Izgubljeni Bog: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 157:
Tedaj bi bili morali videti, kako volno se je udal naš gospod Peter izraženi želji soodbornikov! S svojim imenitnim „vretenom" je hotel osrečiti zbrani odbor, in kakor blisk je bil na „štangi", o kateri smo že govorili. Spretno je zapletel jedno nogo okrog „štange", potem pa se s telesom zasukal nizdol, tako da je blagoslovljena glava visela navzdol. Na to se je zopet zavihtel navzgor, tako da je visela blagoslovljena noga navzdol, in sukal se je in sukal, da se je gledalo njegovo masniško telo kakor nekako vreteno ob štangi.
Spodaj sedeči kmetje pa so imeli veliko veselje, posebno še nad gospoda Petra dolgopeto suknjo, ki je plapolala kakor dolga senca okrog vrtečega se duhovnika — konsumnika.
„To so gospod!"
Vrstica 183:
„Obhajilo je prišlo!"
==IV.==
„Obhajilo je prišlo!"
Neprijetne so bile te besede tako cerkovniku, kakor duhovniku-konsumniku. Leta se je nehote premaknil s celim svojim telesom, in ostrobodeča iglica, ki je sedaj pod Urškinim prstom spretno švigala tja in sem, smuknila je s tira, ter se zabodla v kraje, kjer je niso pozdravljali z veseljem. Dekletu zakrvavelo je srce, a tudi od drugod je padla rudeča kapljica Urši na nabrano, belo rokavce. In tam, kamor je padla, napravila se je rudeča lisa, koje Uršika v trajen spomin na to nesrečno, ali vendar tudi toliko srečno uro, nikdar več izprati ni dala! Pa še vstajajo bedaki, trdeč, da naše ljudstvo nima vere, in dane spoštuje konsumnih svojih dušnih pastirjev! Pridite in poglejte našo Uršo kako nedeljo popoldne, ko jo obiščejo device tovaršice! S kakim ponosom odpre svojo skrinjico, in s kakšnim še večjim ponosom jim pokaže mej svojim perilom „srajčnik" z nabranimi rokavci rekoč: „To je tisti srajčnik!"
Device-tovaršice povešajo glavice kot zvončki spomladi, če jih je burja preveč osmodila, ter šepetajo nevošljivo: „To je tisti srajčnik!" Da, ko bi le vsaka imela tako sladke spomine v svojem zabojčku! Ali vsaki sreča ni tako mila, kot je bila Urši Kruljački!
„Obhajilo je prišlo!" vpil je kaplan Peter. Je pa že spet kaka starikasta ženska zbolela. In se ve, koj na noč mora biti gospod! Kolikokrat sem že tem sitnicam pridigoval, če me že hočejo gledati, naj zbole po dnevu! Urša, šivaj!"
„Čehunova Meta je!" zastokal je Skukov Gašperček, ki je bil odprl vrata, ter prinesel žalostno vest, da je obhajilo prišlo.
„Čehunova Meta", spregovoril je Peter satirično, „ta beračica bi bila pa res lahko po dnevu zbolela. In tam gori na Ostrožnem brdu tiči. Ko tja pridemo, ji pa nič ne bo! Vrag vzemi taka babeta! Urša, šivaj!"
„Pravijo, da umira!" zaihtel je Gašperček, ki je bil nekak učenec pri Kozici, „pravijo da umira, in da se mudi!"
Urša je bila v tem zakrpala, kar se je bilo strgalo. Gospod Peter izvlekel je ključ iz svojega žepa, ter ga vrgel pred Kozico rekoč: „Odpri pri meni, pa vzemi burzo, ki je stara in že nekaj raztrgana. Za tak čas, pa za take ljudi je pa še dobra!"
Kozica se je popraskal za ušesom ter spregovoril sladko: „Pa bo fante vodil, ne?"
Tu je mislil na svoje ga učenčka, Skukovega Gašperčka.
„Kaj!" zatogoti se Peter, ti boš „zlezel za peč, mi pa naj trpimo! Ne boš kaše pihal! Ti boš vodil!"
Kozica je nekaj zamrmral sam pri sebi, in oče Kaša, ki je tik njega sedel, je pozneje hotel priseči, da so tedaj cerkovniku ušle besede, ki so se nekako tako kot „prokleti f—r" glasile. In Kozica, ki je ob taki uri jako nerad lazil na Ostrožno brdo, je te grde besede pri tisti priliki prej kot ne tudi v resnici spravil s svojega hudobnega jezika!
„Kaj se boš držal, Kozica," tolažil ga je gospod Peter, „vsaj si možak. Mi ga znamo piti, pa ga znamo tudi nositi. Urša, za slovo, še hitro liter!"
V hitrici in v naglici spili so za slovo še zadnji liter. Ko sta na to pijani duhovnik-konsumnik, in pijani cerkovnik-konsumnik stopila v zrak pred Podreparja, bila je že temna noč. Zavrteli so se možgani in tudi oče želodec je začel odpovedovati prijateljstvo, koje je bil prej sklenil z „onim po 32".
„Joj! joj!" zajokal je Kozica, „meni je, kakor bi se mi celi kozolec vrtil po glavi, joj! joj!"
„Po burzo pojdi! In prenašaj, kakor prenašam jaz!"
Kozica jo je odgugal, za njim pa se je gugal gospod Peter.
Kozica je prinesel staro, raztrgano burzo, odprl zakristijo, ter taval pozvonit za oltar. V temi je s težavo iskal vrvi od zvonov. Najprej se je zmotil, ter je z „malim" pozvonil. Potem ga je vrglo ob zid, da se je vdaril ob nos. Končno se je ujel ob pravo vrv, da je pozvonil z „velikim", da je zvon visoko v stolpu malo zastokal, prav tako, kakor bi se bil tudi napil močnega vina v moravskem konsumu. V zakristiji pa je poskušal gospod Peter, da bi zlezel v „koretelj", pa ni mogel. Bolj kot je poskušal, bolj so se puntale noge in roke, in bolj je postajal trmoglav beli koretelj!
„Zadnji liter je bil res preveč!" godrnjal je gospod Peter. Na to pograbi po litru vode, ki je slučajno ondi stal, ter ga spije v duška skoraj do polovice.
| |||