Izgubljeni Bog: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 250:
Ali Krist je hodil za njima!
==V.==
Takrat je umirala na Ostrožnem brdu Čehunova Meta. Delo in lakota sta ji bila najboljša in najzvestejša prijatelja v teku resnično mukotrpnega življenja. Dokler je bila pri močeh, delala je takorekoč noč in dan. Ko je postala stara, ter so ji opešale roke, se je javnost za njo nekako toliko brigala, kot se briga za starega psa, kadar crka za plotom. V tem pogledu je bila žival v človeški podobi; prava „res derelicta" človeške družbe!
V letih, ko je še delala, bila si je nabrala nekaj krajcarjev, in naložila jih je bila na lično, temnorujavo knjižico hranilnice v Ljubljani. Naš gospod Peter pa je imel za take lične, temnorujave knjižice hranilnice v Ljubljani čudno razvit nos. Prav kakor kak fin prepeličar, kateremu ne odide niti zadnja prepelica v gostem prosu; ali pa kakor kak fin jazbečar, ki pripodi vsakega jazbeca globoko iz zemlje na dan! Vsako in tudi najneznatnejšo knjižico je zavohal v fari, in revico je preganjal toliko časa, da mu ni mogla odfrfotati. Izvohal je tudi lično knjižico Mete Čehunove. In brez težave jo je pregovoril, da mu je dala knjižico spraviti, z dostavkom se ve, da se Meta takoj odpove lastnini do te knjižice, in da jo sme gospod Peter, ne da bi bil zavezan, o tem komu kake račune pokladati, po Metini smrti po svoji lastni volji uporabiti za kake dobre namene, v prvi vrsti za prekoristne „škofove" zavode.
Bilo je že dobro poldrugo leto, odkar se je knjižica preselila h gospodi Petru. V tem so Meti opešale zadnje moči. Stroj se je čisto izrabil! Ker se gospoda ni upala prositi za knjižico — pač, pri neki priliki ga je prosila silno ponižno za „interes", ali gospod Peter jo je zavrnil, da je to „obljubljen" denar, katerega se ne sme nikdo več dotakniti — ker se torej gospoda ni upala poprositi za knjižico, pričela je sramežljivo beračiti. To se pravi, prihajala je v hiše, kadar je bilo kosilo ali kadar je bila večerja. Molče se je vsedla na klop pri vratih, ter čakala, da so ji dali kake odpadke. In te je potem zavžila s slastjo, vzlic temu pa venomer ugovarjala, da ni ničesar potrebna, in da je že doma jedla. No, ta „res derelicta" človeške družbe je pričela sedaj umirati!
Zadnje čase je stanovala v starem Posavčevem svinjaku, iz katerega so bili napravili za silo človeško bivališče. V stare stene so bili namreč izbili nekaj lukenj, in po tleh nabili nekaj desk. V kotu tega zaboja so zbili iz desk nekako ležišče, ga napolnili s slamo, in na to slamo je vrgla Meta dvoje raztrganih cunj in še nekaj bolj raztrgane odeje. Vse to si je Meta rešila iz valov življenja. Pač, rešila si je tudi staro, črvivo mizo, katero je postavila tik postelje. A v kuhinji — v svinjaku ni smela kuhati — kuhala je v hiši pri gospodarju in za celo to stanovanje je Posavcu plačevala 2 gold. na leto — imela je še dva lonca, oškrbano skledo in leseno žlico. To zadnjo še nekoliko z dratom zvezano!
Zadnje tedne že ni mogla več hoditi. Menda največ od lakote. Sramežljivi berači tudi v naših vaseh ne vživajo posebnega usmiljenja, posebno če so na sumu, da imajo denar v hranilnici. O Meti pa se je vedelo za gotovo, da ima denar v hranilnici.
Legla je torej in obležala je na svoji slami. Stara prijateljica je prihajala parkrat na dan, ji prinašala kako mrvico jesti, ter ji pomagala in malo postregla. Tako je prišlo, če ni hotela živa v zemljo, da je morala pričeti umirati. In umirala je resnično, brez hinavstva, kakor stari pes za plotom. Umirala je torej prav resnično in prav resnobno. In sosedje, ki so jo imeli po pravici na sumu, da ima denar v hranilnici, so se — po navadi tržaške „Edinosti" — zgražali nad njo, češ: še v smrtni uri stiska svoje krajcarje in najpotrebnejšega si ne privošči.
Na binkoštni ponedeljek zvečer ji je postalo posebno hudo. In po gospoda so poslali. Sosede pa so prihitele ter dvignile tanke koščičice njenega telesca s slame. Posavka je posodila dvoje belih rjuh, da so korito-ležišče prevlekli ž njima. Robavka pa je dala odejo, na kateri so se objemale pisane rožice s pisanimi rožicami. Še celo staro črvivo mizo so pregrnili s prtom, in na njo so postavili sveči — bili sta edini v vasi, in posodila ju je bogata Čeponka. Prižgali so tudi rudečo svečo od Matere Božje s svetih Lušarij ter pričakovali gospoda.
Okrog koče se je nabralo skoraj vse prebivalstvo z Ostrožnega brda in čakalo gospoda. Otroci so prižigali svečice, blagoslovljene na Svečnice dan. Dekleta so tu in tam zapela pobožno pesem. Možje pa so tu in tam molili. Vse je pričakovalo gospoda!
