Izgubljeni Bog: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 55:
V ti sobici na stoleh okrog rumene mizice so sedeli tisto popoludne štirje odborniki Moravškega konsumnega društva. Bil je to tako imenovani čisti cvet moravškega gospodarskega razuma. Še predno je prišel gospod Peter, se je bila „seja" že pričela. To se pravi, Uršika je prinašala liter za literčkom na veliko rumeno mizo in očetje odborniki so jako pridno pili, ker je pri „sejah" šla pijača na račun društva. In vselej, kadar je Uršika prinesla nove zaloge, izpila je tudi sama kozarček črnine, pa ne samo par kapljic, temveč izpila je do dna, da ni ostalo kapljice v kupici. Zategadelj ni čuda, da so ji goreli kresovi na licih, in da sta se ji iskrili očesi nekam zaljubljeno! V belih, „nabranih" rokavcah se je sukala okrog mize, okrog prsi pa si je bila privezala lepo zidano rutico, katero ji je bil sam gospod Peter o Veliki noči kupil iz konsumne zaloge. In ta rutica se je gibala doli in gori, ker je bila Uršika vsled zavžite črnine že močno razburjena, ter je hitro sopla; to gibanje pa je pobožnim odbornikom prav zelo dopadlo, skrivoma so Uršo pogledovali od strani ter imeli nad njo svoje odborniško veselje!
 
„Proklicano je še ,štavtna'„štavtna"!" spregovoril je prvi odbornik, Boštjan Kremen. V mladosti je kradel v nočeh klajo s tujih kopic po travnikih in snopje iz tujih kozolcev, sedaj pa — nabravši si tako z gospodarskim svojim razumom nekaj grošev — je bil društva prvi odbornik in takorekoč njega prva moč za gospodom Petrom.
 
„Proklicano je še štavtna!" zdihnil je Kremen, ko je bila Uršika ravno odšla s praznim litrom, „moja pa je kot polomljen koš!"
Vrstica 92:
 
„Kar so gospod naredili, so prav naredili!"
 
==III.==
 
Pomirljive besede zadnjih dveh odbornikov pa niso dosegle posebnega vtisa. Oče Krtačar je bil postal, kakor smo že povedali, rudeč kot puran in ostal je tudi tak.
 
„Oj, ti grdi hudič ti!" je zaupil in pograbil po poluprazni steklenici na mizi, „kaj tako boš meni pel, ti, ki samo takrat nisi kradel, kadar krasti nisi mogel!"
 
Ostra ta beseda je šla Kremenu do živega. Vstal je, ter — kot dober učenec kaplana Lavrenčiča — prijel nekako sumljivo za stol, rekoč: „Še eno mi zini, pa te oplazim!"
 
Literček v Krtačarjevi roki se je nagnil v tem in črni tirolski petijot se je zlil po rumeni deski, potem pa na trebuh Kozici, ki je slonel ob mizi. Da bi dragocena kapljica ne prišla v nič, podstavil je kozarec, da bi rešil, kar se je dalo rešiti. Pri tem pa je Kozica zdihoval: „Ali je ni škoda te pijačice!"
 
Prej kot ne bi se bila udarila Kremen in Krtačar, da ni tedaj prihitela v izbo Kruljačeva, ter spregovorila:
 
„Gospod gredo!"
 
Vse je utihnilo. Kakor klasje, katero podira sapa, sta padla na stol Krtačar in Kremen. Hinavec Kozica pa je začel napravljati velike križe po svojem obrazu, ter se je delal in obnašal tako, kakor da je ta poštena drUžba ravno nehala moliti, ko je prihajal gospod.
 
„Katerega pijete?" je bilo prvo vprašanje gospoda Petra, vstopivšega v odborniško čumnato. „Katerega prinašaš na mizo, Uršika?" je bilo njegovo drugo vprašanje, združeno z nam že znanim roko tleskom po brezimnem delu Urškinega telesa. Na to je pograbil na mizi stoječo polno kupico, jo dvignil proti stropu rekoč: „Zdaj pije dominus vobiscum!"
 
