Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 74:
Nazadnje je ostal Janez sam v slabo razsvetljenem kletnem skladišču. Ozrl se je
okoli sebe. Povsod so strmeli vanj visoki zaboji in nakopičene bale blaga, ki so kakor ogromni skladi kock silili do nizkih zamreženih oken, nad katerimi se je s ceste čulo valovanje življenja.
Mladenič ni vedel, da bije tam za belimi zastori v prvem nadstropju nežno dekliško srce zanj, da marsikatero uro Milena prekleči pred nizkim razpelom v zadnji sobi in moli za svojo in njegovo srečo.
Milenčin oče je kmalu spoznal, da mu hči nekaj skriva, a ni hotel siliti vanjo, ker je vedel, da se mu sama ispove kadar bo čas za to. In res se je to zgodilo. Ko je neki večer prišel k večerji, mu je hčerka vse povedala. Ni se čudil, da ji je všeč pošteni Mencej, tudi ni imel nikakih pomislekov napram njemu in sam je sklenil o priliki napeljati besedo na zakon.
Pa je kakor strela z jasnega udarilo vanj. Janez je nekega dne prišel in kar na lepem odpovedal službo.
Gospod Zarnik je dobro poznal svet in ljudi. Opazil je, kako je bil Mecej zadnje čase zamišljen in zaslutil je, da mora tudi Janez imeti neko skrivnost in da se prav zavoljo tega poslavlja iz njegove trgovine. Gospodar je moral ostati previden, saj ni vedel, če ljubi njegovo hčer, ali katero drugo in zato mu je samo dejal, naj saj še nekaj mesecev počaka, da dobi drugo moč.
Janeza je zabolelo srce. Odpovedal je in zdaj mora od tod proč. Lahko bo dobil drugo mesto, saj so mu drugi trgovci sami ponujali službo, a kam daleč od doma bo moral da Milene ne bo mogel več videti. Zdaj je vedno bolj čutil, da je požrl zadnjo nado za seboj, da mora zdaj sam dalje.
Gospodar je ostal napram njemu prijazen in domač kakor vedno in Janezu je bilo kakor bi šef njegove odpovedi niti ne smatral za resno. Med tem je potekel mesec dni. Mencej
pač ni slutil, da je pod stalno kontrolo, da njegov gospodar zasleduje vsa njegova dejanja in nehanja, da bi izsledil pravi namen njegove odpovedi. Ko je nekega dne Mencej stal zamišljen za pultom, je vstopil gospod Zarnik, ga prijazno pozdravil in ga nepričakovano povabil na večerjo.
Janez ga je začudeno pogledal in seveda takoj obljubil, da pride. Tisti večer je bil zelo nervozen. Ko je odšel v svoje stanovanje, se je najpreje preoblekel. Ves čas mu je lebdela pred očmi podoba lepe Milene. V njeni bližini bo sedel, kaj naj ji reče, kako naj se obnaša? Vedno je sanjaril o nji, a zdaj ga je bolelo srce ko se je spomnil, da
bo moral biti v njeni neposredni bližini.
In Milena? Skromno opravljena je sedela doma pri klavirju in prebirala tipke. Čutila je, kako ji utripa srce, a ostala je navidezno mirna in je samo čakala, kdaj vstopi Mencej.
Janez je nestrpno hodil po svoji sobi in čakal, da pride čas večerje. Vedno bolj nervozen je postajal in ko je odšel, se je moral še enkrat vrniti, ker ni zaklenil sobnih vrat. Ko je bil že na cesti, se je slučajno potipal pod vratom in se spet vrnil. Bil je kakor star pozabljiv profesor, pozabil si je pritrditi kravato.
Zdaj se mu je že kar mudilo in hitro jo je mahal proti Zarnikovim. Ko je pozvonil, mu je odprla služkinja in ga vedla v sobo, kjer je našel Mileno. Bila je popolnoma sama, vsa zasanjana v neko skladbo. Dvignila se je in ga neprisiljeno pozdravila, vendarle je nalahno zardela, kar je mladenič opazil in česar se je razveselil.
Milena je pričela prijazno kramljati in ga izpraševati o raznih stvareh. Mencej ji je odgovarjal, a čutil je vedno večjo zadrego. Nazadnje sta oba umolknila. Mladenka se je spomnila na svoje knjige. Pričela je izpraševati Janeza, kakšne stvari čita in mu sama ponudila neko knjigo. Pričela mu je pripovedovati kratko vsebino. Janez je ves zamaknjen poslušal povest o dveh srcih, ki sta se iskali, a se nista mogli najti, ker ni imel niti mladenič toliko poguma, da bi se razodel, a še bolj boječa je bila mladenka. In ločila sta se in se dolgo nista videla. Slučajno sta spet enkrat naletela skupaj in tedaj se je fant opogumil in povedal je dekletu, da je blodil okoli, samo da bi jo pozabil. Dekle mu je ginjeno palo okoli vratu.
»In res je vse to! Koliko ljudi bi lahko bilo srečnih, če bi imeli dovolj poguma, da bi razodeli čustva, ki jih imajo v sebi. Seveda je za ženske to mnogo težje!« je poudarila Milena in ga ljubeče pogledala.
Tedaj se je zdelo Janezu, da je pogledal nekam globlje, da se je trenutek poglobil v dušo te dobre mladenke, ki ni poznala življenja in njegove umazanosti, ki je videla
v ljubezni samo lepoto in srečo. Trenutno je še okleval. A potem se je opogumil, prijel je Mileno za roko in vzdihnil: »Gospodična! Prav tako se godi z menoj, seveda ne vem, če je istega mnenja dekle, ki jo ljubim!«
Ona je povesila oči in močno zardela ter mu odvrnila: »Pogum velja! Vprašajte jo, saj vas to ne velja življenja!« Mencej ji je stisnil roko: »Vi ste tista, ki jo ljubim in želim za ženo! Odgovorite mi, gospodična! Osrečite me, ali pa pustite, da grem daleč od tod, da ne bom dan na dan gledal vaše mile podobe in trpel v svojem srcu!«
[[Kategorija: Gustav Strniša]]
| |||