V kočici na slamnatem ležišču pa je ležala ona, radi katere se je vse to godilo. Bilo ji je kakor nevesti, in svoji ročici, ki sta bili tako tanki, kakor je tanka najcenejša sveča pred oltarjem, je časih trepetajo izvlekla izpod rožnate odeje, in dvignila je tudi glavo, ki je bila podobna nekakemu večjemu suhemu češnjevemu sadu, ter spregovorila k svoji postrežnici:
„Nikoli se mi na zemlji še ni tako dobro godilo!"
In postrežnica jo je vprašala: „Češ kaj piti, revše? Nekaj hruševe vode je še tu."
Meta pa jo je zavrnila: „Ničesar več nočem. In tudi hruševe vode ne in naj je še tako dobra in sladka. Vidiš, Marjeta, gospod Jezus prihaja pod mojo streho. In ž njim skupaj odidem z Ostrožnega brda, kjer se mi ni prav dobro godilo. Res, prav dobro se mi ni godilo! Morda me ne zavrže! Da bi le kmalu prišel, dasi nisem vredna, da stopi pod mojo streho!"
Tako je vse čakalo na gospoda. Ali gospoda ni hotelo biti. Končno se je družba razšla. Šele proti jedni po polnoči zažvenkljal je zvonček v dolu. In obhajilo je prišlo do Ostrožnega brda.
Ko pa je postavil gospod Peter na črvivo mizo tik Metine postelje staro burzo, opazil je, da svete hostije v nji ni bilo. Otrpnil je od straha in groze ter je zaječal:
„Boga sva izgubila! Kozica! Boga sva izgubila!"
In Kozica je zatulil: „Boga sva izgubila, a jaz dobro vem, kje!"
Duhovnik in cerkovnik sta brez daljše besede pograbila svoje reči ter pobegnila z Ostrožnega brda, kakor bi za njima gorelo. Bodisi, da sta hotela izgubljenega Boga iskati, bodisi da sta ga hotela znova iz cerkve prinesti! Sosede in sosedje, ki so se bili, kadar so začuli zvonček v dolini, zopet zbrali okrog koče-svinjaka, so strmeli ter soglasno izrekli, da kaj tacega še niso doživeli. Končna soglasna sodba pa se je glasila tako, da mora to biti božja kazen, in da mora biti Čehunova Meta velika grešnica, ker jo je zadela ta božja šiba. O Petru, gospodu, pa ni zinil nihče niti žal besedice!
V svojem korita pa je ležala „velika grešnica" kakor bi bila okamnela.
Njena prijateljica je stokala v kotu: „Boga so izgubili, ta pa umira in Boga bi bila tako potrebna!"
Čez nekaj Časa se je oglasila bolnica v postelji: „Kaj praviš Marjeta, da so Boga izgubili? Kdo pravi! Kdo pravi!"
Na to se je pomirila ter pričela samo s sabo govoriti: „Boga niso izgubili! Boga ne smejo izgubiti, ker ga pričakujem. In glejte, in glejte, res že prihaja! Po hribu proti Ostrožnemu brdu stopa, in trnjevo krono ima na glavi in križ na rami! Njegove oči pa so obrnjene proti meni in le proti meni! Kako dobre so te oči in žarek iz njih gre skozi moje možgane, da ne čutim več bolečin. Od kod ta luč, Marjeta, od kod ta luč? Ali ga ne vidiš Gospoda? Do vrat je že prišel, in svitlobo ima pred sabo, in za sabo ima svitlobo! Glej, vrata so se odprla, vstopil je v beli obleki in obraz se mu sveti bolj, kot se sveti samo solnce! Marjeta, h meni prihaja! Pristavi stol h postelji in obriši ga, prav dobro ga obriši, da se moj Bog k meni vsede, in da se ne vsede v prah!"
Ta živalica, ki se v življenja ni nikdar smejala, ali prav malokdaj, se je tedaj v smrtnem trenutka tako sladko zasmejala, da stara Marjeta tega smeha ni mogla nikdar več pozabiti. Da je gledala tedaj z Mete umirjajočim očesom, bi bila videla, kako je pravi Krist pristopil h postelji, položil roko na glavo bolnici ter ji otvoril vrata v večno vesolnost.
S Kristom je odšla z Ostrožnega brda!
****
Drugi dan so našli pastirčki škatljico s sveto hostijo v šumi in srečno so jo rešili v župnišče. Presvitli, ki stebrov konsumnih društev ne prestavlja rad, pa je moral gospoda Petra vendarle prestaviti. Prestavil ga je v Srednjo vas pri Ribnici.
Od tam pa nam „Slovenec" ravnokar tole sporoča: „Hvala Bogu, dobili smo novega gospoda, vzornega božjega služabnika, gospoda Petra! Taki duhovniki so nam pravi božji blagoslov, ker žive z narodom za narod. Takoj, ko je gospod Peter tu sem prišel, opazil je, da nas oDIrajo naši trgovci oderuhi. Zastavil se je z vsemi močmi za vstanovitev prepotrebnega konsumnega društva. In danes že imamo to društvo. Gospodu Petru pa Bog stoterokrat povrni trud, kojega so imeli za nas!"
Sedanjemu rodu v pouk, bodočemu roda v strmenje in vsem svedrcem duhovskega in neduhovskega stana v zasluženo slavo spisal in zapisal je resnično to pripovest dr. Ivan Nevesekdo.
| |||