S temi besedami je zlil prav strokovnjaško vso tekočino v globoko, globoko svoje grlo. Nehote pa se mu je zavil obraz, in zaječal je:
 
„Primaruha! Ta laška godlja ni za nič! To je za kmeta, a ne za odbornike in gospode!"
 
V teh svojih besedah pa je opazil gospod Peter nekak izvrsten dovtip. In pričel se je od veselja tolči po tolstih bedrih in svojega smeha ni mogel prej ustaviti, dokler se ni z znanim rokotleskom potolažil razburjene duše. In smejala se je Uršika in smejal se je zbrani odbor. Kaša pa si je dal duška z besedami:
 
„Prav so rekli, gospod, tako je, prav so rekli!"
 
Na to ukaže gospod: „Uršika, prinesi onega po 32!"
 
„Oni po 32" je bilo najimenitnejše vino moravškega konsuma. Nekak mojstrski kletarski izdelek, v katerem so si roko podajali vsi opojni elementi cele zemlje. Nekaj žveplja, veliko špirita in morda še celo nekaj vitrijola, ali hudičevega olja! Z jedno besedo v tem „vinčku" je bilo združeno vse, kar daje zadnje vdarce tako možganom, kakor želodcu! Koliko pa je bil v sorodu z vinsko trto, to je pa manj razjasneno! Ali vzlic temu je Boltažar Žeja, prvi moravski žganjepivec poskočil visoko od tal, ko ga je izpil prvo kupico! In zavriskal je: „Pri moji duši, ta peče, ta je skoro tako dober kot „šnops"!" Ob roki strokovnjaškega tega izreka prišel je „oni po 32" v posebno slavo pri moravskem občinstvu. Splošna sodba je bila, da je vino zategadelj tako dobro, ker človeka skoraj ravno tako hitro opijani kot žganje.
 
Tega vina naročil je gospod Peter pet litrov na mizo! In Urška jih je tudi prinesla.
 
Na to se je nadaljevala odborova „seja".
 
„Možje", je spregovoril Peter, „zbrali smo se, da sklenemo račune, in da vidimo, kako stojimo ob koncu prvega leta."
 
In gospod Peter je pristopil k veliki omari, in odprl jo je s skoraj večjo pobožnostjo, kot je odpiral tabernakel v cerkvi. Iz nje pa je nametal na rumeno mizo nekaj starih Blaznikovih pratik, nekaj starih koledarjev Mohorjeve družbe in nekaj starih šematizmov ljubljanske knezoškofije. To so bile trgovske knjige moravskoga konsumnega društva! Peter je pričel odpirati, sedaj šematizme, sedaj pratike, sedaj koledarje. Povsod je bilo na posameznih straneh vpisanih nebroj številk. Drug bi se v ti zmesi ne bil spoznal, a gospod Peter je trdil, da se v ti zmesi spozna prav dobro.
 
Ko so možje videli, da hoče gospod Peter položiti račun, spregovori oče Kremen: „Ali bomo res žalili našega gospoda?"
 
Oče Krtačar: „Le naj spravijo, gospod Peter! Hitro naj spravijo, če ne, bom zares jezen! Vi ste naš oče, mi smo pa vaši otroci! Ali ni {{redakcija|taka|tako}}, Kaša?"
 
Oče Kaša: »Ta bi bila lepa! Še rajtengo naj bi nam gospod dajali! Čemu tudi!"
 
Oče Kozica: „Prav res, čemu tudi! Ali so bili gospod že kdaj zaprti, ali so morda kak goljuf, kak slepar, he? Koj mu eno prisolim, kdor bi zahteval raj-tenge!"
 
Oče Kaša: „Kar so gospod narajtali, je prav, je prav!"
 
Soglasen sklep: računi so odobreni, gospodu Petru pa se izreka zahvala in zaupanje odbora. Pod vse to so se napravili štirje debeli in tolsti križi, v znamenje lastnoročnih podpisov štirih odbornikov moravškega konsumnega društva. Trgovske knjige pa so se iznova podale v staro omaro, da v nji počivajo — za jedno leto! —
 
V tem se je izpraznilo omenjenih petero literčkov. A Uršika je na gospodovo povelje prinesla novih petero. Vsi — in gospod Peter ne najmanj mej njimi — so bili veseli, da se je težavni posel tako hitro in tako srečno dodelal. Zategadelj so junaško pili, posebno tudi zategadelj, ker se je bilo po Petrovih besedah prvo leto prav dobro dokončalo. Toraj je odprl oče Kaša Široko svoja usta, ter spregovoril:
 
„Dobro se imamo, pošteno dobro se imamo!"
 
