kmetavzarja med nas. Ne vem, kaj misli, da sprejme tako teslo med nas izobražence, ki resmnekaj vemo!«
Janez je bil naravno inteligenten fant. Vsem svojim novim tovarišem se je smejal.
Vedel je, da je najmanjši med najmanjšimi in zato je molčal, a sklenil je, da bo s svojim delom in pridnostjo vsem tem ljudem že pokazal kaj zna. Najbolj ga je še bolelo zbadanje vajenca Pručke. Že je stiskal roke v pesti, rad bi ga sunil in podrl na tla. Pa se je spomnil, da ni na gmajni med pastirji, kjer vladata pest in poštenje v boju za pravico.
Nazadnje je ostal Janez sam v slabo razsvetljenem kletnem skladišču. Ozrl se je
okoli sebe. Povsod so strmeli vanj visoki zaboji in nakopičene bale blaga, ki so kakor ogromni skladi kock silili do nizkih zamreženih oken, nad katerimi se je s ceste čulo valovanje življenja.
[[Kategorija: Gustav Strniša]]
| |||