In Kozica je dostavil: „Da bi pa bila naša volja še boljša, bi prosil nekaj gospoda, če bi se mi ne zamerilo."
 
„Ti bi rad gledal moje „vreteno", dlaka dlakasta!" se je zasmejal Peter, ki se je rad kazal s to svojo predstavo, če je bil prav zidane volje.
 
„Jaz tudi tako rada gledam!" je zahitela Urša Kruljačeva.
 
In ko so se vsi drugi odborniki — bili so z gospodom vred že pijani — soglasno izjavili, kako radi gledajo gospoda kaplana vreteno ob štangi, se le ta ni dal dalje prositi.
 
Tedaj bi bili morali videti, kako volno se je udal naš gospod Peter izraženi želji soodbornikov! S svojim imenitnim „vretenom" je hotel osrečiti zbrani odbor, in kakor blisk je bil na „štangi", o kateri smo že govorili. Spretno je zapletel jedno nogo okrog „štange", potem pa se s telesom zasukal nizdol, tako da je blagoslovljena glava visela navzdol. Na to se je zopet zavihtel navzgor, tako da je visela blagoslovljena noga navzdol, in sukal se je in sukal, da se je gledalo njegovo masniško telo kakor nekako vreteno ob štangi.
 
Spodaj sedeči kmetje pa so imeli veliko veselje, posebno še nad gospoda Petra dolgopeto suknjo, ki je plapolala kakor dolga senca okrog vrtečega se duhovnika — konsumnika.*) Začuli so se glasovi začudenja.
 
„To so gospod!"
 
„Takega gospoda še nismo imeli!"
 
„Božji krišč, da bi le kaj časa pri nas ostali!"
 
„Kar narede, vse je prav narejeno!"
 
Tedaj pa je zadela našega Petra mala nesrečica. Ko se je takisto vrtil nad glavami svojih občudovalcev, je nosil Peterček hlačice, za katere si je bil blago kupil v svojem lastnem konsumu. Vrag vedi, je li bil žid poslal kako preležano sukno, ali pa je bil gospod Peter nogo malo preveč zategnil! Z jedno besedo, pri nogi, s katero se je Peter drgnil ob štango, je nekaj počilo, in kakor bi trenil, pokazala se je belorudeča lisa, ter se ob stegnu navzgor zajedla v obširno — višino. Gospod morda v prvem trenutku ni bil opazil, kar se je zgodilo. Morda pa tudi ni mogel tako hitro ustaviti svojega kolesa. Še vedno je svedral okrog štange, tako da so gledalci od spodaj opazili to in ono. Urški se je končno vendar le videlo potrebno, da je malo zakričala, ter pobegnila iz sobe.
 
„Oj, ubogi gospod!" je viknila ter izginila v sosedno štacuno, „kako bodo zdaj domu prišli, ta revček!"
 
Šele tedaj je gospod opazil svojo nezgodo. Hladnokrvno se je spustil s štange na tla, ter spregovoril:
 
„Urša, imaš kako črno nit pri roki in šivanko?"
 
Urša je prihitela s črno nitjo in s svitlo šivanko.
 
Opevaj mi, muza, boginja romantike, opevaj mi sedaj težavno in nad vse mere odgovorno delo, katero je nepričakovano naklonila kruta usoda deklici! O pevaj prav vestno, kako je s tresočim prstom roka device vodila ostro bodeče orodje, da bi se ne zaneslo s široko zevajočega sukna v rožnato, v cvetoče meso! Opevaj mi tudi, kako je mukotrpna druga stran koprnela in drhtela, da bi že bilo dognano delo težavno in čez vse mere odgovorno!
 
No, dognalo bi se bilo to delo težavno in čez vse mere odgovorno, da se niso tedaj hišna vrata na stežaj odprla, in da se ni začul tenak glasek:
 
„Obhajilo je prišlo!"
 
*) Historično!